CARACAS – ICA – NAZCA

25.4.2018

Avtobus naju je dostavil na drugo postajo v Limi (očitno bodo terminal prestavili na drugo lokacijo). S taksijem sva se zapeljala po najine stvari v hotel in nato naprej na letališče.

Najprej sva se ustavila pri letalski agenciji, ki nama je ukinila najin let v Juliaco. Že prej sva se malo pripravila in predlagala, da namesto v Juliaco letiva isti dan v Cusco, prav tako iz Cusca pozneje nazaj. Sicer se nama je s tem delno porušil najin načrt poti, vendar sva že naredila rezervno varianto, ki sploh ni bila tako slaba. Malce naveličan uradnik preko pulta je bil dokaj prijazen in po četrt ure sva imela v rokah nove potrditve letalskih prevozov: v Cusco in nazaj v Limo. Sva vedela, da naju čaka še nekaj logistike zaradi sprememb prenočišč, pa se niti nisva preveč sekirala (saj v Peruju vse drži bolj opisno)

Najela sva avto za krog proti jugu. Zopet je bilo treba  nekaj doplačati za dodatno zavarovanje (“skoraj” kasko), dobila ponovno “toyoto yaris” z zadkom, spakirala vso prtljago in se odpravila na pot. Možakar, ki je avto pripravil, mi je v španščini sicer nekaj razlagal o lučeh in policajih; sem mislil, da sem ga razumel…

Prebijala sva se proti jugu skozi predmestja Lime (na srečo je bilo ob tej uri prometa malo manj kot v prejšnjih dneh), šele potem, ko sva Limo zapustila, se je promet umiril. Za Peru je značilna gneča v mestih in okolici (dodatno jo povzročajo ležeči policaji, ki so presneto visoki in oglati), med mesti prometa skoraj ni. Po “panamericani” je bila pot kar OK, asfalt je bil dober, tako da je bilo potovanje kar prijetno, dokler naju niso ustavili policaji… Dokumente sva imela pripravljene. Policaj ni znal angleško, jaz ne kaj prida špansko, sem se naredil malo “francoza”… Pa ni pomagalo. So policaji v Peruju kar iznajdljivi. Na “pametnem” telefonu je vpisal nekaj po špansko, pritisnil na tipko in prikazalo se je besedilo v angleščini: “Za vožnjo brez luči in nepopolne dokumente je kazen 1.500 solov” (cca 500 EUR). Takrat mi je pa pripeljalo, kaj me je opozarjal fant na letališču: da je potrebno na avtu  luči prižgat!!! Še malo sem se delal “francoza”, vendar je bil policaj nepopustljiv. Ali mi napiše listek ali pa me spusti, če dobi 500 solov v žep! Pa smo bili spet pri barantanju… Moje “nepoznavanje” španščine je bilo tokrat “nagrajeno” z 200 soli (cca 65 EUR) v policajevem žepu….

Od takrat naprej me je moja boljša polovica vedno opozorila, da je potrebno luči prižgat!!!

Skozi kraj Pisco sva se zapeljala do Caracasa, ki je izhodišče za “Isla Balestas”. Preverila sva za naslednji dan, kdaj morava biti na pomolu in že kupila karte za čoln. Ker je bilo še zgodnje popoldne, sva naredila še krog čez narodni park Paracas v neposredni bližini. Prav zanimivo.

Že zvečer sva prispela v Ico. Najini navigaciji sta naju spravili do prave ulice, vendar tam seveda ni bilo nikogar. V bližnji lekarni je moja boljša polovica našla prijazno prodajalko, ki je poklicala lastnika stanovanja, ki sva ga najela. Čez četrt ure je bila lastnica pri naju in naju pospremila do bloka, v katerem je bilo stanovanje (zanimivo, tudi navigacija naju je pripeljala pred pravi blok). A sem pozabil omeniti, da je lastnica govorila le špansko?

