GVATEMALA

Sreda, 30.12.2015

Sledila je pot proti meji z Gvatemalo. Ker je šlo kar gladko (no, vmes smo se nekaj časa vozili po delovišču,ker obnavljajo in širijo cesto), sva zavila še proti jezerom Lagos de Montebello. Lep kotiček, tudi barva v jezerih je zelo lepa (od jezera do jezera pa se spreminja).

Popoldne sva tako prispela na mehiško-gvatemalsko mejo v kraju La Mesilla. Na meji je bilo zelo živahno, vendar: avtobus pripelje do meje, potniki gredo ven, peš preko mejnega prehoda, na drugi strani jih že čaka drugi avtobus, ki jih odpelje naprej. Ker sva vedela, da bo prehod meje z avtom trajal kar nekaj časa, se nisva sekirala. Avtomobilov na meji res ni bilo, pred nama je bil »v obdelavi« star avtodom, s katerim so ameriški Amiši potovali v Čile (kakšne tri mesece bodo porabili do tja, so rekli). Ko so bili Amiši »obdelani« in sva bila midva na vrsti, je ubogi utrujeni uradnik poprosil: »Ali lahko toliko počakata, ga grem na kosilo?« Ja, kaj sva hotela drugega, sva pač malo počakala. Po pol ure je prišel nazaj in začela se je najina »obdelava«. Pa niti ni bilo tako hudo, morala sva plačati nekaj pristojbin, na steklo so nama nalimali vinjeto za Gvatemalo in po dobri uri sva bila končana. Še končni vpis v register: tega dne sva bila tretji avtomobil, ki je prečkal mejo! Ni čudno, da je bil ubogi carinik tako utrujen…

Še po dolini navzgor, dan se je že prevešal v večer, tako da je bilo kar prav, da Huehuetenango ni daleč od meje…

Četrtek, 31.12.2015

Pot sva nadaljevala proti Quetzaltenango (Hela), kjer sva se ustavila. V drugem največjem gvatemalskem mestu je bil semanji dan, celotno središče je bilo zapolnjeno s stojnicami. Pot sva nadaljevala skozi čudovito gvatemalsko pokrajino do kraja San Marcos, kjer sva si poiskala prenočišče v enem izmed hotelčkov. Izkazalo se je, da so vsi hotelčki bistveno cenejši, kot jih ponujajo na bookingu. Tudi številčni so, zato vnaprejšnje rezervacije niso potrebne niti smiselne… Zvečer sva se še malo sprehodila po živahnem mestecu, ki je kar kipelo od življenja na silvestrovo popoldne. Kako ljubki so njihovi pisani avtobusi, sicer predelani iz starih ameriških šolskih avtobusov. Obvezno so bili še dodatno okrašeni s številnimi led lučkami in novoletnim okrasjem. Za njimi pa se je močno kadilo, saj so pozornost namenili bolj razsvetljavi kot motorjem in let kljub pisani zunanjosti niso skrivali…

Petek, 1.1.2016

Vstala sva zgodaj zjutraj, še v mraku sva se napotila proti San Sebastianu, ki je izhodišče za vzpon na vulkan Tajamulco, s 4.220 metri najvišji hrib Srednje Amerike. V opisih poti na hrib sem zasledil, da domačini uporabljajo servisno cesto, ki se povzpne po vulkanskem grebenu in nato spusti navzdol proti enemu izmed zaselkov pod vulkanom. Preden se pot prevesi, je bilo opisano manjše parkirišče, kjer domačini puščajo avtomobile, predvsem takrat, ko oskrbujejo šotorišče (zavetišče) pod vrhom gore. Če bi to pot našla, bi prihranila na vsako stran vsaj dve uri hoje. Pogumni imajo srečo in tokrat je bil pogum na najini strani. Res sva našla servisno cesto (sva vmes povprašala tudi domačine, če sva na pravi poti), ki je bila na začetku precej zdelana (je bila tudi običajna dostopna cesta za zaselek ob San Sebastianu). Ko sva prišla ven iz vasi, je bila pot boljša. Tlakovana z vulkanskimi kamni, sicer ponekod izredno strma (tudi preko 20 stopinj naklona), vendar sva res pririnila do višine 3.400 metrov. Od tam sva že videla parkirišče, o katerem sem bral doma. Vendar: vmes je bil še del poti, ko se je pot spustila strmo navzdol, videti je bila tudi v precej slabem stanju, zato sem se odločil, da raje avto pustiva kar na tistem ovinku (ob strani je bilo dovolj prostora). Čez kakšne pol ure pešačenja sva bila pri parkirišču, od koder je bila dobro vidna pot proti vrhu hriba.

