LIMA – CHICLAYO

 

Saj se niti ne spomnim več, kako je Peru prišel na vrsto za najino potovanje. Seveda: dve martinovanji letno, torej dobro vino v Čilu… Najprej sva načrtovala krog: Peru, Bolivija, Čile, pa se je nato izkazalo, da je Peru tako velik (vsaj za štiri Francije), da je tam dovolj zanimivosti za tritedenski polet. Zaradi velikosti države sva se odločila, da vmes tudi letiva (Chiclayo, Juliaca oz. Puno), da bodo krogi z najetimi avtomobili krajši. Za pot na Machu pichu sva se odločila preko rezervne variante (običajna je z vlakom iz Cusca, ki je kar precej draga), malo z busom, malo s kolesom, malo peš, ostalo se je nekako sestavilo. Tako je bil načrt naslednji:

Datum	Dan	Načrtovana pot
21.4.2018	Sobota	Let Benetke (ob šestih zjutraj) – Panama -Lima (prihod okoli enajstih zvečer)
22.4.2018	Nedelja	Lima, popoldanski let v Chiclayo, najem avtomobila
23.4.2018	Ponedeljek	Ogled piramid (Tacume) v dolini piramid, izlet v Batan Grande (severno od Chiclayo)
24.4.2018	Torek	Ogled arheoloških ostankov Huaca Rijada (Sipan),  okolica (morda ostanki samostana Sv. Avguština v Zani (južno od Chiclayo), vračilo avta, let v Limo, ogled Lime oz. priprava na nočni bus, če bo let popoldanski
25.4.2018	Sreda	Ledenik Pastoruri (z busom), Huaraz
26.4.2018	Četrtek	Najem avtomobila, pot proti Ici, spotoma počivanje na plaži
27.4.2018	Petek	Pot Nazco, polet čez linije v Nazci, oaza
28.4.2018	Sobota	izlet na Las Balestat
29.4.2018	Nedelja	vračanje v Limo, oddaja avta, let v Juliaco
30.4.2018	Ponedeljek	Pot v Cusco z busom
1.5.2018	Torek	Aquas Calientes (organizirano)
2.5.2018	Sreda	Machu pichu
3.5.2018	Četrtek	Najem avtomobila, pot v Chivay (mimo Area Natural Tres Cañones – po Espinarju v bližini kraja Suyckutambo)
4.5.2018	Petek	Izvir Amazonke
5.5.2018	Sobota	Kanjon Colca, vračanje proti Cusco
6.5.2018	Nedelja	Mavrične gore nad Pitumarca
7.5.2018	Ponedeljek	Mirador de las tres cruces (pogled na deževni gozd) – Manu park
8.5.2018	Torek	Pisac, oddaja avta
9.5.2018	Sreda	pot v Puno (bus)
10.5.2018	Četrtek	Puno z okolico, let v Limo
11.5.2018	Petek	Ogled Lime
12.5.2018	Sobota	Lima, popoldanski let iz Lime
13.5.2018	Nedelja	…Pariz – – Benetke (okoli petih)

 

Posebni krogi:

– severni Peru (Chiclayo) – prvi najem avtomobila

– ledenik Pastoruri (avtobusni prevoz)

– Nazca (iz Pisca) in otočje Las Balestas (kolonija pingvinov ipd.) – drugi najem avtomobila

– največji krog  Puno – Cusco -Chivay – Cusco (let Lima – Puno in nazaj) – tretji najem avtomobila

 

21.4.2018

Morda bi moral potopis začeti pisati že kakšen dan prej. Sporočili so nama namreč dan pred odhodom, da je načrtovani popoldanski povratni let 24.4.2018 na relaciji Chiclayo – Lima odpovedan in nama predlagali rezervni termin v večernih urah. Vračilo v Limo bi bilo zvečer, kar bi pomenilo, da ne bi ujela načrtovanega nočnega busa v Huaraz… Pa pustimo to za malo pozneje…

Pot (z avtom do Benetk, z letalom v Amsterdam, nato v Panamo in končno v Limo) je bila kar tekoča. V Panami sicer niso uspeli prestaviti najine prtljage na pravi avion, tako je prišla v Limo kakšne tri ure za nama, vendar naju to ni posebno motilo, saj so jo naknadno dostavili do hotelčka, kjer sva prespala prvo noč. Na letališču naju je pričakal lastnik hotelčka in naju dostavil do prenočišča.

22.4.2018

Lastnik prenočišča naju je dopoldne odpeljal v center Lime in nama razkazal nekaj najbolj znanih vedut. Ustavili smo se na glavnem trgu (Plaza de las Armas), se sprehodili do cerkve in samostana San Francesco, popili “pisco sour” in se vrnili v hotelček.

