MEHIKA

Sreda, 23.12.2015

Bila sva že kar blizu glavnega mesta, zato se nama ni pretirano mudilo. Prvi postanek je bil v Orizabi, mestu v hribih, ki je dalo ime tudi najvišjemu vrhu v Mehiki (Pico de Orizaba oz. Citlaltepetl, ki meri 5636m). Mesto je bilo morda celo eno najlepših, ki sva jih na poti srečala. Urejeno (čisto), z lepo mestno palačo. Nato je sledila pot navzgor. Orizaba leži na cca 1.200 metrih nad morjem, nato se avtocesta dvigne na planoto, ki je skoraj 3.000 metrov visoko. Trasi avtoceste sta dve in v večjem delu sploh ne potekata skupaj. Očitno so drugi avtocestni pas zgradili po povsem novi trasi. Je pa bila vožnja kar zanimiva: avtocesta se kar hitro dviguje (povprečni naklon tako okoli 10 stopinj), ker sledi hribu, je precej zavita. Pas navzdol je bil skoraj prazen. Kmalu sva ugotovila, zakaj: prevrnil se je tovornjak, njegova vsebina se je razletela po cestišču. Kar kakšnih 20 km dolg zastoj je že bil, pa še ni bilo videti, da bi avtocesto kmalu odprli. No, midva sva imela prosto pot in se dvignila do kraja Esperanza. Tam sva avtocesto zapustila in se skozi kraj Atzitzintla napotila proti hribu Monte Negro, na katerega vrhu je največji teleskop za opazovanje zvezd na svetu. Na sedlu med hribom Sierra Negra in sosednjim Pico de Orizaba, kakšnih 4.000 metrov nad morjem, naju je pričakalo neprijetno presenečenje: zapornica. Uradnik nama je razložil, da lahko gredo do teleskopa le ljudje z dovolilnicami…

Midva seveda dovolilnice nisva imela, zato sva se morala obrniti. Že prej sva na ležečih policajih (v Mehiki so prav »kruti«) razbila izpušni lonec, zato sva se v Atzitzintli ustavila pri domačem mehaniku, ki nama je lonec z dvema žicama povezal navzgor in avtek je bil ponovno pripravljen za skakanje preko ovir. Te ovire imajo v Mehiki in Gvatemali kar nekaj različnih imen: »reductor«, »topes«, »vibradores«, »tumulos«, »boyas«… Sva najprej mislila, da je ime povezano z njihovo obliko, pa ni bilo čisto tako. Zdelo se nama je, da je bolj povezano s pokrajino oz. zvezno državo, ampak tudi za to ne bi dala roke v ogenj! So pa zelo visoki in preko njih zapelješ brez posledic le, če jih »zajahaš« postrani in ne hitreje kot z 20km/h. Radarjev tako skoraj ne potrebujejo, saj so te ovire nameščene prav na vseh cestah in v vseh vasicah ob poti. Na poti proti Puebli sva v daljavi videla tudi njihov drugi najvišji hrib – vulkan: Popocatepetl (5,426 m)– ki pa je še občasno aktiven, zato je bil vrh zavit v meglo.

No, sva se pa potem za nekaj več časa ustavila v Puebli, drugem največjem mestu v Mehiki. Center je za njihove pojme kar starinski, urejen v kolonialnem slogu, imajo kar nekaj spomenikov, s katerimi se pohvalijo. Najbolj znamenita je cerkev sv. Dominika, ki je ena najbolj bogato okrašenih cerkva v Mehiki sploh (z okrašenostjo mislim pozlato…). Tudi sicer so bila vsa mesta zaradi predbožičnega časa bogato okrašena z najrazličnejšimi pisanimi okraski. Seveda so prevladovale njihove značilne »pinjate«. To so pisane papirnate votle skuplture, napolnjene s sladkarijami. Ob značilni družabni igri jih otroci skušajo razbiti, da ven pade sladka vsebina. Zanimiv je bil tudi priokus »zime« na njihovem glavnem trgu. Na drsališču so razvijali prav posebno obliko drsanja (drži se stranske ograje, a ne padeš!), imeli pa so tudi »snežni« žleb, po katerem so se spuščali z gumami.

Potem naju je čakal le še spust po avtocesti do glavnega mesta. Kar divja in razburljiva vožnja po strmih ovinkih. V Evropi takšnih avtocest ne srečujemo, še italijanske avtoceste preko Apeninov so le bleda senca tega, kar je speljano po mehiškem hribovju! Končno: Mexico City! Že proti večeru! To pa pomeni gnečo na cesti. Za zadnjih štirideset kilometrov mimo Mexico City-ja oz. skozi mesto (prispela sva z juga, najin hotel je bil na severnem obrobju) sva porabila skoraj dve uri… Kar utrujajoče! Ko sva našla hotel, sva se le še ulegla v posteljo in zaspala!