Pogumno sva se pognala v hrib. Presenečena sva bila, da je po poti navzdol šlo že precej ljudi. Ko sva že skoraj pri šotorišču srečala domačina, ki je znal celo angleško, nama je povedal, da je pod vrhom in na njem silvestrovalo nekaj sto ljudi. To se je poznalo tudi na okolici: kjer osel leži, tam dlako pusti! Vse do vrha je bilo nasmeteno. Tudi na poti navzgor nisva bila sama. Kar dosti domačinov se je na novoletni dan odločilo, da gre na vrh. Midva s planinskimi čevlji in pohodnimi palicami, domačini v opankah, ženske z malimi otroci, zavitimi v velikimi rute, jih nosijo kar na hrbtu…

Okoli enajstih sva bila na vrhu tudi midva (kljub določenim problemom zaradi redkejšega zraka na višini). Podarjen nama je bil razgled naokrog in »rekord«: za 29 metrov sva povišala najin višinski dosežek (prej je bil vrh Atlasa). Ugotovila sva tudi to, zakaj so domačini rinili na vrh: na vrhu so pokleknili in molili…

Spust je minil brez problemov. Temperatura se je pošteno dvignila, tako da sva bila kar vesela, da greva že navzdol. Je bilo kar prevroče za prijetno hojo.

Zadovoljna in prijetno utrujena sva v San Marcos prispela še pred mrakom. Nekaj sva še prigriznila in potem naju je kar zmanjkalo…

Sobota, 2.1.2016

Sledil je premik v center Gvatemale. Po Helli sva se priključila avtocesti, ki vodi proti glavnemu mestu. Avtocesta je normalna štiripasovnica, vendar sledi hribom, tako da je zelo ovinkasta in dokaj nevarna: da je temu res tako, naju je prepričal prevrnjen avtobus na enem izmed ovinkov (če pomisliva, kaj vse je bilo zraven potnikov na tistem avtobusu…). Vzela sva si toliko časa, da sva se zapeljala ob jezero Atitlan v kraju Panajachel, se tam malo sprehodila in si privoščila kosilo (prav okusne ribice). Jezero Atitlan leži v kotanji med vulkani (nobeden izmed njih trenutno ni aktiven) in je zares lepo. Žal za čiščenje smeti tudi tam niso pogosto slišali (je bilo sicer boljše kot prejšnji dan), tako da je bil najin vtis glede jezera malo pokvarjen.

 Le še skok do najinega prenočišča v bližini Antigue in že je bil dan naokrog.

Nedelja, 3.1.2016

Nedelja je dan za semanji dan v Chichicastenango! In tako je moja boljša polovica pač določila, da bova tudi midva tam. V izogib neprijetnostim sva se odločila, da večino denarja in potne liste pustiva v penzionu. Potem pa ponovno po avtocesti nazaj proti Atitlanu in naprej do Chichicastenanga. Bilo je res živahno, barvito in zanimivo. Tudi okradli so naju skoraj (naenkrat se je okoli naju nabrala gužva, že so bile najine burago torbice odprte, vendar sva pravočasno odreagirala in jim ni uspelo, da bi karkoli odnesli).