Še priprava prtljage za pot v Chiclayo (preostanek prtljage sva pustila kar v hotelu) in pot na letališče. Medtem je moja boljša polovica uredila tudi spremembo leta iz Chiclaya nazaj v Limo – izbrala sva dopoldanski let.

Let v Chiclayo je trajal dobro uro, na letališču naju naj bi pričakal avtomobil (agencije Hertz). V Chiclayu nisva našla niti Hertza niti nikogar, ki bi naju čakal. Ko sva izgubljena tavala po parkirišču pred letališko stavbo (vse skupaj je bolj podobno letališču v Lescah kot Brniku), se naju je “usmilil” eden izmed zaposlenih na letališču in naju s svojim avtomobilom odpeljal do prostorov agencije Hertz, kakšnih 15 km stran. Agencija je bila sicer zaprta, vendar se je od nekod pojavil možakar, ki je trdil, da naju je čakal na letališču, vendar naju ni opazil (to se nama ni zdelo preveč verjetno, ker sva bila na tistem letalu edina Evropejca). Zahvalila sva se najinemu “zasilnemu” taksistu (bil je res zelo prijazen) in že v čisti temi prevzela najin avtomobilček (Toyota yaris z zadkom). Nekaj sva še doplačala za zavarovalnino (preko spleta ni vse štimalo tako kot sva pričakovala – da v Peruju večina stvari ne drži kot pričakuješ, je sicer obvezno dejstvo, ki pa ga spoznaš šele po nekajdnevnem bivanju v Peruju) in se odpeljala proti najinemu prebivališču. Kar stresno doživetje: vožnja po Peruju, namreč! Spominja na vožnjo po arabskih deželah… Našla sva pravo uličico, vendar naju niti garmin niti “where_we_go” na tablici nista uspela spraviti v bližino hotelčka. Šele po starem preizkušenem pravilu (karto čitaj i seljaka pitaj) sva hotelček našla, si privoščila hladno pivo in hitro zaspala.

23.4.2018

Prvi pravi dan za oglede je bil pred nama. Prvi cilj so bili arheološki ostanki v kraju Tacume oz. Tucume, kjer se nahaja zadnje prebivališče indijanskega plemena iz predinkovskih časov (domnevno Sican v letih 800 do 1350 in Chimu v letih 1350 do 1450, morda tudi Inki v letih 1450 do 1532). Gre za relativno veliko površino (220 ha), kjer so ostanki piramid, svetišč in prebivališč, še posebno zanimiv pa je muzej pri vhodu, ki kronološko in vsebinsko pojasni nastanek kultur na tem področju in način njihovega življenja.

Predinkovski domorodci so v teh krajih (skozi puščavski del teče reka, ki se napaja v Andih) že prej živeli v bližini. Domnevajo, da je bilo njihovo prvotno prebivališče bolj visoko v dolini, bliže reki. To naselbino jim je uničilo obilno deževje v gorah (znameniti “El Ninjo” je bil poznan že dobrih tisoč petsto let nazaj). Domorodci so tisto naselje zapustili, bogovom v odkupnino pobili precej sorojakov in se preselili malo nižje v dolino na eno izmed vzpetin, ki bi jih lahko obvarovala pred poplavami. Tudi ta naselbina ni dolgo trajala, saj jo je uničil eden izmer rušilnih (pogostih) potresov. Zopet so bogovom v odkupnino pobili precej sorojakov in se ponovno preselili, tokrat v Tucume.

Tukaj so jih našli španski zavojevalci, ki do domorodskih plemen niso kazali posebnih simpatij. Kar jih niso pobili, so jih zasužnjili, ostali so se razkropili naokrog in še prej naselbino domnevno sami požgali, Tucume je s svojo civilizacijo žalostno popadel. Ostanki piramid, templjev in prebivališč so še dokaj dobro ohranjeni, čeprav so zidani iz peščenjaka. V puščavskem delu ob morju padavin namreč ni (vsa voda priteče po reki iz Andov), tako so se stavbe lahko ohranile skozi stoletja.

Na poti nazaj sva se vseeno ustavila pri muzeju (Sipan), kjer sva si želela ogledati  najbolj bogato zbirko zlata v Perujskih muzejih, vendar ni šlo: v ponedeljek je muzej zaprt. Saj sva ga načrtovala za torek, vendar naju je prestavljen let iz popoldanskega v dopoldanski termin pri tem onemogočil.

Kljub temu si ta muzej, ki je posvečen izkopaninam v bližini, zaradi vladarja Sipana in njegove grobnice zasluži posebno pozornost. Gre za najbolj ohranjeno vladarsko grobnico, ki je bila odkrita v Peruju. Vladar Sipana je sodil v pleme Moche, ki je bilo na tem terenu pristno v letih 100 do 800, odlikujejo se z visokim nivojem kulturne in obrtniške dejavnosti, kar se kaže tudi v bogastvu (zlato okrasje), ki so ga v grobnici odkrili (šele leta 1987). Grobnica je bila nedotaknjena (nekaj skoraj nepojmljivega ob poznavanju “kulture” španskih konkvistadorjev, ki so vedno temeljito oropali vsako dragocenost, ki so jo na tem področju našli).

