Petdesetletnica moje boljše polovice je “prinesla” tudi zajeten potovalni bon ene izmed agencij. Seveda se je postavilo vprašanje, kam bi naj naju odneslo tokrat. Misli (tako njene kot moje) so se ustavili pri črki K; pri meni je bila to Kitajska, pri njej Kuba. Oboje približno enako daleč, po tehtnem premisleku (kakšni dve sekundi) je padla odločitev: Kuba.

Na spletu je že kar nekaj kvalitetnih potopisov po tej deželi, pa tudi nekaj slovenskih agencij ponuja kvalitetne programe za potovanje v tiste kraje. Kar nekaj časa je trajalo, preden sva se odločila, kako bova šla na pot. Na koncu je prevladalo mnenje, da lahko v lastni režiji v dveh tednih vidiva več Kube kot bi jo v dveh tednih z agencijo… Pa se je pričelo. Na zemljevidu sva označila kotičke in mesta, ki bi si jih rada ogledala, nato je prišla vrsta na mene, da sem določil potovalni načrt z mesti, kjer bova spala (v igri sta bili dve varianti: potovati v smeri urinega kazalca ali proti njemu). Ko je bil potovalni načrt obojestransko potrjen, je garala še moja boljša polovica: izbrala je prenočišča in jih rezervirala. Za oba je bilo kar precej dela. Seveda se je v najini lasti znašel tudi vodnik po Kubi v slovenščini, v knjižnici pa sva si sposodila še kar nekaj drugih vodnikov (v angleščini). Celo “Španščina za začetnike” na CD‐jih se je našla v knjižnici in začasno končala pri  nama. Žal nama je za bolj poglobljeno učenje španščine zmanjkalo časa (in volje), tako da so se morali Kubanci sprijazniti z osnovnim besednim zakladom, ki sva ga premogla. Pa saj marsikdo na Kubi zna angleško! Če pa ne, pa še vedno ostanejo roke… (so me bolele še nekaj dni po prihodu domov, pa ne vem, ali je bilo to od obilnega pogovarjanja ali od naporne vožnje). No, okvirni načrt za dva tedna je bil narejen! Potrebno je bilo le še najti čas, ko bi lahko ta dva tedna vkomponirala v najino življenje. Ker nama kronično manjka dopusta (moj šef me včasih vpraša, če sem spet prišel malo v službo med dvema dopustoma), se je najbolj idealni termin zdel preko Božiča in Novega leta, ko je že nekaj dni tako ali tak prostih, v firmi pa tudi nimajo nič proti, če vzamemo še kakšen dan dopusta, saj je v zadnjem delovnem tednu res bolj mrtvilo (so tudi drugje ljudje bolj na dopustu kot v službi). Pri meni se tudi ni obetal kakšen projekt, ki bi zahteval mojo prisotnost v tem obdobju, zato je bil čas kar dobro izbran. V naslednjem koraku sva začela iskati letalske karte. Se nama je že zdela dobra varianta z Air France iz Ljubljane, pa se je vse skupaj sfižilo. Tako sva našla za sprejemljivo ceno čarter iz Münchna do Varadera (z Air Berlin). Torej je najin okvirni načrt dobil tudi konkretno obliko:

