Se sploh ne spomnim točno, kako sva prišla do ideje glede Mehike. Mislim, da je celo bolj pritegnila Gvatemala, pa je Mehika postala izhodišče zaradi relativno poceni letov do Cancuna. Belize pa se pač drži tega konca in je padel noter. No, dejstvo je bilo takšno, da sva »izračunala«, da lahko malo daljši dopust (že na poti na eno stran se izgubi več kot en dan) vzameva le preko Božično-novoletnih praznikov, torej ni bilo kaj dosti manevrskega prostora. Potrebno je bilo iskati čim cenejše letalske karte na relaciji do tistega konca. Na evropski strani sva preverila tudi ljubljansko in zagrebško letališče, vendar so cene precej odstopale glede na Benetke, Dunaj ali München. Na koncu se je pokazal najbolj ugoden München, na mehiški strani pa Cancun. Če sva hotela malo cenejše karte, sva morala izbrati odhod kakšen teden pred Božičnimi prazniki, povratek pa kakšen teden po Novem letu. Tako sta se že poleti v najinem žepu našli rezervaciji poleta na tej relaciji: odhod 16.12., povratek 12.1. Kar štiri tedne! Kaj hočemo, drugače so bile karte precej dražje…

Tam nekje v septembru se je oblikoval tudi načrt potovanja:

1.del potopisa – MEHIKA

• 16.12.2015 Sreda Dopoldanski (10:10) polet proti Cancunu –
• 17.12.2015 Četrtek Zgodaj zjutraj prihod v Cancun, ogled okolice Isla Mujeres
• 18.12.2015 Petek Dokumenti za Guatemalo (prevzem na letališču), nato pot do Meride (300km) Valladoid
• 19.12.2015 Sobota Uxmal (prestolnica Mayev v bližini kraja Muna), Chichen Itza (piramide), kopanje v podzemnih jamah, Coba (piramida), Valladolid oz. Ek-balam (piramide), Izamal (frančiškanski samostan) Valladoid
• 20.12.2015 Nedelja Progreso (obala, most), Celestun (narodni park ob Karibskem morju), Oxkintok ali Mayapan (piramide, manj urejeno), Kabh (palača Mayev), Labna (ostanik priamid in arkad), Loltun (podzemne jame) Valladoid
• 21.12.2015 Ponedeljek Merida –Ciudad del Carmen (450 km) Ciudad del Carmen
• 22.12.2015 Torek Ciudad del Carmen – Villahermosa -Cordoba (ca 650km)
  med krajema Od del Carmen in Zacatal je zanimiv most preko zaliva (cca 200 km pred Villahermosa); ovinek mimo jezera Catemalco, Santiago Tuxtla, Tlacotalpan) Cordoba

2. del potopisa – MEHIKA

• 23.12.2015 sreda Cordoba- Peubla (vasica Benito Juarez)- Mexico City
  Morda na LMT Sierra negra(Tliltepetl) ali postanek v mestu Orizaba Mexico city
• 24.12.2015 četrtek Mexico City – okolica (Teotihucan, Guadalupska bazilika)
  vladna palača na trgu Zocalo (poslikava Diego Rivera), katedrala in ostanki azteškega mesta Tenochtitlan), nebotičnik Torrelatinu, antropološki muzej park Xochimilc (plavajoči vrtovi) Mexico city
• 25.12.2015 petek Mexico City (zjutraj še ogled mesta ali maša v baziliki) – Oaxaca (463km); ogled mesta Oaxaca
• 26.12.2015 sobota Oaxaca – Monte Alban_Tlacolula valley – (do obale Puerto Anhel, Huatulco, Mitla, mazunte (Nacionalni mehiški inštitut za proučevanje želv)- Tehuantepec (ca. 250km) Tehuantepec
• 27.12.2015 nedelja Tehuantepec – San Cristobal (450km) San Cristobal
• 28.12.2015 ponedeljek San Cristobal – Kanjon Sumidero (Tuxla, kanjon Sumidero reke Grijalva), Agua Azul San Cristobal
• 29.12.2015 torek San Crisobal – okolica (San Juan Chamula, Zinacantana) San Cristobal