Očara pa barvitost njihovih oblačil in čudi njihova nizka rasa… Še kakšen nakup in tržnice je bilo dovolj. Ker je moja najdražja nekje prebrala, da je okrog jezera Atitlan slikovita in lepa pot, sva popoldne opravila še to. Spust proti jezeru (drugje kot prejšnji dan) je potekal najprej po lepi, na novo betonirani cesti, dokler jim očitno ni zmanjkalo denarja: potem je bila to sicer asfaltna cesta z gromozanskimi luknjami, tako da sva se še navzdol komaj rinila in bila samo vesela, da greva naprej okrog jezera, ker nama nazaj ne bo treba riniti po tej cesti. Ko sva prišla v San Pablo de La Laguna do jezera, sva se ob njem zapeljala do San Pedro La Laguna, kjer sva se želela ustaviti malo dlje. Problem: najti parkirišče! Ko sva zavila v eno izmed enosmernih uličic (ravno dovolj široka za najin avtoček), sva doživela prvovrstno presenečenje: uličica se je postavila POKONCI!!! Naklon: po moji oceni preko 30 stopinj. Le pohodil sem plin do konca in upal, da bova prilezla do vrha (da bi se v rikverc spuščal po tisti uličici navzdol, si še danes ne morem predstavljati). Najin bencinar z avtomatskim menjalnikom je pričel hropsti, nato kašljati in nato… je prilezel preko najbolj strmega dela uličice – čeprav je bila naprej uličica še vedno v hrib, se nama je zdelo kot da sva se prevalila preko roba! Nekako nama je zmanjkalo veselja, da bi iskala parkirišče – sva raje kar nadaljevala naprej okoli jezera. In čakalo naju je prijetno presenečenje: na obrobju mesteca se je pričela na novo asfaltirana cesta, ki naju je popeljala med kavnimi nasadi preko sedla med obema vulkanoma (Pedro in Atitlan). Žal prijetna presenečenja v Gvatemali ne trajajo dolgo: ko se je cesta prevalila s sedla nazaj proti jezeru, se je asfalt končal! Naprej ni bilo nobenega asfalta, težko bi tistemu rekel gramozna cesta ali kolovoz, najboljši opis bi bil: HUDOURNIK! In to ozek! Še dobro, da sva spet peljala navzdol. Iskal sem navidezno pot po eni in drugi strani struge, večkrat podrsal s podvozjem po tleh, vendar: vmes sem se moral umakniti tudi na stran, kajti navzgor so nemoteno rinili njihovi tovornjački in pisani stari avtobusi! Lahko verjamete, da sva si oba zelo oddahnila, ko sva bila po tistih 300 višinskih metrih zopet ob obali… No, naprej je bila cesta za gvatemalske razmere kar spodobna…

Na avtocesti je bila kontrola prometa, sem mislil, da naju bodo kot turista kar spustili naprej, vendar se tokrat to ni zgodilo. Moral sem pokazati dokumente vozila, svojo vozniško, zahtevali so še potni list. Pokazal sem osebno, ni zadoščala. Pokazal sem kopijo potnega lista, ni zadoščala! »Muta! 300 Quetzal!« je bil odločen policaj. Ker se nisem hotel kar tako prepričati, da dokumenti ne ustrezajo, sem po kar dolgem »pogovoru« na koncu predlagal, da mu mojo najboljšo polovico pustim kar tam, sam pa grem po potni list v hotel in se vrnem nazaj! Tako sva na koncu obojestransko sklenila, da plačam (seveda brez računa, za podkupnino) 100 Qetzalov, pa me raje pusti… Še danes se sprašujem, kako bi se zadeva razvijala, če bi tisti policaj moj predlog sprejel… Na avtocesti je bila nesreča in tako sva se do hotela potem vozila skoraj tri ure (prejšnji dan sva za isto pot porabila manj kot eno uro). Se je pa zgodila še ena zanimivost.

Eden izmed vulkanov, ki je še aktiven (Fuego) se je tega dne razjezil in kar pošteno sopihal. V živo dotlej bruhajočega vulkana še nisva videla. Sploh ni bilo tako daleč stran: Kot iz Ljubljane do Krvavca… Ponedeljek, 4.1.2016 Do Antigue, nekdanje prestolnice, ni bilo daleč, manj kot pol ure. Kolonialno mesto, ki ga je uničil potres ob izbruhu vulkana konec 18. stoletja, danes še vedno obnavljajo.