Let iz Münchna: 18.12.2012 ob 12:40
Prihod v Varadero; 18.12.2012 ob 17:50

Odhod iz Varadera: 1.1.2003 ob 19:35
Prihod v München: 2.1. 2003 ob 11:10

POTOVALNI NAČRT

• 18.12.2012 – Let iz Münchna, prihod v Varadero 
• 19.12.2012 – Ogled Havane (Matanzas ‐ Havana: 105km) 
• 20.12.2012 – Pot do Playa Maria (Matanzas ‐ Remedios: 250km), izlet na Playa Maria
  (šnorkljanje, če bo čas), 60 km v eno smer
  Kraji na poti: Jovellanos, Colon, Cascajal, Jicotea, Santa Clara (se
  ustaviva)
• 21.12.2012 – Pot v Holguin (Remedios ‐ Holguin: 440km)
  Kraji na poti: Dolores, Yaguajay, Mayajigua, Chambas, Falla, Moron
  (izhodišče za Cayo Coco), Bolivia, Esmeralda, Sola, San Miguel de Baga,
  (izhodišče za Playa Santa Lucia), La Victoria, Puerto Padre (Playa Uvero), Velasco
• 22.12.2012 – Pot v Baracoa (Holguin ‐ Baracoa: 250km)
  Kraji na poti: Barajagua, Mayari, Sagua de Tanamo, Moa Baracoa23.12. nedelja Okolica Baracoe (s čolnom po soteski Yumuri, skrajni jugovzhod), cca 150km
  Kraji na poti: Cabacu, Jamal, Yumuri, Sabana, La Maquina Baracoa
• 24.12.2012 – Pot v Santiago de Cuba (Baracoa ‐ Santiago: 230km)
  Krajina poti: Cajobabo, San Antonio del Sur, Guantanamo, La Maya 
• 25.12.2012 –  Pot v Camaguey, ustaviva se v El Cobre (Santiago ‐ Camaguey: 330km)
  Kraji na poti: El Cobre, Palma Soriano, Contramaestre, Jiguani, Bayamo, Las Tunas, Guaimaro
• 26.12.2012 – Pot v Trinidad (Camaguey ‐ Trinidad: 250km)
  kraji na poti: Florida, Gaspar, Ciego de Avila, Jatibonico, Sancti Spiritus
• 27.12.2012 – S katamaranom na Cayo Iguana (šnorkljanje) iz Marlin Marina ob 9:00 
• 28.12.2012 – Pot v Cienfuegos, (Trinidad ‐ Cinefuegos: 80km)
  Kraji na poti: Topes de Collantes, El Nicho (slapovi), Cimanayagua,  uaos
  Mogoče še naprej: Rodas, Aguada de Pasajeros, Jaguey Grande, (farma krokodilov), Playa Larga (dodatno 130 km)
• 29.12.2012 – Pot v Vinales (Cienfuegos ‐ Pinar el Rio: 410km)
  Kraji na poti: Havana, San Cristobal, Los Palacios, Consolacion del Sur Vinales je cca 25 km stran
• 30.12.2012 –  Povsem SZ rt na Kubi (cca 360km)
  Krajina poti: Santa Maria, Sandino, El Cayuco, La Bayada, Las Tumbas
• 31.12.2012 – Povratek v Varadero (Pinar el Rio ‐ Matanzas: 250km), Vinales, La
  Palma, Bahia Honda, postanek v Havani, Santa Cruz del Norte
  Varadero
• 1.1.2013 – Cuevas de Bellamar (?), počitek (na plaži) pred večernim poletom let v München

Seveda so načrti zato, da se jih vmes malo spreminja, ampak okvir je bil kar smelo zastavljen. Kot sva izkusila na sami Kubi, mogoče celo preveč smelo… Pred najinim odhodom se je zgodila še ena zanimivost. Ko sva bila v Radencih (kratek oddih v zdravilišču), sva bila tam tudi pri maši in tamkajšnji župnik je omenil, da je njegov brat misijonar na Kubi in seveda sva malo zastrigla z ušesi. No, bolj je zastrigla moja boljša polovica, ki je že na poti nazaj pričela z oblikovanjem nove zgodbe: “Saj midva sploh ne potrebujeva dosti prtljage, kaj ko bi temu župniku predlagala, da kakšno malenkost  dneseva njegovemu bratu na Kubo, če ima mogoče kaj pripravljeno…).

No, mogoče še ne poznate podjetnosti moje boljše polovice! V akcijo je vključila še svoje prijateljice in tako so se na koncu v velikih kovčkih, ki sva jih oddala kot glavno prtljago, znašle praktično le stvari za slovenskega misijonarja patra Petra Ivančiča v Camagueyu, najine osebne stvari pa so končale v nahrbtnikih, ki sva jih lahko vzela s seboj na letalo kot osebno prtljago… Še dobro, da je bila omejitev pri 23 kg na kovček… Me pa je znova prijetno presenetila pripravljenost za pomoč pri naših ljudeh!