3. del potopisa – GVATEMALA, BELIZE, MEHIKA

• 30.12.2015 sreda San Christobal – Huehuetenango (Guatemala) Huehuetenango
• 31.12.2015 četrtek Huehuentenango- Xella- Pot pod Vulkan Tajamulco San Pedro Sacatepequez
  Guatemala
• 1.1.2016 petek Vzpon na Tjamulco
• 2.1.2016 sobota Guatemala – jezero Atitlan –(vasice z ladjico ali naokrog z avtom); Panjachel oz. ob jezeru Atitlan
• 3.1.2016 Nedelja Do kraja Chichicastenango (sejem ob nedeljah in četrtkih) nato do Antigue
• 4.1.2016 ponedeljek Antigua (opcija izlet do Escuinta, Monterrico ob Pacifiku)- Guatemala city Antigua ali Guatemala city
• 5.1.2016 torek Antigua – Semuc Ghampey -Livingston Livingston/ Rio Dulce
• 6.1.2016 Sreda Z ladjico po Rio dulce, Santa Elena, nato pot proti Floresu (jezero El Peten) Flores
• 7.1.2016 četrtek Guatemala – Tikal, Melchor de Mencos (meja z Belizejem)Belize Belize
• 8.1.2016 petek Belize (šnorkljanje) Belize
• 9.1.2016 Sobota Belize – okolica Chetumal
• 10.1.2016 nedelja Belize – Chetumal (Tulum, Collectivo – park Achtun Chen) Playa del Carmen
• 11.1.2016 Ponedeljek Poležavanje na plaži v bližini Cancuna, večerni let (20:30) iz Cancuna –
• 12.1.2016 Torek Pozno zvečer (22:30) prihod v München 

MEHIKA

Sreda, 16.12.2015

Zelo zgodaj zjutraj (že okoli enih) sva vstala in se odpravila v Ljubljano na Dolgi most, kjer naju je ob pol dveh zjutraj pobral Go-opti in naju že pred osmo uro dostavil na letališče v Münchnu. Sva bila še toliko zgodnja, da se niti oddaja prtljage še ni začela. Čez kakšne pol ure se je pred oddajo prtljage za Cancun (Air Delta) pričelo nekaj dogajati in postavila sva se v vrsto. Neposredno pred nama sta bila tudi dva Slovenca, ki sta imela isti cilj. Tako njima kot nama je prijazna uslužbenka razložila, da je letalo preveč polno, zato nam ponujajo nadomestni let: namesto planirane poti z Air Delta preko Atlante v ZDA do Cancuna bi nas preusmerili na Air France, tako da bi leteli v Cancun preko Pariza, prišli pa bi v Cancun celo nekaj ur prej. Ker je bil prihod z Air Delta v Cancun predviden šele okoli polnoči, nama je seveda v polnosti odgovarjalo, da bi bila tam že ob sedmih zvečer in sva na to pristala. Posladek: dobropis v višini 200 US$, ki jih lahko v naslednjem letu koristiva pri Air Delta (ker so naju prebukirali)… Polet je bil sicer kar dolg (v zraku smo bili preko dvanajst ur), vendar miren in prijeten. Tudi postanek v Parizu ni bil nič posebnega, čeprav sva morala zamenjati letalo in se na letališču odpeljati do drugega terminala. V Cancunu (zvečer je bila temperatura okoli 25 stopinj) sva dvignila nekaj mehiških pesosov (18 pesosov je cca 1 EUR), tako za prvo silo… Pred letališčem je (očitno ves čas) čakal nekdo od agencije, kjer sva najela avto in že so naju z minibusom odpeljali v predmestje Cancuna, kjer sva uredila vse potrebne formalnosti. Deloma sva jih uredila že prej, saj sva potrebovala dodatno zavarovanje zaradi Gvatemale. Doplačala sva le še dobrih 100 dolarjev zaradi tega, ker sva želela imeti popolni kasko, pa se prej očitno nismo v celoti razumeli. V dobri urici sva že sedela v najetem avtomobilčku (Dodge attitude), ki naju je popeljal proti prvemu prenočišču. Še dobro, da sva imela navigacijo, ker bi drugače kar malce »lutala« po Cancunu. Cancun je namreč trikotno oblikovano mesto in hitro se lahko zgodi, da se zapelješ v popolnoma napačno smer. No, pa sva na koncu našla najino prenočišče ter že kmalu po deseti uri utrujena zaspala…

Četrtek, 17.12.2015

Zjutraj naju je zbudil najin najemodajalec, tako da smo še poračunali stroške apartmaja. Po zajtrku sva se odpravila proti otočju v bližini.