Takrat pa so se praktično vsi bogatejši prebivalci izselili in se preselili v sosednjo dolino, kjer so ustanovili mesto Ciudad de Guatemala, današnjo prestolnico. Vulkan Agua, ki je takrat poskrbel za to opustošenje, je danes miren in že dolgo časa ni aktiven (ampak nikoli ne veš…). Dandanes je Antigua lepo turistično mestece, ki je vredno ogleda, ne samo zaradi svojih živih ulic, ampak tudi zaradi ostankov po takratnem potresu (celotnega mesta niso obnovili). Nadaljevala sva proti glavnemu mestu, ki naju je presenetilo s svojo velikostjo in cestno neurejenostjo. Tako veliko mesto in nima nobene prave obvoznice! To seveda pomeni gnečo na cesti!!!

Parkirala sva na obrobju centra, se sprehodila do glavnega trga, si ogledala katedralo in palačo… lepo… bilo nama je všeč!

Le še skok nazaj do prenočišča in z mislimi sva že bila pri naslednjem dnevu!

Torek, 5.1.2016

Kar malce žal nama je bilo, da nisva prestavila prenočišča preko glavnega mesta. Čeprav sva zgodaj vstala in šla na pot že pred sedmo zjutraj, je trajalo skoraj dve uri, da sva se prebila skozi glavno mesto. Kmalu zatem sva na nasprotnem pasu videla prometno nesrečo (tovornjak je razsul svoj tovor, koruzo ali nekaj podobnega), ki je povsem zaprla pot. Še dobro, da sva bila v drugi smeri… Kolone se je nabralo že za nekaj kilometrov. Tudi ta del poti je bil povsem spodoben, štiripasovnica se je končala kakšnih 100km iz Guatemala City, vendar je bila tudi naprej solidna dvopasovnica. Peljala sva se ob reki Rio Hodno, ki lepo ozeleni svojo okolico, tako da je bil to kmetijsko dokaj bogat predel. Še malo naprej so se pričeli pašniki, na katerih so se pasli pretežno biki (vsaj tako se mi je zdelo).

Vreme se je malo skisalo, vendar ne toliko, da ne bi naredila še ovinka do jezera Izabal, ki se preko Rio Dulce povezuje s Karibskim morjem. Jezero (morda zaradi slabega vremena) ni bilo ne vem kako lepo, voda je bila rjavkaste barve – kar hitro sva jo popihala od tam. Ker je rahlo rosilo, ni imelo smisla, da bi šla takoj do Rio Dulce (razmišljala sva o čolnu do Livingstona), zato sva malce podaljšala pot do največjega pristanišča v Gvatemali: Puerto Barios. Tam sva videla tudi odcep proti meji s Hondurasom (do meje je bilo le kakšnih 20 km). No, Honduras bo moral še malo počakati na naju. Puerto Barrios je kar precej živahno pristaniško mesto, pred pristaniščem je čakalo ogromno tovornjakov, saj večina robe, ki jo Gvatemalo po morju uvozi ali izvozi, potuje prav preko tega pristanišča. Samo mesto sicer ni nič posebnega, tako da se kaj dosti nisva zadržala tam.

Saj se je počasi bližal že večer in poiskati sva morala najino naslednje prenočišče ob Rio Dulce. Našla sva ga, malce se je celo zjasnilo in pogled z obale na reko je bil prav prijeten….

Sreda, 6.1.2016

Nekje okrog štirih zjutraj me moja boljša polovica zbudi in vpraša: »Ali slišiš?« Še napol v spanju se obrnem, malo pojamram in končno le prisluhnem. Neko praskanje je bilo slišati. Prižgem luč in na mizici sredi najine hrane zagledava zelo simpatično žival….oh, to se mi je napačno zapisalo… zelo nagravžno žival: podgano!!! Ne vem, kdo je bolj burno odreagiral: moja boljša polovica ali podgana! Uboga podgana – mislim, da je oglušela!!! Potem se ni nič več spalo! Ob prvih znakih jutra sva vstala in se že pred sončnim vzhodom podala naprej. Rio Dulce (in s tem tudi izlet z ladjico v Livingston) je šel v maloro…