Četrtek, 24.12.2015

Ves dan sva namenila glavnemu mestu. Na bližnji postaji podzemne železnice (metroja) sva kupila karte in se odpeljala v center. Mogočni trg najštevilčnejšega mesta na svetu naju ni razočaral. Po ogledu katedrale sva se postavila še v vrsto za ogled predsedniške palače, ki je znana po slikarijah, ki jih je ustvaril najslavnejši mehiški umetnik Diego Rivera. No, pa se je zapletlo: zahtevali so potni list (midva sva jih preventivno pustila hotelu), zadoščala ni niti osebna izkaznica niti kakšen drugi dokument s sliko, niti kopija potnega lista… No, si bova pač palačo ogledala naslednjič, ko prideva v Mexico City….

Malo sva se sprehodila po centru, nato sva se z metrojem odpeljala na obrobje, kjer je muzej znane mehiške slikarke Fride Kahlo. O njej je bil posnet tudi film, ki ga toplo priporočava. Muzej je bil zanimiv, v njem so razstavljeni njeni stezniki, ki so ji pomagali pri gibanju (zaradi težke nesreče v mladosti je bila na tri četrt invalid), pa tudi slike in skice, ki jih je ustvarjala. Midva sva kar nekaj časa čakala, da sva prišla na vrsto, nekateri so imeli »prednost«: sva potem ugotovila, da si z nakupom vstopnice preko spleta zagotoviš takojšnji vstop v muzej in ti ni treba čakati v vrsti… Nazaj sva se vračala skozi enega izmed večjih parkov, ki so ga posvojile veverice. Pri vhodu v park so prodajali hrano, ki je bila namenjena njihovem krmljenju, zato so bile veverice v parku zelo zvedave in nič boječe. Ko sem eno izmed njih nahecal, da imam hrano v roki, je celo splezala gor po mojih hlačah povsem do pasu.

Ura se je počasi že prevesila v popoldne, zato sva se zapeljala še do Guadalupske Matere Božje, največje božjepotne cerkve v Amerikah. Kompleks na obrobju glavnega mesta je res velik, malo naju je spominjal na Fatimo (je manj živahno kot v Lurdu). Prišla sva ravno prav na večerno mašo (saj se je spodobilo, ker je bil Sveti večer). Zanimivo je, da Mehičani prinesejo k maši Jezuščka z jaslic (večinoma si postavljajo ogromne jaslice red hišami) k blagoslovu. Nato tega Jezuščka tudi vsak dan preoblačijo v pisana oblačilca. Ko sva jih videla na stojnicah, sva najprej menila, da so obsedeni z barbikami… Po maši sva skupaj z ostalimi romarji šla počastiti še podobo Guadalupske Matere Božje, ki je za oltarjem. Mehičani so to elegantno rešili: s tekočim trakom te zapeljejo z enega konca na drugega, tako da si sicer podobo lahko v miru ogledaš, ne moreš pa povzročati prevelike gneče, ker ti pač določijo čas vožnje, ko lahko Marijino podobo vidiš… Še nazaj na metro in pot v hotel, pa spat!

Petek, 25.12.2015

Božično jutro sva izkoristila za ponoven obisk cerkve. Tokrat sva se do tja odpeljala z avtomobilom. Zjutraj maše ni bilo, so pa bile pete zornice (moram priznati, da je bilo petje zelo ubrano). Na naslednjo mašo nisva čakala. Kar lep del poti naju je še čakal.