26.4.2018

Zjutraj ob devetih sva morala biti na pomolu. Štartala sva malo pred osmo, bila je kar precejšnja gneča v Ici. Prideva že malo ven iz kraja, ko se spomnim, da je sinoči moja vrla ženička pospravila vse iz avtomobila, tudi dokumente (registracijo). Jo povprašam, če jih je dala tudi nazaj… Takoj obrat in nazaj do stanovanja (sva izgubila cca pol ure). Na pomolu nisva bila ob devetih, sva kar precej zamudila! Pa so zamujali tudi drugi in ladjice oz. čolni še niso izpluli. Nič nisva zamudila (na srečo je čas v Peruju včasih bolj opisna kategorija).

Prvi postanek je bil malo pred obalo polotoka, na katerem so podobne linije kot jih poznajo v Nazci (so prav tako neznanega izvora), njihova višina je cca 70 metrov. Zanimivo…

Izlet do otočja je bil zares lep. Če odmisliva smrad okrog otokov (na otokih gnezdijo jate ptic, ki tam pustijo svoje iztrebke – “guano”), so bili pogledi na možice ptičev, Humboldtovih pingvinov, tjulnjev in morskih levov prav osupljive. Ob pacifiški obali se proti severu obrne morski tok, ki ga prinese prav z Antarktike, tako da je tudi ob otočju voda dokaj sveža (10 do 15 stopinj), kar tem živalim ustreza.

Na otočkih ni ljudi, ki bi tam stalno prebivali. Le delavci, ki preko poletja pobirajo “guano”, prespijo na njih nekaj tednov. Tega dela jim nikakor ne zavidam!

Za nameček so nas na poti nazaj v pristanišče pozdravili še delfini.

Izredno lep izlet.

Sprehodila sva se še po rivi, srečala “njihove” pse (pasma, ki sploh nima dlake) in si ogledala reševalno pot v primeru cunamija (visok val, ki ga povzroči potres v oceanu).

         

Bilo je komaj malo čez poldne, zato sva se odločila, da se zapeljeva po dolini reke Pisco še do enega arheološkega najdišča: Tambo Colorado (v “quechua” inkovskem jeziku: Pukatampu – v prevodu: “kraj za počitek”). Gre za solidno ohranjeno inkovsko naselbino v dolini reke Pisco, ki je predstavljala eno izmed postojank na inkovski poti, ki je od obale potekala navzgor v planine v smeri kraja Ayacucho in Cusco (ki je bil takrat najpomembnejše inkovsko mesto, celo inkovska prestolnica – pa več o Inkih takrat, ko bomo prišli v Cusco).

  

Majhen muzejček pri vhodu je bil prav zanimiv, saj je pojasnil vlogo te naselbine, ki sicer ni bila posebej velika, je pa še dokaj solidno ohranjena. Sicer sva bila edina gosta, glede na knjigo vtisov tudi edina v tistem tednu…

  

Posebna zanimivost je bila predstavitev “deformacije lobanje” pri plemstvu. Otrokom so povijali glavo, tako da so se mlade kosti deformirale, lobanja se je zožila in dvignila. Ozka in visoka glava je bila tako znak, da nekdo izhaja iz plemiške družine. Občasno se takšna deformacija ni posrečila, vendar so Inki do določene mere obvladali  kirurške spretnosti (počene kosti na lobanji so znali odstraniti, tako da ob takšni poškodbi ni bilo nujno, da je poškodovanec umrl. Je pač hodil naokoli z luknjo v glavi…

Ob cesti so naju presenečali nasadi bombaža. Pravkar do ga obirali (in to na enak način kot sto let nazaj).

Na poti nazaj (cesta po dolini je bila dokaj v redu, asfaltirana, v vaseh so naju vedno pričakali visoki ležeči policaji, po njihovo “reductores”, ki so bili vedno predhodno označeni s prometnim znakom) je nenadoma izza parkiranega tovornjačka na cesto skočil prašič (takšen črni, kar veliki, po moji oceni preko 100 kg). Zavore so zaječale, slišal se je “BUUUUM” in prašiček se je zavalil po cesti, ko je vanj udaril najin avtoček. Pobral se je, zajavkal in stekel naprej. Tudi midva se nisva ustavila. Le kaj bi se pogovarjala z lastnikom prasca, če bi ga srečala? Midva tujca, on domačin, cela vas okoli njega…. raje si sploh ne predstavljam naprej, kakšni scenariji bi bili vse možni!