Na določenem delu sva se že povsem približala meji z Belizejem, vendar na tem džungelskem področju ni nobenega mejnega prehoda. Je pa bilo ob cesti kar precej poseljeno, še vedno so prevladovali pašniki. Kakšna hacienda je bila res lepa! Ker sva bila v Santa Eleni že dokaj zgodaj, sva se odločila, da popoldne posvetiva arheološkim ostankom v Tikalu. Gre za največje arheološko nahajališče v Gvatemali. »Vstopnino« je potrebno plačati že kakšnih 15 km pred Tikalom, zadnji del poti je po cesti skozi nedotaknjeno džunglo, kjer se najdejo prav zanimivi prometni znaki, hitrost pa je omejena na 40 km/h.

Tikal je kar velik, če bi želela videti vse ostanke, bi verjetno porabila več kot 4 ure, midva pa kaj več kot dve uri nisva želela »tavati« po džungli. Poti so sicer dobro urejene in shojene, obiskovalcev je bilo kar precej, tako da kakšnih nevarnejših živali od ptic in opic nisva videla (razen na prometnih znakih).

Ko sva se odpravila nazaj, sta naju dva mlajša Portugalca povprašala, če ju lahko vzameva nazaj do kraja El Ramte, ki že leži ob jezeru Lago peten Itza. Malce smo po poti pokramljali in čas je hitreje minil… Nazaj v Santa Eleno sva prišla še podnevi, zato sva se odločila, da se zapeljeva še na otoček do kraja Flores. Tam sva doživela zelo lepo presenečenje: izredno lepo urejen in čist kraj, s prijetnimi lokalčki ob obali, uživala sva v sončnem zahodu in si privoščila pijačo v enem izmed barov…

BELIZE

Četrtek 7.1.2016

Konec potepa po Gvatemali, Čakala naju je pot v Belize. Kar malce sva se oddahnila, ko sva pri kraju Melchor de Mencos prečkala mejo (postopek je bil malce daljši, vendar vseeno ne tako dolg kot ob vstopu v Gvatemalo). Tudi avtomobilskega prometa je bilo na tem prehodu nekaj več. Tako, pa sva za nekaj dni opravila s španščino. Belize je bil nekoč angleška kolonija, zato je tudi danes tam uradni jezik angleščina. Prebivalci so večinoma potomci afriških sužnjev, zato je tudi njihova polt precej temnejša kot sosedov v Gvatemali, ki so večinoma potomci majev. Čakal naju je luksuzni hotelček (tokrat sva si res privoščila) neposredno ob Karibskem morju. Že zgodaj popoldne sva bila tam in res nisva bila razočarana: najina suita je bil prostorni dvosobni apartma, posebej s kuhinjo in dnevno sobo, z dvema kopalnicama, velikim balkonom… skupaj kakšnih 70 kvadratnih metrov!!! Takšnega luksuza pa še nisva imela! In razgled iz balkona: na bazen in preko njega neposredno na Karibsko morje…. Kar malce kičasto!

Najprej sva se stuširala, da sva s sebe spravila potovalni prah in se potem prepustila bazenu, kjer sva malo zaplavala. Malo sva počila na ležalnikih in se nato sprehodila do morja ter skočila še vanj. Popoldne je sicer proti obali zaneslo nekaj trave, tako da morska gladina ni bila povsem čista. Proti večeru še skok do konca polotoka do največjega kraja na tem koncu Placencia, ki je tudi izhodišče za izlete v okolico. Malo naju je mikalo, da bi si za kakšno urico privoščila šnorkljanja. Žal so ponujali le dnevno »All inclusiv« ponudbo s šnorkljanjem na otokih, kosilom in pijačo (za 70 US$/osebo), kar se nama je zdelo odločno preveč. Sva se kar odločila, da bova tudi naslednji dan uživala v hotelčku!