Isla Mujeres velja za enega lepših kotičkov na tistem koncu. Z ladjico (redna linija) sva se zapeljala na otok in najprej poiskala plažo na severozahodni strani, ki slovi po svoji lepoti. No, saj pesek je bil kar lep, voda topla…. Malo uživancije sredi naše zime.

Sledil je še čas za prigrizek, sprehod skozi tržnico in središče mesta, nato pa sva za eno urico najela električni avtomobilček (takšne uporabljajo na golfu) in se zapeljala še malce naokrog po otoku. Neverjetno, kako hitro je čas minil…

Popoldne sva se vrnila na obalo in se skozi hotelsko naselje Cancuna (cca 20 km) zapeljala naokrog do najinega apartmaja. Še nekaj zalog sva si pripravila v bližnjem supermarketu in že je bil večer. Ker je bila wi-fi povezava kar dobra, sva opravila še nekaj dolžnosti (da se otrokom oglasiva s poti ipd), kmalu po večerji pa naju je utrujenost že premagala in kmalu sva zaspala.

Petek, 18.12.2015

Ker sva vse dokumente za avto prejela že prejšnji dan, sva se lahko zjutraj takoj odpravila proti zahodu. Najin prvi cilj je bila Chicen Itza, eno bolj znanih majevskih arheoloških nahajališč na tistem koncu. Prvi razlog je v njegovi velikosti in ohranjenosti, drugi pa prav gotovo v bližini turističnega dela Mehike (Cancun, Playa del Carmen, Tulum). Izbrala sva avtocesto, ki je sicer plačljiva, vendar dokaj solidna. Morda je sedaj čas, da malo spregovorim o Majih, ki so bili prav gotovo ena bistvenih sestavin najine poti. Maji so indijansko ljudstvo, ki je živelo (in še živi) v osrednji Ameriki. Šlo je za različna plemena, v različnih obdobjih so bila različna plemena močnejša in tako se je tudi moč majevske civilizacije selila naokrog po Jukatanu. O Majih si lahko marsikaj preberete tudi v slovenščini, zato bom bolj kratek. Prvi ostanki njihove civilizacije v Srednji Ameriki izvirajo iz obdobja cca 2.000 let pred Kr., poseljevali so današnji polotok Jukatan, Gvatemalo, Belize, Salvador in Honduras. Maji so bili čokati, nizke rasti (takšni so še danes), bili so dobri poljedelci, znani pa so tudi po svoji arhitekturi (piramide, templji) in astronomiji (majevski koledar). Njihovo verovanje v nadnaravne sile je bilo tesno povezano z žrtvovanjem ljudi, tudi otrok. Njihova arhitektura se je »selila«, kakor se je selil vpliv plemen. V obdobju pred Kr. je bilo najpomembnejše mesto El Mirador (danes na severu Gvatemale), kateremu je primat prevzel Tikal (250 do 900 po Kr.), nato je primat prevzela Chicen Itza. Mesto leži na skrajnem severnem obrobju majevskega sveta, razvilo se je v krajini, kjer je geološka podlaga apnenec, zato so nekatere značilnosti podobne našemu Krasu. Ker na površju ni vode (vsa takoj steče v podzemlje), se je veliko mesto lahko razvilo le na področju, kjer so bila obsežna podzemna jezera, nekatera v odprtih udrtinah, do nekaterih pa je tudi dandanes možno priti le skozi podzemni rov (»cenote«). Za mesto je značilno čaščenje boga Kukulkan (Operjena kača), zato je pogosti simbol v arhitekturi kača oz. kačja glava. Nekateri objekti so zelo solidno ohranjeni, celotno mesto je vredno ogleda. Najbolj zanimivo mi je bilo njihovo igrišče, kjer so igrali svojstveno inačico nogometa (ali pa nekaj podobnega, kar je bilo predhodnica našemu nogometu).

Znotraj kompleksa je bila množica prodajalcev najrazličnejših spominkov, seveda se je kakšna malenkost prijela tudi naju. Ogled je trajal kar nekaj ur, tako da sva bila že kar utrujena, ko sva se vračala proti Valladoidu, kjer je bilo najino naslednje prenočišče. Spotoma sva si ogledala še nekdanji samostan v njegovem predmestju (nekdanja mogočna stavba danes rahlo sameva), kjer je posebno zanimiva cisterna za vodo, nato pa sva se zapeljala do najinega prenočišča, kjer sva se malo spočila in okrepčala.