Raje sploh nisva pogledala, kakšne so posledice na avtu… Odpeljala sva se direktno v Tacamo, najstarejšo vinarijo v Peruju.

Vinogradništvo je v Peruju prisotno le tam, kjer je dovolj vode. Ob obali so puščave (v Limi n.pr.: pade na leto 20mm padavin, kar je pri nas malo močnejša ploha), ki jih ozelenijo reke, ki izvirajo visoko v Andih. Tako v okolici Ice za zelenilo poskrbi istoimenska reka. Prinese kar precej vode, tako da je v okolici precej polj, vinogradov in nasadov. Tacama je kar velika klet, na leto pridelajo cca 2 milijona litrov vina.

Njihovo vino nama sicer ni bilo najbolj všeč, ker je preveč prazno in sladko (kar malce spominja na portovec). Je pa pomemben produkt tudi žganje (pisco), ki ga pripravijo iz grozdja in tropin. Po destilaciji ima cca 40% alkohola.

Po pokušini vina in pisca sva bila dovolj pogumna, da sva si ogledala posledice trka s pujsom. Sprednji odbijač je ostal sicer cel, vendar so popokali plastični nosilci, ki so ga držali navzgor, tako je bil odbijač cca 5 cm nižje kot običajno. Malo sva ga privezala navzgor, odstranila tudi počen okvir registrske tablice in se odpeljala naprej. “Saj imava kasko”, sva se poskušala pomiriti (takrat še nisva povsem razumela dejstva, da je v Peruju vse malce drugače).

27.4.2018

Jutro naju je pričakalo na cesti proti Nazci. Seveda so bili najin poglavitni cilj tega dne znameniti geoglifi v Nazci. Linije v obliki različnih slik (geoglifi) so velike od nekaj deset do preko sto metrov, določene trapezne oblike celo preko kilometra. Po mnenju strokovnjakov so stare od tisoč do dva tisoč let, njihov nastanek ni točno pojasnjen. Ohranile so se v puščavi, saj tam ni dežja, ki bi jih lahko uničil. Čas njihovega nastanka sicer sovpada s časom verjetne  civilizacije plemena oz. naroda Nazca na tem prostoru, vendar njihov pomen ni znan, obstajajo le ugibanja, da so imele določeno obredno vlogo v astronomiji.

Naložili so nas v cessno (zraven pilota in kopilota je prostor še za šest potnikov), predhodno so nas stehtali, da so določili naš sedež v tem majhnem letalu (zaradi uravnoteženosti letala vse potnike predhodno stehtajo), bili smo le štirje. Potem polet nad linije in nato kroženje nad linijami, tako da smo si lahko vsako od najbolj pomembnih pogledali iz zraka. Bilo je podobno kot na “vlakcu smrti” v Gardalandu, le da tam vse skupaj traja manj kot minuto, mi pa smo nad linijami krožili vsaj četrt ure. Bledica na obrazu moje ženke se je počasi spremenila v zelenkasto barvo, vendar je notranjost želodca zdržala… Torej: če ne marate vlakcev smrti, vam ogled linij v Nazci  z letala odsvetujem. Se jih da videti (vsaj dve od njih) z vrha stolpa ob “Panamericani”. Ceneje in mirneje (za želodec)!!!

Je človek kar vesel, ko spet stopi na trdna tla.