Petek, 8.1.2016

Poležavanje na obali, zjutraj je bila voda kristalno čista in povsem mirna, lenarjenje pod palmo…

Sobota, 9.1.2016

Še jutranji skok v morje, nato pa naprej. Po isti cesti nazaj do kraja Belmopan, nato pa proti severu in nazaj v Mehiko. Lep načrt, ki bi se kmalu izjalovil… Malo pred Belmopanom naju ustavi policijska kontrola. »Nimate vinjete za zavarovanje!« naju je obvestil policaj. Sva poskušala razložiti, da imava vse papirje urejene, tudi zavarovanje za Belize, da sva povsem legalno prečkala mejo… »Nimate vinjete za zavarovanje, zato ste v prekršku! Zasegli bomo vajino vozilo, v ponedeljek boste šli k sodniku za prekrške«« je bila kratka informacija… No, v ponedeljek zvečer sva midva letela iz Cancuna, do tja je bilo še skoraj 800km… Če bi v ponedeljek dopoldne morala na sodišče, niti teoretično ne bi ujela večernega leta v Evropo! Nič ni pomagalo, da sem dokazoval, da imam vse papirje, niti to ni pomagalo, da je moja boljša polovica uprizorila pravi živčni zlom… Potem je le rekel: »Peljali vaju bomo na policijsko postajo, tam je poveljnica, razumevajoča ženska, ki bo mogoče lahko kaj pomagala…« In res, v policijskem spremstvu do policijske postaje! Tam ponovno kontrola vseh podatkov! Pa odločitev: »OK, peljali vas bomo do zavarovalnice, kjer boste lahko kupili vinjeto za zavarovanje za Belize.« In res: vinjeta je stala 6 EUR. Še vedno sva imela policijsko spremstvo: policijski avto pred nama, policaj na sedežu za mano z mojimi dokumenti. »Ali se zavedate, da smo vam naredili veliko uslugo?« je bil vljuden policaj. »Spodobilo bi se, da bi nekaj prispevali za našo policijsko postajo…«. Pogledal sem svojo boljšo polovico: »Daj mu 50 belizejskih dolarjev (cca 25 US$), mogoče bo dovolj…« Poslušal sem jo (s težkim srcem) in mu pomolil denar pod nos. Užaljeno je rekel: »Gospod, naredili smo vam res veliko uslugo! Takšna usluga je vredna 250 US$…« Kar sapo nama je zaprlo. »Saj sploh nimava več toliko denarja,« sem rekel. »Odpravljava se proti letališču, najin dopust se končuje.« Odprl sem denarnico, v kateri sem imel zraven nekaj belizejskih dolarjev še bankovec za 100 US$. Zavihal je nos in vzel tistih sto dolarjev, vrnil mojo vozniško in odšel…. Hitro sva se odpravila naprej na pot, da si ne bi premislili…. Premišljevala sva o tem, zakaj nama na meji nihče ni povedal, da kljub najinemu vprašanju, če morava še kaj urediti, potrebujeva še vinjeto za zavarovanje v Belizeju (konec koncev je šlo za relativno nizek strošek) in bolj ko sva premišljevala, bolj se nama je zdelo, da gre pri tem za namerno početje, da lahko potem policaji še malo služijo. Ne bi dvakrat rekel, da si denar potem razdelijo s cariniki… Slabe volje sva prišla do meje z Mehiko, kjer posebnih zapletov ni bilo (če odmisliva, da so nama za izstop iz Belizeja zaračunali kar 30 US$ na osebo) in poiskala prenočišče takoj za mejo. Sledil je še večerni ogled obmejnega Chetumala in počitek. Zares dan s slabim priokusom! Tudi sicer naju Belize ni navdušil niti s svojimi plažami in še manj z visokimi cenami ter slabo izkušnjo s policijo.