Torek, 18.12.2012

Prišel je čas odhoda. Vstala sva že ob dveh, saj sva imela odhod iz Ljubljane ob treh zjutraj (GoOpti s kombijem vozi praktično vsakodnevno na relaciji LJ ‐ letališče München in je cenovno zelo ugodna rešitev). Pot do Münchna je potekala mirno, tako da sva bila na letališču že kmalu po osmi uri zjutraj. Oddala sva prtljago, se malo presedala po letališču in se počasi pomikala proti izhodu, od koder naj bi odletel naš avion. Z malenkostno zamudo smo štartali. Pot nas je vodila preko Anglije, Irske, Islandije, južne Grenlandije in potem preko Kanade in ZDA nazaj navzdol proti Kubi. “Ovinek” letala naredijo zato, ker “lovijo” vrtenje zemlje in letijo bližje severnega pola, kjer ta vpliv ni tako močan. No, kakorkoli že, ob šestih popoldne smo pristali v Varaderu na Kubi (na poti smo bili skoraj 12 ur). Na Kubi nas je pričakal prijeten večer (temperatura 25 stopinj), sonce je počasi že zahajalo. Medtem ko smo urejali formalnosti na letališču (turistično vstopno vizo sva dobila skupaj z letalsko karto, tako da ni predstavljala dodatnega stroška) in čakali na prtljago, se je že zmračilo. Naju je čakalo še iskanje rezerviranega avta, ki sva ga morala najeti. Letališče v Varaderu je sicer majhno, vendar sva vseeno morala povprašati, kjer sploh je njihov “Rent‐a‐car”. Izkazalo se je, da operativno za vse tri agencije skrbi ista oseba, ki domuje zraven parkirišča v neposredni bližini letališča. Dobila sva avto nižjega razreda (kakor sva tudi naročila) in sicer Kia Picanto. Najem avta je bil sicer izredno visoka postavka. Skupaj z zavarovanjem naju je za dva tedna prišlo kar 1.200 EUR. Pa še “varnostni depozit” sva morala pustiti pri njih (blokirali so kartico), če bi se kaj zgodilo na poti in bi bila midva odgovorna ‐  klasičnega kaska sploh ne poznajo! Razkazali so nama predvsem to, kje je rezervno kolo in kje je oprema za njegovo menjavo (sva že prej slišala, da ceste na Kubi ne sodijo med najboljše, tako da je menjava kolesa zaradi prebite pnevmatike pogosti opravek na kubanskih cestah).

Do Matanzasa ni bilo daleč. Po napotkih s spletne strani najine gostiteljice sva prišla do ulice, ki se nama je zdela že precej blizu najinega cilja. In sva povprašala: pa so naju poslali kar drugam. Ni nama bilo všeč. Še enkrat sva poskusila po zemljevidu in dejansko prispela pred vrata “najine” case (le uličico stran od mesta, kjer sva prej vprašala in niso imeli pojma, kje je najino prenočišče). Rezervacije prenočišč sva si organizirala v njihovih “casa particulares”, to so prenočišča (sobe z WC‐jem), ki jih ponujajo v sklopu privatnih družinskih hiš. Opcijsko zraven ponujajo tudi zajtrk in večerjo. Za prvi večer se za večerjo nisva dogovorila, za naslednji večer pa sva jo naročila. Glede zajtrka pa sva se že prej odločila, da ga bova povsod naročila. Avto sva postavila na mini dvorišče, tako da je bil za ograjo. Za to je bilo potrebno doplačilo, vendar se nama je vseeno zdelo bolj varno.

