Nedelja, 23.12.2012

Ta dan je bil malo bolj počitniški. Po jutranjem krogu skozi mestece (seveda sva se zopet ustavila na tržnici), sva krenila še bolj proti jugovzhodu. Najin cilj je bil reka Yumuri in svetilnik na skrajnem jugovzhodu Kube. Ime reke Yumuri izvira iz tistih časov, ko so Španci osvajali Kubo. Domorodci na tem koncu se jim niso želeli ukloniti, raje so skočili s pečin nad reko in s krikom “Yu muri” na ustih umrli pod skalami. Enemu izmed upornih domorodcev so sredi Baracoe postavili tudi spomenik.

Bila je nedelja in očitno so nedelje na Kubi tisti dan, ko je na vrsti tedenska žehta. Seveda o kakšnih pralnih strojih ni govora (višek tehnike je televizor, ponekod celo hladilnik), vse gre še na roke, sušijo pa potem kar na grmovju okrog hiše. Že prej sva opažala ob poti plinske elektrarn, ki očitno poskrbijo za tiste minimalne potrebe po energiji tamkajšnjega prebivalstva. Tudi na tem koncu je bilo tako. Sva pa bila prijetno presenečena nad urejenostjo in čistostjo okolice hiš. Skoraj povsod so okrog hiš tudi rože, boljše hiše imajo na novo prebeljeno vsaj čelno stran hiše, ki gleda proti cesti.

Svetilnik je bil najbolj skrajna jugovzhodna točka na Kubi, ki sva jo dosegla. Pozneje sva ugotovila, da je bila to tudi najbolj južna točka, ki sva jo doslej v življenju dosegla.

Cesta proti temu koncu je bila sicer malenkost boljša, s posameznimi prebliski…

Na povratku sva se ustavila še pri reki Yumuri. Seveda je bil najin avto parkiran pod “budnim nadzorom”, tako da sva se lahko sproščeno podala v divjino. Ker je reka Yumuri del naravnega parka, je bilo potrebno plačati dva dolarja za vstop v naravni park, nato pa smo se z mini katamaranom odpeljali do otoka, kjer se je naša pešpot šele začela. V tem času je reka Yumuri precej nizka, tako da ni plovna. Med občasnimi brzicami so prijetni tolmuni, ki so prav primerni za plavanje (na poti nazaj sem to tudi izkoristil).

Na tem koncu živijo polži, ki jih drugje ni mogoče srečati. Njihova značilnost je barvita hišica, ki se je našla tudi v najinem nahrbtniku. Eden izmed spremljevalcev se je povzpel tudi na palmo s kokosovimi orehi, tako da smo imeli ob reki tudi malico: naravni kokos s sokom iz kokosovih orehov. Zanimivo…

Na poti nazaj nama je vodič, ki je znal kar solidno angleško, povedal nekaj več o njihovem življenju. Tega dne sva bila edina, ki sva prišla v njihov nacionalni park. On že nekaj mesecev ne dela več, tako je ribolov in občasno turistično vodenje edini  vir njegovega zaslužka. Najbolj si želi, da bi imel avto, tako bi lahko vozil taksi na relaciji od Yumuri do Baracoa.
Zraven je bilo tudi mlajše dekle (sama je sicer povedala, da ima že dvajset let), ki se je kar priklenilo na mojo boljšo polovico. Poskušala je od nje dobiti kakšen kos obleke ali česarkoli, kar bi ji lahko dala (na koncu ji je odstopila svoje natikače, za katere je ocenila, da jih ne bo več potrebovala, saj s sabo nisva imela nobenih rezervnih oblačil, ki so ostala v casi v Baracoi). Pustila sva nekaj več kot so zahtevali za vodenje, pa še mačeto sva kupila (takšno čisto pravo, že uporabljeno za delo ‐ vsega deset dolarjev), tako da sva jim ustvarila vsaj nekaj prometa. Proti Baracoi sva bila kar malo tiho. Revščina, ki sva jo začutila v tem čudovitem kotičku Kube, naju je prav pretresla.