MEHIKA

Nedelja, 10.1.2016

Vreme se je malce kisalo, na cesti se je občasno pojavila megla, tu pa tam je padla tudi kakšna kaplja dežja. Ko sva prišla do Tuluma, je bilo precej oblačno in neposredno preden sva si šla ogledati majevske arheološke ostanke v tem kraju, je pričelo rahlo deževati. Ker sva imela arheologije v zadnjem mesecu že dovolj, sva se odrekla ogledu. Sva pa ujela toliko časa, da sva prisostvovala »indijanskemu plesu na drogu«. Indijanci (točneje potomci Aztekov, od koder izvira ta ples) zlezejo na drog, se zgoraj navežejo, eden izmed njih drog vrti in udarja na boben, ostali štirje se uležejo privezani z glavo navzdol in kakor se drog vrti, se vrv odmotava oz. podaljšuje, tako da lebdijo v zraku z glavo navzdol in se vrtijo okrog droga. Precej impozantno!

Druga zanimiva stvar je bila skupina aztekov v njihovih starodavnih oblačilih, s katerimi si se lahko slikal. Zraven so imeli tudi kakšne tri metre dolgega pitona (albina, nežno belo-rumenkaste barve – zares lepa kača – to je pa bila tudi edina kača, ki sva jo v živo videla na celem potovanju). Tulum je prvo izrazito turistično mesto, kjer se prične mehiška karibska riviera vse do Cancuna (preko 130 km). Pot naju je peljala v Playa del Carmen, kjer sva poiskala naslednje prenočišče. Stanovanje je bilo preurejeno v tri sobe, vsaka soba naj bi sicer imela lastno kopalnico, kar pa ni bilo povsem res, vendar je bilo to znotraj zavarovanega področja. Stanovanje v vrstni hiši je bilo eno v sklopu osmih vrstnih hiš, ki so v polkrogu zaokrožile lep vrt, na katerem je tudi bazen, namenjen souporabi vseh prebivalcev v tej mini soseski. Lepo zamišljeno, lepo urejeno, lepo izvedeno! Ker je deževalo, si kopanja v bazenčku nisva več privoščila. Zvečer je dež ponehal, zato sva se sprehodila še v center, ker je bilo potrebno opraviti še zadnje nakupe…

Ponedeljek, 11.1.2016

Jutro je bilo kislo, občasno je rosilo, zato se nama ni pretirano mudilo. Opravila sva še zadnji »presejalni« test: kar ne bova potrebovala, sva vrgla stran. Tako je bilo dovolj prostora za vse malenkosti, ki sva jih nakupila po poti – se jih je kar nekaj nabralo!

Počasi sva naredila še krog skozi hotelsko naselje v Cancunu, si privoščila kratek nakupovalni izlet v enem izmed njihovih trgovskih centrov in bila okoli treh popoldne že na agenciji, kjer sva si sposodila avto. Glede zapletov v Belizeju so trdili, da jih ne bi smelo biti, da sva imela vsa potrebna zavarovanja! Ali so naju potem belizejski policaji potegnili za nos!? Lumpi!!! Še nikoli na svojih potovanjih nisem odsvetoval obiska kakšne dežele, tokrat pa sem sklenil, da bom to storil: čim dlje od Belizeja, če se le da! Zapeljali so naju do letališča, malce sva si privoščila počitka in se okrog petih postavila v vrsto na Aeromexico, s katerim naj bi letela prvi del poti do Mexico City. Prtljago so nama že stehtali, ampak s kartami se je nekaj zataknilo. Uslužbenec je sicer videl najino rezervacijo, vendar ni mogel natisniti karte (boarding pass). Svetoval nama je, naj se obrneva na najinega organizatorja potovanja (Air Delta), ker nama on ne more pomagati. Pa je bil vseeno toliko prijazen, da je on poklical na Air Delta in razložil situacijo. Obljubili so, da bodo preverili in poklicali nazaj. Pa je čez kakšne pol ure spet poklical in zopet dobil enaki odgovor. Pa spet… Okrog osmih sva že vedela, da bo letalo odpeljalo brez naju. Ni nama ostalo drugega kot da se napotiva do naslednjega terminala, kjer je imela svojo pisarno tudi družba Air Delta. Ko sva prišla do tja, so že imeli pripravljen predlog: naslednji dan preko Atlante v München… Na srečo sva že imela opravljeno registracijo za ZDA, tako da sva lahko potrdila to možnost. Odpeljali so naju v hotel (seveda na njihove stroške), kjer so nama plačali tudi večerjo. Prav prijazno, a ne? Gorenjke in Štajerci pač mislimo, da k večerji sodi tudi pijača in sva naročila: jaz pivo, moja boljša polovica dvakrat po deci vinčka. Prav pasalo je, dokler… …. …. ni prišel natakar in rekel: »Letalska družba plača večerjo, ne pa alkoholnih pijač. To morate poravnati sami!« račun je bil preko 20 US$! Deci vinčka je bil 8 US$ – pa ko bi bil vinček vsaj zares dober, ampak je bil prav povprečen… Po večerji še logistika: ker bova zamujala v München, bo Go Oti odpeljal brez naju. Potrebno je bilo naročiti (in plačati) novi prevoz. Še sreča, da sta bila na kombiju tistega dne še dva prostora, tako da sva plačala (oz. je to za naju uredil ta srednji sin) le 85 EUR v eno smer za oba…