Po napornem dnevu naju je kar hitro “pobralo”. Tudi 6‐urna časovna razlika naju je malo zdelala

Sreda, 19.12.2012

Zbudili so naju petelini. Ja, tisti ta pravi. Skoraj vsaka hiša na Kubi ima še nekaj vrtička, kjer se sprehaja kakšna kura in kakšen petelin. Pogosto je dovolj prostora tudi za manjšo štalco, v kateri redijo kakšnega prašiča. Tako je bilo tudi v okolici najine prve case v Matanzasu. Med krmljenjem prašiča pri sosedih je bil koncert še bolj živahen. Tudi naju so nakrmili (najboljši je bil naravni sok, stisnjen pri njih doma), tako da sva se okrepčala pred začetkom najine poti po Kubi.
Čakala naju je pot proti Havani. Od Matanzasa do Havane pot poteka ob obali ali v njeni bližini. Gre za štiripasovnico, ki je v solidnem stanju. Ponekod je bilo kakšno zožanje, saj so jo obnavljali. Na poti sva se ustavila pri razgledni točki nad dolino Bacunayagua (Mirador Puente de Bacunayagua), ki je očitno priljubljena turistična točka. Je bilo kar živahno, pa tudi razgled na most z okolico je bil lep. Parkirišče pri razgledni točki je bilo plačljivo. Najin avto je bil na njem res najmanjši, vendar tudi opazno najmlajši!

Takoj za izvozom za razgledno točko je bila cestna kontrolna točka (“Puente de control”), ena izmed mnogih na Kubi. Naju so ustavili le enkrat in še takrat so naju le pozdravili in nama zaželeli prijetno pot (ko so ugotovili, da sva turista). Proti Havani sva se pripeljala iz jugovzhodne strani in najbolj optimalen vstop v Havano je skozi predor pod zalivom. Predor pride ven neposredno v bližini starega dela mesta. Midva sva se po obalni cesti zapeljala še proti novejšemu delu Havane (malo tudi zaradi orientacije) in se potem vrnila po isti obalni poti nazaj.

Parkirala sva na glavni aveniji proti njihovemu parlamentu in takoj se je pojavil starejši možak (oblečen kot lakaj) in nama razložil, da je parkiranje možno in da bo medtem, ko si bova midva ogledovala znamenitosti Havane, on popazil na najin avto.
Ta pozornost je stalnica na Kubi. Praktično povsod se najde kdo, ki je pripravljen popaziti na avto. Na koncu seveda pričakuje kakšno plačilo za svoje “delo”. Do konca nama ni bilo povsem jasno, koliko je takšno varstvo avtomobila zares nujno oz. sploh potrebno. Kuba je namreč varna dežela, kriminala je relativno malo, predvsem turiste pa pustijo pri miru. Res pa je, da je na Kubi precej revščine in si ljudje pomagajo tako, da včasih kaj ukradejo (predvsem državi) ‐ tudi najini spomini so naju hitro zanesli v leta, ko je v “dobri stari Jugi” prevladovala “siva ekonomija”.

Parlament v Havani (Kapitol) je bil najin prvi cilj ‐ pa se je že pri prvem cilju sfižilo. Kapitol, ki je posnetek ameriškega v Washingtonu, naj bi bil celo lepši od originala, so preurejali (mogoče so v njem pripravljali poslovilno sobo za “ljubljenega predsednika”). Sva pa se prej še ustavila na trgu, kjer je kip njihovemu junaku (Jose Marti), ki je bil “idejni oče” osvoboditve Kube izpod španskega jarma. Pred Kapitolom je bilo večje parkirišče, kjer je bilo tudi zbirno mesto za različne vrste taksijev.

No, pa saj je še dovolj drugih znamenitosti v Havani. Ogledala sva si predvsem stari del Havane (Habana vieja), kjer so glavne turistične poti lepo urejene. Takoj, ko stopiš ulico ali dve stran, pa že prideš v Havano, ki je malce drugačna: zapuščena, neurejena, naspol podrta… Je pa zanimivo, da je povsod čista. Smeti po ulicah in pločnikih ni (razloga sta predvsem dva: prvi je ta, da ulice čistijo, drugi pa je bolj banalne narave: “pridelajo” zelo malo odpadkov, saj n.pr.: plastične embalaže kot so PVC vrčke praktično ne poznajo).

Ker so nama Kapitol zaprli, sva se odločila za ogled ene izmed kolonialnih palač in sicer Palacio de los Capitanes Generales. Bogato opremljena plača iz kolonialnih časov nam da nekaj vtisa o bogastvu te dežele pred revolucijo (od takrat se kaj dosti bogastva ni več ustvarilo).