Žal v muzeju nisva bila, v informacijo je le bližnjica do njihove spletne strani:

http://peru-tripadvisors.blogspot.si/2012/09/royal-tombs-of-sipan.html

To sva torej zamudila…

Popoldne sva zavila še do Tihega oceana v kraju Pimentel.

Zanimivo mestece, kot poseben spomenik kulturne dediščine so ohranili pomol, preko katerega so včasih dovažali (in odvažali) različno blago. Po pomolu je speljana celo železnica, da so lahko z ladje lažje transportirali tovor na kopno. Ladje namreč niso mogle pristajati povsem ob obali (peščena plitvina), zato so pristanišče naredili na pomolu, ki sega nekaj sto metrov v ocean.

Sva si privoščila odlične ribice v eni izmed restavracij v bližini, manjkalo ni niti njihovo pivce.

Popoldne še sprehod po Chiclayu (kar živahno mestece, čeprav dandanes nima več takšnega pomena kot pred desetletji).

Kot zanimivost: tega dne sva bila doslej najbližje ekvatorju. Tucume so le 6 stopinj in pol južno od ekvatorja.

24.4.2018

Zaradi dopoldanskega leta sva avto oddala že zgodaj in bila v Limi nazaj že okrog poldneva. V hotelu sva malo premetala prtljago in vzela s seboj tisto, ki sva jo potrebovala za hribe (ledenik Pastoruri je na višini preko 5.000 metrov). Tako sva imela popoldne dovolj časa za potep po centru Lime. Ogledala sva si samostan San Francesco (sv. Frančišek). Posebej zanimive so njegove podzemne grobnice, kamor so pokopali najbolj ugledne meščane. Danes so njihovi ostanki prerazporejeni po kostnicah v podzemnih grobnicah. Za meščane je bila posebna čast, če so imeli pravico biti pokopani pod to cerkvijo, čeprav se njihova imena niso nikjer ohranila (razen v spominu sorodnikov).

Posebna zanimivost je tudi slika “Zadnje večerje”, kjer so na mizi tipični primerki hrane prebivalcev tega okoliša. Kot glavna jed je posebna specialiteta: morski prašiček…(“cuy”). Morski prašiček je dejansko specialiteta, ki jo imajo še dandanes domačini zelo radi in jo zelo cenijo. Poskusila sva ga tudi midva, vendar naju ni prepričal! Pa več o tem, ko prideva v Cusco…

Zvečer sva še malo posedela na trgu, opazovala dogajanje in potem najela taksi, ki naju je odpeljal do postaje “Movil bus” v predmestju. Nočni busi so dokaj udobni, midva sva izbrala varianto, kjer se sedeži lahko povsem položijo v vodoravni položaj. Tako je sedež že zelo podoben spalniku na vlaku. Res pa je, da vlak pelje po tirnicah, ki so drugače speljane kot ceste (dvignili smo se z nule na skoraj 3.000 metrov, kar pomeni, da je bilo ovinkov na cesti kar precej).

24.4.2018

Zjutraj sva delno neprespana prispela v Huaraz. Že na avtobusni postaji sva našla ponudbo za prevoz pod ledenik Pastoruri, ki sva jo takoj rezervirala. Do odhoda sta bili še dobri dve uri časa, ki sva jih izkoristila za sprehod po Huarazu in zajtrk. Njihov “zajtrk” je kar solidna malica, tako da je bilo za naju hrane preveč! Ob osmih zjutraj tudi meni špageti s haše omako niso ravno preveč pasali…

Turistični avtobus naju je pobral kar pred postajo “movil bus”, nato je po Huarzu pred hoteli pobral še ostale udeležence izleta in kmalu smo se začeli dvigovati po dolini proti hribom. Ustavili smo se še v obcestni restavraciji, kjer smo se okrepčali z “mate di coca” (kokin čaj velja kot preventivno sredstvo pri višinski bolezni).

Koka je v Peruju legalizirana. Vse plantaže so pod nadzorom države. Lasnik plantaže lahko 10% pridelka obdrži za lastne potrebe, 90% pridelka pa odkupi država. Peru tako oskrbuje s koko dve veliki multinacionalki: Coca colo in neko ameriško farmacevtsko podjetje, ki koko predeluje zaradi izredno dobre vsebnosti enega izmed anestetikov. Kokaina je v lističih koke relativno malo, čeprav je kokain na črnem trgu zelo cenjen. Tudi zato dosega relativno visoko ceno na črnem trgu, ki pa ga je v Peruju znatno manj kot n.pr. v Kolumbiji. Morda je tudi zaradi tega kriminala v Peruju manj, tako da velja Peru za eno izmed bolj varnih južnoameriških držav.