Okrog po obvoznici je šlo kar v redu, nekaj več gneče je bilo le na cestninski postaji, kjer smo zavili v smeri za Acapulco. Zopet se je bilo potrebno dvigniti iz kotline, v kateri leži glavo mesto. Tokrat smo zapeljali preko prelaza 3.100 metrov visoko. Tam so nas spremljali čudoviti borovi gozdovi, prav prijetno je dišalo! In potem spust navzdol, ne tako divji kot prejšnji dan, vendar dovolj, da sva zgrešila pravi odcep za najino pot proti Oaxaci. Sicer naju je hotel garmin usmeriti preko Pueble, vendar sva se midva odločila, da izbereva pot iz Coautle. Na zemljevidu je bila kar lepo narisana, resnica pa se je pokazal za malo drugačno. No, odcep za Coautlo sva zgrešila in »popravljala« v Tehuixtli (pa kaj zato, tam sva bila najbolj zahodno doslej – preko 99 stopinj!). Pot iz Coautle do Oaxace je bila sicer slikovita, vendar naporna: približno tako kot če bi se kakšnih desetkrat povzpel na Vršič (no, mogoče malce pretiravam). Povprečna hitrost je bila pošteno pod 50 km/h, zato se je pot zavlekla in v Oaxaco sva prišla šele pozno zvečer. S tem je povezan tudi najbolj kruti padec v luknjo na cesti: verjetno s premerom preko pol metra in globino ne dosti manj! Preprosto je nisem videl in sunek je bil res izredno močan. Potem sem vozil nekaj časa zelo počasi, ker sem bil prepričan, da sem prebil gumo in da bo avto kmalu povedal, da jo bo treba zamenjati. Na srečo temu ni bilo tako! Vožnja po cestah v Mehiki, Gvatemali in Belizeju je precej stresna zaradi množice večjih in manjših lukenj na cestah: celo na novi, široki cesti lahko hitro najdeš kakšno luknjo! In če se ji ne izogneš, se guma hitro prebije na ostrem robu! Podnevi se naučiš: ko se barva na cesti spreminja, to verjetno pomeni luknje na cesti, ponoči pa ta podatek ne pomaga, ker ne vidiš dovolj daleč. Še dobro, da skoraj nikoli ni bilo potrebno voziti ponoči! V Oaxaco sva prišla že v temi zbita do kraja! Za nameček sva hotel iskala več kot pol ure!!!

Sobota, 26.12.2015

Čeprav je bil hotel bolj slab, sva bila dovolj utrujena, da sva dobro spala. Najin prvi jutranji potep je bil do centra Oaxace, še enega lepega kolonialnega mesteca v osrčju Mehike. Res lepo in bogato mesto.

Nadaljevala sva proti Monte Albanu, kjer so arheološki ostanki nekdanje azteške naselbine. Sicer nisva pričakovala preveč, vendar moram priznati, da sva bila prijetno presenečena. Celotna planota na Monte Albanu je urejeno arheološko najdbišče z bogatimi ostanki. Spotoma sva se ustavila še v kraju Santa maria del Tule, kjer raste eno največjih dreves v obeh Amerikah. Je res že preraslo bližnjo cerkev. Še skok do samostana v Mitli (nič ne bi zamudila, če bi ga spustila) in že je bilo popoldne.

Za kaj več ni bilo časa. Le še pot proti Tehuantepecu, kjer naju je čakal malo boljši hotel. Pa ni bilo čisto tako… Hotel je bil res boljši, spalo pa se je precej slabše. Prvi razlog je bila visoka vročina, podnevi preko 30 stopinj, ponoči ne dosti manj (klima je sicer bila v sobi, vendar je bila nameščena direktno nad posteljo in je zato v izogib ponovnemu prehladu nisva mogla uporabljati…), drugi razlog pa je bila poroka v hotelski restavraciji. Predstavljajte si mehiško glasbo, ki vam bobni skoraj v sosednjem prostoru – in to vse do jutranjih ur…

Nedelja, 27.12.2015

Včasih se kaj pokaže drugače kot si mislimo, tako naju je najin hotel malce razočaral. Ni pa naju razočarala pot do Pacifika oz. Tihega oceana. Parkirala sva nad plažo in se sprehodila povsem do morja. Sem bil kar preveč pogumen, tako da me je val zalil preko kolen in posledično sem moral zamenjati kratke hlače. Pa ni bilo hujšega, voda je bila prijetno topla.

Pot sva nadaljevala v notranjost proti kraju Tuxla. Peljala sva se po relativno dobri cesti, ki predstavlja neke vrste model njihovih magistralnih cest. Ob voznem pasu je na desni strani še neke vrste odstavni pas, tako da je dvopasovnica po širini že skoraj štiripasovnica. To se pozna tudi po načinu vožnje. Tovornjaki se umaknejo povsem desno, tako da jih zlahka prehitiš, čeprav je promet tudi na nasprotnem pasu. Malo večji problem lahko nastane takrat, če je ista situacija tudi na nasprotnem pasu: za štiri vozila vzporedno postane cesta kar malce ozka, čeprav se nekako prebiješ skozi. Druga značilnost tega področja so bila obsežna polja vetrnic (po moji oceni je njihovo število šlo krepko v stotine, ne bi me presenetilo, če bi jih bilo celo blizu tisoč). Ubogi mehiški ptiči: nihče jim ni povedal, kako smrtno nevarne so vetrnice, pa čisto sproščeno letajo tam okrog…