Ker je bilo šele zgodaj popoldne, sva zavila še na kopanje v »cenote« – njihova podzemna jezera. Prav gotovo ena izmed bolj zanimivih izkušenj. Voda je bila čista in topla, le prehod iz ene v drugo jamo (skozi predor in na prostem) je bil malo vetroven, kar je posledično botrovalo mojemu prehladu v naslednjih dneh. Morda je bilo krivo tudi poslabšanje vremena, saj je zvečer celo rahlo deževalo. Je pa bila moja boljša polovica toliko bolj čvrsta! Zvečer sva se sprehodila po Valadolidu in v cerkvici nekaj časa prisostvovala sveti maši, ki je bila očitno namenjena pripravi neveste na poroko naslednji dan. Ob njej so bili njeni prijatelji – zanimiv obred.

Sobota, 19.12.2015

Prvi cilj je bil Ek Balam, manjše Majevsko arheološko najdišče. Nisva kaj dosti pričakovala od njega, vendar sva bila zelo prijetno presenečena. Je zelo lepo urejeno in tudi bogato. Na eni izmed stavb so zelo bogati reliefi z ornamenti in podobami. Bolj naju je očaral kot Chicen Itza, saj se nahaja v bolj naravnem okolju. Tudi na piramide se je bilo dovoljeno povzpeti za razliko od Chicen Itze. Z vrha najvišje je bil lep razgled po polotoku.

Vreme se je sicer malce skisalo, vendar ni deževalo, je pa bilo precej oblačno in vetrovno. Pot proti parku Rio Lagartos naju je peljala skozi živahen kraj Tizimin, ki je bil očitno neke vrste center dogajanja v tistem koncu.

Sam Rio Lagartos je bil precej bolj pust. Majhno ribiško mestece ob zatoku dandanes živi od ljubiteljev ptic, ki si lahko v zatokih tam naokrog v živo ogledajo flaminge, pelikane in druge ptice. Enourna vožnja po zatokih je bila zelo lepo doživetje, najin izkušen čolnar se je povsem tiho približal skupini flamingov, tako da smo pluli skoraj med njimi. Če bi stegnil roko, bi se verjetno lahko skoraj dotaknil kakšnega izmed njih. Spotoma je v vodi pobral tudi nekakšnega raka (morda je bilo bolj podobno kakšni prastari želvi, imena nisva poznala), ki nama je malo zmasiral glavo. Nenavaden občutek…

Po res lepem izletu (tudi malo slabše vreme ga ni pokvarilo) s čolnom sva se počasi odpravila nazaj v notranjost. Najin naslednji cilj je bil kraj Izamal, kjer stroji eden največjih samostanov na tistem koncu. Prijeten kraj z zelo lepim trgom, polnim v mehiškem stilu okrašenih (beri: rahlo kičastih) kočij, ki so čakale na svoje stranke in res velikim samostanom na vzpetini sredi mesta…

Počasi naju je čakala pot nazaj proti najinemu prenočišču. Spotoma sva premišljevala, da sva bila že zelo blizu Meride in da naju bo ista pot čakala še naslednji dan, ker sva načrtovala še eno noč v Valladoidu. Malo sva računala in glede na to, koliko bi izgubila na času in dala za bencin, sva ugotovila, da se nama bolj splača prespati v okolici Meride, ne pa se vračati v Valladoid, čeprav sva imela prenočišče že plačano. Tako sva že zvečer vse pripravila za nadaljevanje poti v naslednjem dnevu.

Nedelja, 20.12.2015

Da poti ne bi ponavljala, sva kmalu po Chitzen Itzi zapustila glavno cesto in se preko Sutote (zanimiv kraj z mogočnim spomenikom sredi mesteca) odpravila proti jugu.

Ustavila sva se še v kraju Mani, kjer je na vzpetini lepa cerkev, ki sva si jo spotoma ogledala. Neposredno za cerkvenim zidom je bilo življenje bolj živahno…

Preko Ticula sva prišla do Santa Elene, ki se ji zaslužila prav poseben postanek (moji boljši polovici je ime Helena). Še malo in že sva bila v kraju Uxmal, kjer so eni najbolj znanih arheoloških ostankov na tistem koncu.

Uxmal je res mogočen, tudi zelo lepo obnovljen.

Preko Mune sva se zapeljala do najinega naslednjega prenočišča v Meridi (rezervirala sva ga kar iz Valladoida).