Ponedeljek, 24.12.2012

Ponoči je deževalo, tudi zjutraj je bilo še oblačno in megleno. Odpravila sva se po slikoviti poti preko hribov v smeri Guantanama. Presenečena sva bila nad izredno strmimi klanci na tej poti, pot pa je bila drugače dobro urejena. Ko sva prispela iz hribov na morsko obalo, se je vreme popolnoma spremenilo (ob morju na južni obali ponoči očitno ni deževalo). Nekajkrat sva se ustavila in občudovala morsko obalo, ki je bila na tej strani precej raznolika: od skalnatih previsov do peščenih zalivčkov.

Center Guantanama je bil zaprt, pa naju to niti ni preveč motilo. Sicer sva načrtovala postanek, vendar sva se določila, da pot raje nadaljujeva. Tako sva bila že kar zgodaj popoldne v Santiagu. Tu pa naju je čakalo presenečenje. Ko sva našla najino caso, je bila zaprta. Sosedje so razložili, da sta lastnika peljala svojo hčerko v Pariz, kjer bo rodila (tako, da bo imel otrok francosko državljanstvo). Na srečo je bila v neposredni bližini druga casa, kjer so imeli prosto in tako sva se namestila kar pri njih. Popoldne sva se sprehodila do centra Santiaga, ki je bil zelo blizu (le kakšen kilometer od najine case).

Ogledala sva si najbolj znano ulico in trg pred cerkvijo…

v manjšem muzeju na zahodnem delu trga pa je bilo predstavljena zgodovina pohištva skozi vseh zadnjih 500 let. Prav prisrčna zbirka. Posebno zanimiva sta bila dva eksponata: sušilnik cigar in filter za pitno vodo (ki je bil pod ključem, tako da služničad do njega ni imela dostopa: so se očitno gospodarji bali, da jh bodo njihovi sužnji malce zastrupili od ljubezni….)

Nisva pa začutila tistega plesočega Santiaga, ki ga opisujejo v vodnikih. Santiago naj bi veljal za najbolj karibsko kubansko mesto, z najbolj vročekrvnimi ljudmi. Pa nekako ni opravičil najinih pričakovanj ‐ bilo je prej pusto kot živahno! V trgovini pri nekem lokalu sva kljub temu kupila dvojni CD z njihovo glasbo (doma imamo namreč  glasbenico).

Ko sva lastnika case vprašala, kje na j pustiva avto, je rekel, da kar pred hišo na ulici, ker bo dovolj varen (brez kakršnegakoli dodatnega stroška za dodatno varovanje). Malo sva si odpočila in okrog desetih ponovno vstala, saj sva želela še k polnočnici, ki je bila v katedrali v Santiagu točno opolnoči. Cerkev je bila polna, vzdušje v cerkvi prijetno, tako da je bila tudi za naju Božična noč nekaj posebnega.

Torek, 25.12.2012

Božični dan naju je pričakal na poti nazaj proti Camagueyu. Najino potovanje se je že prevešalo v drugo polovico. Najprej sva se ustavila v baziliki “El Cobre”, najbolj znani romarski cerkvi na Kubi. Ujela sva mašo ob 10:30 (vse je bilo vznamenju rumene barve…) in po njej nadaljevala pot.

Sicer sva načrtovala postanek v Las Tunas, vendar naju mestece ni toliko pritegnilo, da bi si zanj vzela kaj več časa. Sem pa ob poti prišel do klobuka ‐ kubanskega slamnika, kakršne nosijo na tistem koncu, ki je v veliki meri namenjen govedoreji in konjereji.

Goveda različnih pasem je izredno dosti na Kubi (bi rekel, da celo več kot Kubancev), vendar govejega mesa ni na policah njihovih mesnic. Vse krave so preštete, so državne in namenjene polnjenju državnega proračuna (hrana za turiste ali namenjeno izvozu). Skoraj tako kot v Indiji, le da so tam krave dodatno še svete živali. No, tudi za Kubance so neke vrste svete. Misijonar nam je povedal zgodbo, da je v odročni vasi eden izmed vaščanov na skrivaj kravo pospravil in jo razdelil med svojo žlahto (saj za eno družino je prevelika). Pa se je našel neki špicelj, ki ga je prijavil. Za kazen je dobil 30 let brez možnosti predhodne izpustitve!!! Po drugi strani pa je v isti vasi živel človek, ki je zaradi spora ubil svojega soseda. Za kazen je bil obsojen na deset let zapora, po treh letih je prišel že ven, ker je obljubil, da bo postal špicelj…