“Mate di coca” – in pri dvigovanju po planoti nisva čutila posebnih posledic zaradi višine. Avtobus nas je po razgledni in zanimivi poti z nekaj postanki pripeljal skoraj na 4.800 metrov, zadnjih dvesto višinskih metrov smo morali opraviti peš.

Ob poti smo od blizu in daleč opazovali prav posebno vrsto kaktusa, značilno za ta del Peruja. V 100 letih zraste do višine ca. 7 m, cveti le enkrat v tem obdobju.

Že po prvih korakih se nama je poznalo, da najini telesi nočnega “preskoka” z nule (Lima je ob morju) na pettisočaka nista najbolje prenesli. Pomanjkanje zraka je bilo očitno! Po nekaj korakih se je bilo potrebno ustaviti in se globoko nadihati. Ni bila problem kondicija, dejansko je na teh višinah zraka tako malo, da ga z običajnim dihanjem ne  moreš zagotoviti za potrebe hoje v hrib. Pa tudi najini telesi še nista hoteli razumeti, kaj hoče najin um. O tem sva že brala.

Vedela sva, da bo naslednji vzpon na takšni višini lažji, saj se telo sčasoma privadi.

Pa sva počasi le lezla proti vrhu. Saj tudi drugi niso bili ne vem kako poskočni, tako da niti nisva zaostajala preveč. Na prvem prevalu je moja boljša polovica skoraj omagala. Ker ni vedela ali bo zmogla vzpon do konca, me je poslala naprej, da bom vsaj jaz prišel do ledenika. S skrajnimi napori sem dal v višjo prestavo in se kmalu približal tistim, ki so bili načelu kolone. Ko so zavili na razgledno točko, sem jih prehitel in med prvimi prišel do ledenika. Ledenik je sicer zavarovan, naokrog so postavljene vrvi, ki bi naj omejile dostop do ledenika. Moj namen je bil malce drugačen. Želel sem narediti fotografijo iz ledeniške razpoke proti zunanjosti, kar je pomenilo, da moram priti povsem do ledenika. Vodičev še ni bilo v bližini, zmuznil sem se do ledenika, stopil v razpoko in naredil želeni posnetek! Ko sem prišel ven iz razpoke, so me opazili vodiči iz drugih avtobusov in sem jih slišal!!! Pa se nisem sekiral preveč. Verjetnost, da bi se tisti del ledenika porušil ravno v trenutku, ko sem bil jaz v razpoki, je bila namreč kar precej nizka! V resnici se v času, ko smo bili mi ob ledeniku, ni nikjer porušil noben njegov del…

Počasi sem se vrnil proti razgledišču in že videl mojo boljšo polovico, ki je v tem času prispela do tja. Še nekaj fotografij, malo okrepčila in je že bil čas za povratek proti busu. Za prvič preko 5.000 metrov je bilo kar dovolj! Pot nazaj nam je popestril celo snežni metež (no, nekaj snežink je prinesel veter s hriba).

V Huaraz smo prispeli že okoli štirih popoldne, najin bus je bil napovedan za ob enajstih zvečer. Še malo sprehoda po Huarazu, kakšen ogled (imajo tudi muzej) in potem počasi na postajo. Malo naju je zmotil dež, ki je precej ohladil ozračje. Sicer je na teh višinah tudi v zimskem času relativno toplo. Ponoči znajo pasti temperature tudi blizu nule ali pod njo, podnevi pa je vreme večinoma lepo in jasno, močno sonce na tej višini kar ogreje okolico. Zrak se sicer ogreje le na kakšnih 15 stopinj, vendar je občutek zaradi močnega sonca precej toplejši (n.pr.: pri petnajstih stopinjah v ozračju imaš občutek kot da je 25 stopinj). Ko sonce izgine, zna biti kar precej hladno, tokrat je dež še dodatno ohladil ozračje. Zaradi tako specifičnih razmer v Peruju kurjava ni standard (hiše so brez dimnikov), če je malo bolj mrzlo, se ljudje bolj oblečejo. Tukaj sva imela midva nekaj problemov, ker sva imela s sabo le tiste stvari, ki so bile v nahrbtniku. Kar malo hladno je bilo v tisti čakalnici! Šele v avtobusu sva se ogrela.

Sicer naju je kar precej pogrela novica, da so najino letalo iz Lime v Juliaco preklicali. Ponudili so nama drugo varianto, ki pa se nama ni zdela sprejemljiva. Ker sva vedela, da bova naslednji dan v Limi na letališču, sva sklenila, da bova neposredno pri letalskem prevozniku poskušala doreči boljšo varianto.