Zanimivost je bila v tem, da je penzion vodila Švicarka, pomagala pa ji je njena prijateljica iz Nizozemske. Ker je bil center mesta kar blizu, sva se proti večeru sprehodila še do centra in se malo razgledala po mestu. V cerkvi sva si vzela nekaj več časa, da sva malo posedela, saj je bil nedeljski večer. Je pa Merida moderno mesto, dokaj veliko in urejeno. Malce sva celo razumela tisti dve Evropejki, da sta ga izbrali.

Ponedeljek, 21.12.2015

Čakal naju je eden bolj napornih dni, kar se poti tiče. Želela sva opraviti tretjino poti do Mexico Cityja, vse do kraja Ciudad del Carmen. Edini logični postanek se nama je zdel v kraju Campeche ob Mehiškem zalivu in res sva vse od Meride prišla do tja brez postanka.

Campeche se je izkazal kot zelo prijetno obmorsko mesto. Ima obzidje, znotraj katerega se skrivajo prijetne kolonialne uličice. Prav prijeten kotiček, da si človek malo raztegne noge.

Naslednji postanek je bil v kraju Champoton, majhnem ribiškem mestecu ob izlivu istoimenske reke v morje. Razlog je bil tudi povsem praktične narave. Bila je prava ura za malico. Na obalni strani sva našla ulično restavracijo »Dolphin«, kjer se je izkazalo, da imajo resnično delfina v ponudbi. Ko sem si ga izbral, sem bil deležen očitajočih pogledov moje najdražje: me je gledala kot kakšnega zločinca! To se je spremenilo, ko so njej prinesli navadno ribico, meni pa delfinčka. Ko sem se (očitno z užitkom) mastil z njim, se je z druge strani mize slišalo: »Ali lahko dobila košček za poskusit?« Je bila potem razlaga, da se ji sedaj, ko ga že vidi na krožniku in mu ne more več pomagati, delfinček ne smili več tako zelo kot takrat, ko je bil le zapisan v meniju… Moram priznati, da je bilo res okusno, rahlo panirano, okus mesa nekje vmes med morskim psom in piščancem…

Tako sva (ponovno okrepljena) prispela v Ciudad del Carmen, kjer naju je že čakalo naslednje prenočišče. Za kakšen daljši sprehod sva bila preveč utrujena, spotoma sva v supermarketu kupila malo vinca in si ga privoščila namesto večerje. Se je potem res dobro spalo!

Torek, 22.12.2015

Tudi ta dan je bil namenjen »premiku«. Daljši postanek sva naredila v Villahermosi, kjer bi skoraj dobila kazen za vožnjo po voznem pasu, rezerviranim za avtobuse, taksije in ostala javna prevozna sredstva. Na srečo policaj, ki naju je ustavil, ni imel pri sebi nobenega plačilnega naloga, da bi nama zagrozil s tem, da napiše kazen… Tako sva jo poceni odnesla, le z opozorilom. Ogledala sva si ostanke cerkve, ki jo obnavljajo in potem nadaljevala pot. Spotoma sva spoznavala, da pokrajinske meje v Mehiki niso le črte na papirju. Praktično povsod so stali policaji in pregledovali voznike in avtomobile. Midva sva jo kot turista dobro odnesla, vedno so le zamahnili z roko, naj greva naprej, tako da naju niso niti enkrat pregledali. Se je pa narava precej spremenila: zeleni Jukatan je zamenjalo bolj puščobno in suho okolje. Proti Cordobi, ki že leži pod hribi, se je to spremenilo – pokrajina je postala zopet bolj zelena. Nekje na tem delu poti sva prevozila tudi najkrajšo navidezno črto med Pacifikom In Mehiškim zalivom: iz Srednje Amerike sva prišla v Severno Ameriko. Najin hotelček je bil povsem blizu centra Cordobe, zato sva si center ogledala najprej podnevi, potem sva si privoščila večerjo in še enkrat na večerni sprehod. Lepo urejeno mesto, prijetno praznično osvetljeno…

Na glavnem trgu so imeli nastop otroci iz plesnih šol, ki so bili deležni dokaj bučne podpore s strani publike. Nama se je zdelo, da neke posebne uglašenosti v tistih nastopih ni bilo, zato sva se kmalu odpravila nazaj v hotel. Tudi naslednji dan naju je čakal še lep del poti – vse do Mexico City-ja.