Na tem koncu je bilo včasih obilo sladkornega trsa, ki so ga prevažali z vlaki. Danes teh nasadov ni več , nanje spominjajo le še železniški tiri in kakšen spomenik (lepo ohranjena železniška lokomotiva iz tistih časov). No, pa sva bila spet nazaj v Camagueyu. Prijetno in očarljivo mestece z lepim trgom, kjer se najde tudi kakšno parkirišče. Žal sva bila zvečer že prepozna in se je dnevni vrvež že pomiril.

Okrog devetih sva se zapeljala še na obisk k našemu misijonarju, saj sva morala vzeti še potovalko, ki sva jo prejšnjikrat pustila kar pri njem. Malce smo še pokramljali, pa se midva nisva kaj preveč zadrževala, saj sva bila kar precej utrujena (potepanje je pač naporna stvar).

Sreda, 26.12. 2012

Mimo Ciego d’Avila, kjer sva se že ustavila, sva se peljala v smeri Trnidada. Kljub temu, da o kraju Sancti Spiritus nisva našla kakšnih posebnih turističnih informacij, sva se tam ustavila in to je bilo eno prijetnejših presenečenj na najini poti. Lepo urejen center mesta, z urejenim parkiriščem ob parku…

…peš cono, obokanim mostom preko reke, lepo cerkvijo in velikim Jezusovim kipom ob njej…

… kar malce naju je kraj očaral. Ponudbe na tržnici je bilo kar nekaj (namenjene bolj njihovi potrebam, ne toliko turističnim obiskovalcem), našla sva celo nekaj klobas in pečenega svinjskega mesa (se je že znašlo za večerjo v najinem nahrbtniku).

Le še dober skok je bil do Trinidada, spotoma sva se ustavila na bivši plantaži sladkornega trsa, kjer je eden najvišjih razglednih stolpov na Kubi. Pa ta ni bil namenjen razgledu po pokrajini, ampak so bili na njem stražarji, ki so nadzorovali delo sužnjev na plantažah sladkornega trsa. Pred plantažo je bila tudi manjša tržnica, na kateri so ženke prodajale ročno izdelane prte . Tudi eden izmed takšnih primerkov se je znašel v najinem nahrbtniku…

Še pred Trinidadom sva se zapeljal na Playo Ancon in se v Marini Marilin pozanimala ali bo naslednji dan organiziran izlet s šnorkljanjem. Ustavila sva se tudi na plaži ob hotelu in tam slišala celo slovensko govorico! Malo smo poklepetali in se kmalu poslovili, saj se je nama mudilo v Trinidad!

Končno v Trinidau, ki sodi med najlepša kolonialna mesta na Kubi… Tako vsaj velja po priporočilu turističnih vodnikov ‐ nama pa nekako kraj ni “potegnil”, ni nama bil preveč všeč. Res je bila zvečer živa glasba na trgu zraven cerkve, kjer sva si privoščila mojito (koktajl z rumom) oz. pivo. Ampak še vedno nama kraj ni sedel v dušo. Avto sva pustila kar v sosednji ulici, malo stran od case, kjer se je neki čiča usedel ob avto, da ga bo čez noč čuval. Sem mu plačal vnaprej za dve noči: naslednje jutro sem ga še videl, zvečer pa je na tistem mestu sedal njegova ženka, njega je očitno varovanje prejšnje noči preveč utrudilo (ali pa ga je preveč utrudil rum, ki si ga je lahko privoščil za najin prispevek k varovanju).