Sprehodila sva se še po važnejših ulicah in trgih…

… si pogledala tudi njihovo katedralo, prisluhnila glasbi na ulici in že se je dan prevesil v popoldan. Havana nama je bila všeč!

Prigriznila sva kar na ulici (bil je neke vrste pomfrit iz banan) in spotoma nabavila še nekaj zalog (voda, pivo, rum) za pot po Kubi. Z avtom sva se zapeljala še malce proti zahodu (iskala sva Hemingwayevo vilo, vendar je nisva našla, ker sva ostala preblizu morja), nazaj pa sva si želela ogledati še njihovo pokopališče (pa sva ga tudi zgrešila). Sva se pa zapeljala mimo njihovega trga revolucije…

… in večer dočakala na nasprotni strani zaliva preko Havane ‐ sonce je počasi že zahajalo nad Havanskimi ulicami…

Na bližnjem hribu so spomini na zmago revolucije, malo naprej pa je veliki Kristus, ki čuva Havano.

Spotoma sva se ustavila še v vasici Coimar (ostanek nekdanje obmorske trdnjave) in se že v temi zapeljala proti Matanzasu. Za večerjo naju je čakala ribica (njam), še prej pa juha iz njihovega črnega fižola. Bilo je prav okusno. Zraven sva si privoščila še buteljko rdečega vina, ki sva ga kupila v Havani (sva pila že boljšega).

Četrtek, 20.12.2012

Kar zgodaj sva krenila na pot. Čakala naju je pot do Remediosa, popoldne pa sva želela še do plaž na otočkih Playa Maria.   No, na tej relaciji pa sva se že srečala s tipičnimi kubanskimi cestami. Ceste očitno delajo tako, da le preplastijo obstoječe poti z asfaltom, brez da bi predhodno ceste kaj dodatno utrdili. Tudi kvaliteta uporabljenega asfalta je vprašljiva, prav tako kvaliteta same vgradnje. Rezultat je pričakovan: asfalt prične pokati, pokažejo se razpoke, naredijo se luknje. Občasno te luknje ponekod malo zakrijejo z zemljo, ponekod vanje vržejo celo nekaj asfalta, večinoma pa jih pustijo “naravnemu razvoju dogodkov”: iz malih lukenj nastanejo velike luknje, ki se jim je potrebno izogibati. Zaradi tega je vožnja ustrezno počasnejša in napornejša. Pa sva na tej relaciji imela še kar srečo. Ceste so bile še kar znosne.

Značilnost njihovih cest je tudi v tem, da so večinoma prazne. Izjema so kraji, kjer se na cesti najde vse, kar leze ino gre: pešci, kolesarji, volovske in konjske vprege, psi, koze, prašiči, kolesa, motorji, traktorji, tovornjaki, celo kakšen avto se najde.

Prometa med posameznimi kraji praktično ni. Kar ga je, so le javni prevozi (pa ne z avtobusi, ampak s traktorji ali tovornjaki, pač glede na razdaljo). Avtomobile, ki jih imajo (večinoma so to muzejski primerki še iz kolonialnih časov (stari 50 in več let) ali “modernejša” vozila iz časov bratstva s Sovjetsko zvezo) uporabljajo predvsem v okolici svojih domov (ni se redko zgodilo, da je tisti pred mano na črpalki napolnil le za en liter goriva).

 Zato je vožnja med kraji dokaj neobremenjujoča (vsaj kar se prometa tiče), skozi kraj pa se komaj pririneš, toliko je življenja na cesti. Pri manjših krajih pelje glavna cesta neposredno skozi kraj, pri večjih naseljih pa temu ni več tako. Večja naselja imajo obliko pravokotnika, na enem vogalu pripelješ v mesto, na nasprotnem vogalu pa greš ven. To pomeni, da moraš po ulicah z ovinki desno na pravokotno ulico, levo naprej na vzporedno ulico (oz. obratno) najti pravo smer. Najbolj ugodno je takrat, ko pred sabo zagledaš kakšen tovornjak, ki služi prevozu ljudi, saj mu le slediš in upaš, da ima isto smer kot ti. Dodatno zapletejo orientacijo še enosmerne ulice, ki so na Kubi kar pogost pojav (mislim, da se moja vožnja v napačno smer po enosmernih cestah na Kubi beleži z vsemi prsti ‐ tako na rokah kot nogah…) Kakšne obilice smerokazov ne poznajo, tako je treba kar povprašati, če se ti enkrat zazdi, da si že zašel. Bolje je dvakrat vprašati kot enkrat predaleč zaiti!