Z avtom sva nadaljevala še malo proti jugu, do pokopališča Chauchilla. V grobovih so odkrili zelo lepo ohranjene mumije nekdanjih prebivalcev. Trupla so se zaradi suhega podnebja posušila, mumije so v takšnem okolju zdržale dolga leta, brez da bi se poškodovale. Inki in ostali prebivalci na teh prostranstvih so verjeli, da je trenutno življenje le faza, ki vodi v posmrtno življenje, ko bomo združeni z božanstvi. Zaradi tega so trupla “zložili” v položaj zarodka: kakor se otrok iz maternice rodi v svet, tako naj tudi umrli preide v novo bivanje v enakem položaju!!! Ko so truplo povezali, do ga nato še obdali s prti in oblačili, zraven so položili tudi posodo, pribor, okrasje…, vse, kar bi morebiti pokojni potreboval v novem življenju. Zanimiva simbolika….

 

Še pot nazaj proti Ici, naredila sva še krog do oaze Huachina v neposredni bližini (lepo jezerce sredi peščenih sipin) in že je bil večer…

 

Še na rent a car sem poklical, da sem dobil napotke, kaj naj naredim z avtomobilom (sem sicer omenil, da gre le za manjšo poškodbo).

28.4.2018

Zjutraj sta prišla na prevzem stanovanja tako lastnik kot lastnica. Ko je lastnik (ime mu je Viktor) videl, kaj se je zgodilo na avtomobilu, se je sam ponudil, da me spremlja na policijsko postajo, kjer sem moral prijaviti nezgodo. Prva postaja ni bila prava, tudi druga ne, na tretji sva le našla pravo osebo. Starejši policaj je stopil ven, si pogledal poškodbo in zmajal z glavo. Kolikor sem razumel, se mu prijava ni zdela smiselna, omenjal je “reconstruction”. Ker sem pač vztrajal, da je zaradi rent a car potrebna prijava, naju je  napotil naprej. Naslednji uradnik je pojasnil, da je postopek bolj zapleten. Če hočem dobiti policijski zapisnik, si mora nekdo ogledati kraj dogodka (sicer sem povedal, da pujsa tam ni več), hkrati pa moram jaz na odvzem krvi v kliniko. Predvidoma čez tri dni bodo izvidi in potem bom lahko dobil zapisnik…

Sem kaj omenil, da sva se midva že odpravljala nazaj v Limo, ker sva imela večerni let v Cusco?

Viktor me je pogledal  in uporabil isti izraz kot stari policaj: “reconstruction”. Pojasnil mi je, da me bo odvzem krvi stal 150 solov, policijski zapisnik verjetno še enkrat toliko. Na avtu pa ni toliko škode. Z rekonstrukcijo bi se jo dalo odpraviti za kakšni 50 solov.

Viktor je bil res prijazen. Odpeljala sva se do domače delavnice, kjer opravljajo “rekonstrukcije avtomobilov”. Mojster je pogledal, kaj je narobe, pokimal in začel z delom. Snel je sprednjo masko, tako da je prišel do polomljenih nosilcev. Nosilci so bili plastični. Na dvorišču je imel obilo kosov podobne plastike, ki jo je segrel, z žico je oblikoval kavlje v obliki črke “S”, nosilce pogrel, “S” vtisnil v oba dela polomljenega nosilca, ki ga je predhodno sestavil in z dodatno plastiko vse skupaj zalil. Trije polomljeni nosilci, polomljen okvir registrske tablice: po dobrih dveh urah so bili popravljeni: rekonstrukcija je uspela!!!!

Ženski sta naju sicer težko čakali, ampak je bila moja boljša polovica zelo prijetno presenečena, ko je videla, da sem se vrnil z nepoškodovanim avtomobilom! Pa še zgodbo sem ji lahko potem povedal!!

Ker je bila ura že poldne, ni bilo več časa za kašen ogled, ampak naju je pot vodila direktno nazaj na letališče v Limi. Nisva bila nič kaj preveč zgodnja. Oddala sva avto (seveda jih je zanimalo, kje so posledice poškodbe, pa sem se izvlekel s tem, da sem rekel, da je bil poškodovan le nosilec tablice, ki smo ga popravili…), nekaj prigriznila in že sva sedela  na letalu za Cusco.

V Cuscu sva najela taksi, ki naju je zapeljal do hotelčka. Še eno pivo in že sva bila v postelji…