Četrtek, 27.12.2012

Najbolj dopustniški dan se je kar zgodaj pričel. Zapeljala sva se do Marine Marilin pri Playi Ancon in se vkrcala na katamaran, ki nas je popeljal do bližnjega otočka. V bližini tega otočka so bili tudi koralni grebeni, kamor smo se odpravili šnorkljati (potapljanje z masko in plavutkami, tako da si lahko v miru ogledaš podvodni svet na koralah in okrog njih). Prav prijetno doživetje, čeprav sva oba ocenila, da je bilo bogastvo v Rdečem morju (ko sva šnorkljala v okolici Hurghade) večje. Pa je bilo kar prijetno. No, se je zgodila še ena zanimivost: nenadoma v najini bližini prične vpiti ena Francozinja. Sva nekaj časa potrebovala, da sva razumela, da vpije “na pomoč”. In sem seveda šel v reševalno akcijo (glede na to, da sem bil najbližji). Pomagal sem ji toliko, da sva priplavala do katamarana, s katerega so ji medtem že vrgli rešilni obroč. Saj ni bilo nič posebnega: malo je skozi masko zajela vodo in pri vdihu ji je ta voda prišla tudi v pljuča. Pa se človek v vodi težko izkašlja in se mu zdi, da ga bo kar zadušilo..

Celo popoldne smo še poležavali na otočku in se kopali v toplem Karibskem morju (cca 27 stopinj) ter uživali v “AI” ponudbi pijače. Družbo so nam delali manjši rakci, ki so s svojimi hiškami presenetljivo hitro capljali po pesku. Za kosilo smo dobili rižotko z morskimi sadeži in perutnino, tisti najbolj ta prvi pa je dobil celo jastoga (očitno so tisti dan ujeli samo enega). No, ker ni bilo jastoga, pa je bilo pijače dovolj na razpolago in to se je napoti nazaj tudi poznalo (smo kar malce spali na barki).

Petek, 28.12.2012

Tudi za ta dan nisva imela preveč napornega načrta. Najprej sva se odpeljala v hribe nad Trinidadom (Topes de Collantes), kjer sva si ogledala enega večjih slapov na Kubi. Sva bila tako zgodnja, da še ni bilo nikogar, ki bi nama zaračunal vstop v nacionalni park. Po vračilu od slapov bi se lahko tako tudi izognila plačilu vstopnine, pa nama zaradi najine nerodnosti to ni uspelo (so se pri tisti hiški ljudje že zbudili in sva jih prijazno pozdravila, oni pa so naju začudeno gledali in spraševali, kdaj zjutraj sva že šla proti slapovom, da se že zdaj vračava; in nama nič kaj prijazno zaračunali izstopnino).

No, ko sva prišla k avtomobilu, je bilo tam nekaj deklic (od 6 do 12 let), ki so nama razložile, da so pazile na najin avto. Kar malce v dobro voljo so naju spravile. Dala sva jim nekaj drobiža za njihov trud, pa še kakšen bombonček se je našel v najinem nahrbtniku. So bile izredno vesele.

Pred Cienfuegosom sva se ustavila še v botaničnem vrtu, ki bi naj bil največji v Latinski Ameriki. To je mogoče celo res. Res pa je tudi to, da je vrt v polnosti neurejen in tako ne zasluži imena botanični vrt. Nama pa je čuvaj avtomobila malo opral avto, medtem ko sva se sprehajala okrog (vsaj ena dobra stvar).

Kar hitro sva bila v Cienfuegosu, lepem in urejenem obalnem mestu. Morda je bil to celo najbolj urejen kraj na celotni Kubi. Malo sva si pogledala njegov center, se namestila v casi, nato pa se odpeljala še do prašičjega zaliva, ki je znan po lepih plažah in spodleteli ameriški invaziji.

Na poti proti Playi Giron sva se peljala tudi po cesti, ki je znana po tem, da jo prečkajo raki. V obdobju njihove največje selitve je na tej cesti približno tako kot pri nas, ko ceste prečkajo žabe. No, midva sva videla le nekaj povoženih rakcev, pred nama pa je cesto prečkalo le nekaj teh živali. So pa presenetljivo hitre, tako da sva jih kar težko ulovila na fotoaparat. lažje sva ulovila sušilce pšenice. Ker so ceste večinoma prazne, jih uporabljajo za sušenje pšenice. Dopoldne na eno polovico ceste stresejo žito, čez dan pustijo, da se suši, zvečer pa ga ponovno poberejo in zbašejo v vreče.