Pokrajina je bila rahlo gričevnata, ponekod je bilo tudi precej nasadov sladkornega trsa. Tako sva se peljala tudi mimo tovarne sladkorja.

Kraji ob poti niso bili videti preveč atraktivni, zato je bil najin prvi postanek v mestu Snata Clara, kjer stoji spomeniku kubanskemu revolucionarju Che Guevara, ki je bil sicer rojen v Argentini, vendar se je pridružil Fidelu Castru in bil eden njegovih najboljših prijateljev in strategov zmage kubanske revolucije. Po zmagi je za nekaj časa delal v kubanski vladi (bil je odgovoren za agrarno reformo), vendar ga to ni zanimalo. Raje je delal na bojišču. Odšel je v Južno Ameriko, kamor je poskusil izvoziti nekaj kubanske revolucije. To je seveda izredno motilo ZDA, ki je preko CIE poskušala odkriti, kje se zadržuje. Po dveh letih lova za njim so ga v Boliviji odkrili in ubili. Šele mnogo let zatem so njegove posmrtne ostanke izročili kubanskim oblastem. “Che” je še danes eden glavnih simbolov revolucionarne Kube.

Zapeljala sva se še skozi labirint samega mesta, vendar se nisva nič ustavila (nisva našla nobenega primernega parkirišča, pa tudi izgled mesta naju ni posebej pritegnil).

Tako sva v Remedios prispela že zgodaj popoldne. Našla sva najino “caso” (tokrat je bila res vrhunska ‐ izredno lepo opremljena in urejena), naročila večerjo (ribico) in se odpravila proti morju. Na poti skozi Caribien sva se ustavila pri originalnem picopeku. Pice je pekel v podrtem kovinskem sodu, katerega spodnja polovica je bila namenjena kurjenju z ogljem, zgornja polovica pa je bila pečica, v kateri se je pica spekla. In bila je prav okusna.

Do Playa Maria sva se zapeljala po poti, ki otočke povezuje z obalo. Pred vstopom na to pot je cestnina (dva dolarja), ki služi tudi kontrolni točki. Cestnina tudi odvrača Kubance, da bi se odpravili v turistični resort Playa Maria, ki je namenjen predvsem turistom. Na teh otočkih se še precej gradi. Očitno imajo Kubanci s tem področjem še velike turistične načrte.

Poiskala sva dostop do plaže in se malo okopala. Voda je bila prijetna, njena temperatura blizu 25 stopinj.   Na poti nazaj sva se ustavil še v delfinariju, kjer ponujajo možnost plavanja z delfini. Midva se za to nisva odločila, sva si pa ogledala, kako to poteka.

Že proti večeru sva se vrnila v Remedios. kjer naju je že čakala večerja (zares dobra ribica!). Po večerji sva avto parkirala na sosednjem dvorišču (tako da je bil preko noči zavarovan) in se peš sprehodila do centra mesteca. So že pripravljali vse potrebno za veliko slavje na predvečer Božiča. Remedios je znan po svojem festivalu, ki je združen z množico raket in ostalih pirotehničnih sredstev (kakšen filmček o tem se najde tudi na You tube). Posladkala sva se z doma pripravljeno “Pino colado” in si ogledala cerkev, kjer sva ujela tudi del maše).

Petek, 21.12.2012

Čakala naju je dolga pot proti jugovzhodu, zato sva šla zelo zgodaj na pot. Odločila sva se, da narediva še ovinek preko kraja Camaguey, kjer biva slovenski misijonar Peter Ivančič. Čimprej sva želela oddati stvari, ki sva jih imela pripravljene za njega.