V Tuxli sva se ustavila popoldne in ravno ujela mašo v cerkvi zraven mestnega trga (»Zocalo« je pri njih ime za glavni trg v mestu). Na trgu so imeli postavljeno ledeno ploskev, hkrati z nama je v kraj prišel tudi Božiček na drsalkah in saneh: malce nenavadno, da pri tridesetih stopinjah nekdo drsa na ledu… Pa saj to ni bilo samo tukaj, še kje drugje sva srečala ledeno ploskev in celo snežni (zaledeneli) hrib. Očitno jim denarja za takšne »neumnosti« ne manjka, medtem ko so vasi praviloma zelo revne, pa tudi za krpanje lukenj na cestah ali pobiranje odpadkov bi bilo dobro najti kakšen dodaten pesos…

Zatem naju je čakala še pot do San Cristobala, kjer sva imela kar nekaj problemov z iskanjem najinega hostla. Problem je bil preprost: najin Garmin je imel vse enosmerne ulice napačno obrnjene. Ko sva to pogruntala, problem ni bil več nerešljiv in kmalu sva parkirala pred vhodom. Bila sva prijetno presenečena. Soba je bila sicer majhna, vendar so bili skupni prostori (vključno s kuhinjo) zelo prostorni in čisti. Vsekakor lahko rečem, da je bila to eno boljših prenočišč na najini poti. In ker smo bili že malo višje, so bile tudi temperature za spanje povsem sprejemljive.

Ponedeljek, 28.12.2015

Čakal naju je spust nazaj v Tuxlo, v njenem predmestju je pristanišče za dostop v kanjon Sumidero. Res lep kanjon, če odmislimo umazanijo, ki se nabira na vodi. Kanjon so zajezili, napravili elektrarno (imajo dovolj električne energije za celotno pokrajino) in tako je jezero pred jezom (skozi kanjon) »idealno« zavetišče za umazanijo (predvsem plastenke). Kljub temu je kanjon še kar živ (ptiči), baje so v kanjonu tudi še krokodili. Tisti, ki so ga nam pokazali, se mi ni zdel pretirano živ – ampak pri krokodilu nikoli ne veš…

Na vodi smo se zamudili skoraj dve uri in pol. Nato sva se zapeljala z avtom še nad kanjon in si ga ogledala še z vrha. Tudi zelo lep pogled.

Na drugi strani mesta sva že prej opazovala velik križ in sklenila sva, da ga bova poiskala in se zapeljala do njega. Z malo sreče sva res prispela do tja. Pogled po pokrajini je bil očarljiv. Kapela pod križem je preprosta, vendar jo očitno redno uporabljajo. Zanimiv je tudi kratek križev pot na dostopni poti.

Potem sva se po »bližnjici« zapeljala nazaj do najinega prenočišča. Izbrala sva staro pot proti San Cristobalu. Čeprav je pot precej daljša, nama ni bilo žal. Ko pot pripelje na planoto, se pričnejo slikovite indijanske vasice. Zanimiva je bila tudi megla, ki je občasno povsem zakrila okolico. Značilnost teh vasic je koruza, ki raste po pobočjih, ki so obdelana (očitno tam živijo pridni ljudje). Druga kultura, ki sva jo videla, so bile neke vrste sorodnikov kivija (kot bi gledal naše brajde) oz. vrsto guave, pa nisva povsem točno ugotovila, kaj naj bi ti sadeži bili…

Torek, 29.12.2015

Sledil je ogled turistično priporočenega majevskega kraja: San Juan Chamula. Še dobro, da sva prejšnji dan videla, kakšne so majevske vasice, ker San Juan Chamula predstavlja »turistično« gnezdo, ki bi lahko povsem spustila, pa ne bi nič zamudila. No, zanimiv je bil ogled njihove »cerkve«, kjer zraven krščanskih svetnikov častijo še svoja nekdanja božanstva. Kar lasje so nama šli pokonci, ko so v cerkvi po tleh raztrosili borove iglice in poleg njih prižigali navadne sveče – dokaj hitro sva cerkvico kljub zanimivi posebnosti mešane veroizpovedi zapustila…

Drugače pa je to večji trg, ki je dejansko tržnica na vsakem koraku. Velik obisk turistov ima pač svoje posledice.

Popoldne sva se sprehodila še skozi San Cristobal, ki je res lepo mestece.