Na plažah je bilo zelo malo ljudi, tudi turistična naselja so bila videti zapuščena. Še najbolj živahno je bilo ob slanem jezercu, ki je pod zemljo povezano z morjem in je v njem bilo kar nekaj lepih ribic. Na eni izmed plaž pa sva srečala tudi možaka, ki je prodajal školjke (tiste ta velike).

Pred povratkom v Cienfuegos sva se ustavila še na farmi krokodilov. Na srečo so bile trgovine že zaprte, tako mi ni bilo potrebno pomerjati škornjev iz aligatorjeve kože.

Že kar v poznih večernih urah sva se vrnila nazaj v Cienfuegos, kjer sva se zapeljala še do centra mesta. Pri njih se namreč točno ve, kjer center mesta je,ker je to točno označeno.

Sobota, 29.12.2012

Ker naju je zopet čakal precej zajeten del poti, sva ponovno zgodaj krenila na pot. Prvi postanek je bil v bližini Havane, kjer sva tokrat našla Hemingwayevo vilo, ki pa je bila žal zaprta (zaradi snemanja filma). Preko praznikov sicer niso snemali, zato naju  je bil čuvaj pripravljen spustiti noter.

No, na koncu se je pokazalo, da je bila to najdražja vstopnina (kar celih 10 dolarjev na osebo) in ogled posestva z vilo (ki je bila celo zaprta) seveda ni mogel odtehtati tega stroška. Je pa bilo čuvajev v vili toliko, da so si seveda morali razdeliti “vstopnino” in tako na posamezno glavo niti ni prišel kakšen opazni znesek.

Ker sva že bila na tistem koncu, sva v bližini poiskala še eno izmed cerkva, ki slovijo kot najbolj bogato opremljene. To je bilo kar res! Res pa je bilo tudi to, da cerkev ni vzdrževana in bogata oltarna dediščina hitro propada.

Pa naprej proti zahodu: prvi cilj je bil vrt z orhidejami v kraju Soroa.

Prisrčno, le da je bilo orhidej manj kot sva jih pričakovala. Na drugi strani ceste pa je bil še kratek sprehod do manjšega slapu, ki je bil tudi deležen najinega obiska.

V poznih popoldanskih urah sva se pripeljala po avtocesti v Pinar el Rio. Takoj na začetku naju je prestregel kolesar, ki nama je predlagal, da parkirava ob parku v eni glavnih uličic. To je bilo sicer res, sva pa ugotovila, da so bili “pazniki” najinega avtomobila njegovi prijatelji. Sva se po kraju sprehodila le na kratko (ni nič posebnega) in se odpravila naprej proti Vinalesu.

Pot do Vinalesa je precej ovinkasta, čeprav ni dolga (dobrih 20 km). Leži pa kraj v dolini, ki jo obkrožajo “mogoti”, osamelci iz apnenca, poraščeni z drevesi. Prav zanimiv pogled. Druga značilnost tega konca je kvaliteten tobak, ki ga pridelujejo v dolini.

Zopet sva imela malo problemov, da sva našla najino caso. Je bila povsem na obrobju, v novem delu mesteca. V resnici je bil Vinales prvi kraj, kjer sva po Havani res čutila turistični utrip. Tudi na glavni uličici je bilo zelo živahno, za večerjo pa sva si privoščila malo pujčeka (tistega ta črnega, kubanskega). Povsem sprejemljiv zalogaj…

Nedelja, 30.12.2012

Pot naju je vodila po dolini. Ogledala sva si tudi notranjost ene izmed njihovih podzemnih jam (seveda bogastvo podzemlja ni primerljivo z našimi jamami). La cueva del Indio je znana po tem, da v njo greš peš, iz nje pa te pripeljejo s čolnom po podzemnem jezercu oz. bolj rečeno po podzemni rečici. Prav simpatično.

Je pa bil dosti manj simpatični del poti po severni obali. Pot je bila ponovno razdrapana, z velikimi luknjami v asfaltu….prava muka za voznika! Ni bilo časa, da bi opazoval čudovito pokrajino naokrog.