Tako sva se spotoma ustavila le v kraju Ciego d’Avila, ki sodi po moji oceni med prijetnejše kraje na Kubi. Njegov center premore tudi kakšno parkirišče, ena izmed ulic je namenjena peš coni, kjer se najde celo kakšna trgovina, na tržnici sva malo pofirbcala, saj je bilo celo nekaj stojnic s spominki. Tudi s sadjem je bila tržnica solidno založena. Sadja sicer nisva kupovala v mestih, ampak kar spotoma. Pred vhodom v vsak večji kraj ob poti domačini prodajajo pridelke iz svojega vrta oz. pridelke, ki jih naberejo v gozdu: banane, pomaranče, drugo tropsko sadje…

Tako sva bila zgodaj popoldne že v Camagueyu. Eden izmed domačinov nama je pomagal, da sva našla tudi lokacijo bivališča našega misijonarja, ki se naju je zelo razveselil. Malo zaradi stvari, ki sva jih prinesla, še bolj pa zaradi tega, ker je spet slišal slovensko besedo. Ko pa smo ugotovili, da smo vsi trije celo isti letnik (seveda najboljši), pa je beseda še bolj stekla. Pripravili so nama kosilo, ki sva ga z užitkom pojedla (za glavno jed piščanec, drugače podobno kot drugod: juha iz črnega fižola, za prilogo riž).

Misijonar nama je povedal tudi nekaj več o življenju na Kubi in njenih prebivalcih. Ljudje sicer niso lačni, saj dobijo živilske karte za riž, olje, moko… (to je zastonj), narava okrog njih pa je dovolj radodarna, da jim nudi dovolj sadja. Vse ostalo pa je precej drago in zato običajnim ljudem skoraj nedostopno. Njihova povprečna plača je v rangu nekaj deset dolarjev oz. konvertibilnih pesosov (1 konvertibilni peso = 24 kubanskih nacionalnih pesosov). Malo pivo stane n.pr.: v trgovini 1 dolar, torej na dan zaslužijo le za pivo ali dva. Zato seveda cveti “siva” ekonomija, saj se z osnovnimi prihodki ne da normalno preživeti (pa saj mi to poznamo, malo starejši se tega verjetno še dobro spomnimo iz “dobre stare Juge”: če si bil pošten, si bile neumen!!!). Še kratek sprehod po okolici (tudi do njihove nekdanje rezidence, kjer je sedaj srednja šola ‐ stavba žal žalostno propada).

Ker naju je čakala še dolga pot, sva se kmalu poslovila in do večera prispela v Holguin, kjer sva imela kar nekaj problemov, da sva našla najino prenočišče. Je bilo malo umaknjeno z glavne ceste, seveda nikjer označeno in tako sva imela kar malo sreče, da sva se zapeljala v pravo ulico, kjer pa naju je že ustavil eden izmed domačinov in mojo boljšo polovico poklical kar po imenu. Pokazalo se je, da je to najin gostitelj, ki naju je že čakal. Malce sva se še sprehodila po bližnji okolici in se zvečer kar kmalu odpravila spat (še vedno naju je mučil časovni zamik).

Sobota, 22.12.2012

Zjutraj sva se zapeljala še skozi mesto in napolnila rezervoar najinega picantoja. Tokrat sva prišla najceneje skozi. 90‐ oktanski bencin je stal točno 1 dolar. Običajno (na drugih črpalkah) je bila njegova cena 1.20 dolarja, ponekod, kjer so imeli 94‐oktanski bencin, pa celo 1.40 dolarja.

Najprej sva se odpravila proti kraju Gibara, ki je eno izmed dveh obalnih mest, ki si lasti “PRVO ODKRITJE”, kjer naj bi med svojo prvo ekspedicijo pristal Krištof Kolumb. Kolumb je namreč v svoj dnevnik zapisal, da so kot prvo točko na celini opazili hrib v obliki mize… No, takšen hrib je v bližini Gibare, pa tudi v bližini kraja Baracoa, ki je bila najin končni cilj tega dne… Sporu okrog tega, kateri del Kube je bil “najprej odkrit”, še ni videti konca.