Torek, 12.1.2016

Sva vstala raje bolj zgodaj, tako da sva bila prav gotovo pravi čas na letališču. Tokrat problemov ni bilo. Let iz Cancuna do Atlante ni trajal dolgo, le kakšni dve uri in pol. So pa naju zato v Atlatni pregledali daleč najbolj natančno na celi poti. Preverili in posebej analizirali so celo vsebino originalno zaprte vrečke iz Duty free trgovince na letališču v Cancunu…

Na letališču v Atlanti sva čakala kakšnih 6 ur do leta v München, ki je minil kar mirno. Zgodaj zjutraj (noč je bila zelo kratka, saj smo leteli proti soncu) sva pristala v Münchnu. Najina prtljaga je prišla z istim avionom, tako da vsaj s tem nisva imela problemov. Ker sva bila še dovolj zgodnja, sva na letališču oddala prtljago v depo in se za dve urci z vlakom (S-Bahn) odpeljala do centra Münchna, kjer sva se malo sprehodila okoli Marienplatza in si privoščila malo priboljška (čaj oz. pivce: sami uganite, kako je bilo po spolu razdeljeno…). Potem nazaj na letališče, še malo počitka in iskanje Go Opti, ki je bil točen in na pravem izhodu –le midva sva bila na sosednjem… Pot do Ljubljane je minila mirno. Malo čez osmo zvečer sva bila že doma…

Kaj pa tisto, ko so naju prebukirali? Se še pritožujeva! Kolikor poznam svojo boljšo polovico, nama bodo povrnili še za letalski karti s Cancuna do Münchna, kar pomeni, da sva potovala v Mehiko skoraj brezplačno (čez kakšne tri mesece so res »prispevali« dobropis 300 EUR po osebi…)

Na poti sva se ves čas počutila varno. Res je bilo tako v Mehiki kot Gvatemali na cestah dosti oboroženih policajev, celo vojske, vendar je to namenjeno varnosti prebivalcev in obiskovalcev. Tudi policaji so bili prijazni (čeprav so naju dvakrat obrali). Tudi ponoči se nisva potikala naokrog v sumljivih soseskah in res nisva imela niti ene slabe izkušnje z domačini, ki so bili zlasti v Gvatemali kljub najinemu pomanjkljivemu znanju španščine izjemno prijazni. Skoraj prepričana sva, da bo tisti konec pridobival na veljavi kar se turizma tiče, saj je trenutno precej bolj miren kot Bližnji oz. Daljni Vzhod ali Afrika. Tam pa res nisva videla nobenega Arabca (ki bi lahko bil musliman). Prvo »zarutano« sva videla šele na letalu iz Atlante v München…

Še obračun stroškov:

• Letalske karte: 900 EUR
• Najem avta: 1800 EUR
• Bencin in cestnine: 360 EUR
• Ostalo (prestop meje, doplačilo zavarovanja in kazni (podkupnine): 200 EUR (Od tega je znašal strošek v Belizeju 160 EUR in 40 v Gvatemali)
• Vstopnine: 250 EUR
• Prenočišča: 800 EUR
• Go-opti: 90 EUR + dodatno 85 EUR, skupaj 175 EUR
• Skupaj: cca 4500 EUR za oba