Do plaže na Maria di Gorda sva vseeno prispela. Plaža je res lepa, čeprav je na njej uživalo izredno malo ljudi. Midva sva se skopala malo stran, kjer je bilo s ceste le nekaj metrov do morja. Prijetna osvežitev!

Pa pot skozi tobačne nasade nazaj v Vinales. Dejansko je bil to najbolj ležeren potepuški dan na poti (katamarančkanja v Trnidadu ne štejem v isto kategorijo). Na srečo je bila cesta po južni strani dosti boljša. Še toliko časa sva si vzela, da sva pod večer skočila še na eno izmed plaž (že v bližini Pinar el Rio).

Ponedeljek, 31.12.2012

Zjutraj še do znanih slikarij na skali in že sva se poslavljala od Vinalesa.

Na poti sva lahko občudovala “značilnost”, ki se nama je zdela prav posrečena. Pred vsako hiško, še tako revno, je bil kakšen gugalnik. Že v muzeju v Santiagu sva zvedela, da je gugalnik njihov izum. Ker sta jim glasba in ples v krvi, so se vedno pozibavali tudi na stolu in tako je nekdo prišel na idejo, da bi bilo pozibavanje še prijetnejše, če bi se stol lahko bolj nagibal. Ja, pa je bilo! Zadeva se je prijela ‐ na Kubi so jo res osvojili!

Že nazaj proti Havani. Tokrat sva pokopališče našla in si ga tudi ogledala (in tudi plačala vstopnino).

Potem pa sva zopet parkirala na istem mestu v Havani in naredila še en krog. Pri tem nama je pomagal tudi “bici‐ taxi”, s katerim sva se odpeljala do muzeja ruma. Tam sva zvedela precej novic o pridelavi ruma in različnih vrstah te pijače. Še pokušina na koncu in že sva šla malo modrejša naprej. Saj, kar se ruma tiče ‐ zaloge so že bile spravljene v potovalki (čeprav je moja boljša polovica še zmeraj ocenjevala, da je zalog premalo). Seveda tudi kratek ogled tovarne cigar ni izostal.

Še sprehod po Havani, malo uživanja v vrvežu njenih ulic in pot nazaj proti Matanzasu. Najin krog je bil praktično sklenjen.

Nastavila sva si uro na deseto zvečer, da bi se še sprehodila do centra meta ‐ pa se nama ni dalo. Malo pred polnočjo sva zlezla iz postelje in pogledala na ulico. Vsaka hiša je imela bučno glasbo, ki se je malo pred polnočjo umirila. In polnoč! In obvezne čestitke in nato so se na vseh balkonih pojavile gospodinje, ki so na ulico zlile škaf vode! Naslednje jutro sva zvedela, da tako na simboličen način zlijejo stran vse slabo, kar se je nabralo v prejšnjem letu.

Torek, 1.1.2012

Malce sva si ogledala center Matanzasa (sicer precej živahno obmorsko pristaniško mesto)…

… in se odpravila v Varadero, največji turistični resort na Kubi. Ko sva bila v Varaderu, nisva imela občutka, da sva na Kubi. Kraj je bil presenetljivo podoben turističnim krajem ob Sredozemlju ali Rdečem morju, ki sva jih doslej že spoznala. Je pa bilo možnosti za kakšne drobne nakupe dovolj, tako da sva dopolnila najino zbirko spominkov. Pa tudi plaža je bila povsem OK (v kolikor so ti všeč peščene plaže), tako da je malo lenarjenja dobro delo.

Čakala naju je le še pot na letališče, kjer sva oddala avto (seveda sva morala plačati tudi kazen) in potem še carinske formalnosti (in dodatno izstopna viza 25 CUC oz. 25 dolarjev). Pot nazaj je bila krajša (dobrih 9 ur), leteli smo ponoči in tudi zaradi tega je vožnja hitreje minila. GoOpti naju je pobral malo čez drugo uro, tako sva bila malo po osmi uri že doma! Se ne spomnim, kdaj sem bil po kakšnem potovanju tako utrujen…