Je pa Gibara precej zanemarjeno ribiško mestece, tako da naju ni preveč očaralo! Edina prava zanimivost je bila tržnica, kjer sva nakupila nekaj sadja.

Pot sva nadaljevala v smeri ene najbolj znanih plaž Guardalavaca (enako se imenujejo tudi njihove bele čaplje, ki živijo v sožitju s kravami). No, tam pa sva doživela tudi malo  manj prijetno presenečenje: predstavljajte si zelo dolgo ravno cesto, vsaj dober kilometer, lepo pregledno, z oznakami na cestišču: originalno prekinjena črta, dodatno rumena neprekinjena črta na najini strani. Ta neprekinjena črta se konča točno na sredini te ravnine (kjer je tudi veliko drevo, ki nudi obilo sence). Rumena neprekinjena črta se nato nadaljuje po drugi strani vozišča naprej… No, ker je cesta malo bolj turistična, je tudi prometa nekaj več: kolesarji, koleslji, kakšen motor in seveda tudi kakšen avto. Pa vidim, da se tam pod drevesom nekaj svetilka: sem posumil na to, da so tam spodaj v senci skriti policaji! Zmanjšam hitrost in lepo 80 km/h peljem po ravnini. Malo pred drevesom skupina kolesarjev, ki jih prehitim in HOP: pred mano se res pojavi policaj, ki zahteva dokumente: “Prevozili ste polno črto!” sem razumel njegovo obrazložitev. Moji argumenti, da je cesta pregledna, da praktično nisem zapeljal na drugo stran vozišča, so bili neuspešni. Rezultat: 40 dolarjev kazni in 8 kazenskih točk! Kazen je zapisal na formular, s katerim sva si avtomobil izposodila: plačilo vseh kazni bo izvršeno na koncu, ko avto oddava! Sem očitno padel v pripravljeno zasedo!!!

Mogoče boste razumeli, da me tudi plaža Guardalavaca ni očarala… Je pa bilo kar nekaj zanimivosti na poti, ki sta jih ujela najina fotoaprata.

Sva se zapeljala malo višje nad obalo, kjer je na nekdanjem indijanskem grobišču manjši muzej z izkopaninami v grobiščih, v bližini pa je tudi maketa indijanske vasi, kjer poteka del programa  tudi “v živo” ‐ ples tamkajšnjih domorodcev. Sicer pravih potomcev nekdanjih domorodcev praktično ni več. Kolikor jih niso Španci pobili med svojim osvajalskim pohodom, so se pomešali s priseljenci (Španci, Afričani ‐ bivši sužnji, tudi drugi narodi).

Nadaljevala sva po “bližnjici” proti kraju Mayari, kar se nama ni preveč obrestovalo. Ta del ceste je bil namreč v zelo slabe stanju, z veliko količino lukenj, ki jih ni nihče pokrpal! Rodeo po kubanskih cestah se je lahko pričel (sedaj sem razumel, zakaj sem bil pri izposoji deležen poduka o tem, kako se zamenjajo kolesa na najini kiici).

No, vsaj do kraja Moa je potem šlo malo bolj tekoče. Moa je industrijsko mesto, v njej je tovarna, kjer predelujejo nikelj in kobalt, zato je celotna okolica mesta izredno onesnažena. In v Moi se začne tisti del ceste proti Baracoi, na katero sva že bila opozorjena. Že “bližnjica” proti kraju Mayari, je bila obupna, ampak to ni bilo še nič v primerjavi s tem, kar naju je čakalo naslednjih 60 km (za njih sva porabila več kot dve uri). Mukotrpno prebijanje mimo lukenj, okrog njih, preko njih, skozi njih… (še ponoči sem sanjal o tem!!!). Ja, ponekod sem se ustavil in prestavil v vzvratno, tako da sem piskal drugo smer, ki se mi je zdela primernejša.

Pa sva tudi to preživela in se do mraku prebila do Baracoe, majhnega ribiškega mesta na skrajnem vzhodu Kube.   Prijeten kraj! Casa je bila izredno prijetna, kuhinja super (za večerjo sva si privoščila tudi jastoga)….