CUSCO – MACHU PICHU – CHIVAY (IZVIR AMAZONKE) – COLCA – AREQUIPA – PUNO – MAVRIČNE GORE

29.4.2018

Ves dan sva imela za ogled Cusca. Ker sva se že malo navadila, da v Peruju stvari ne veljajo tako kot se nama zdi, sva spotoma poiskala še rent a car in uredila vse formalnosti za čez dva dni, ko je bil dogovorjen termin za prevzem avtomobila. Ker sva zaradi spremembe leta v okolici Cusca ostala dva dni več, sva še podaljšala najem in plačala predvidene dodatne stroške.

Še agencijo, s katero sva nameravala naslednji dan v Machu pichu, sva poiskala in prišla do trgovine, kjer o agenciji niso nič vedeli, nikjer v bližini ni bilo o njej ne duha ne sluha. Sva pač poklicala tja in končno smo se uskladili. Sedež agencije so že pred meseci prestavili na drugo lokacijo, na spletu pa je bil še zmeraj objavljen stari naslov… Naju je kar malo zaskrbelo, če bodo naslednje jutro res prišli po naju v hotel.

Sprehod po Cuscu je bil lep. Gre za moderno, dokaj urejeno in čisto mesto, zgrajeno v kolonialnem slogu na ostankih nekdanje inkovske prestolnice. Ogledala sva si pomembnejše trge, cerkve in samostan, ponovno sva videla “Kristusovo zadnjo večerjo”, kjer je bil morski prašiček kot glavni obrok.

V samostanu San Franceso so nama pokazali tudi največjo sliko v Južni Ameriki (dimenzije so zares impresivne, sama zgodba na sliki malo manj).

Morskega prašička sva na pladnju videla že tolikokrat, da sva ga morala poskusiti. Ni naju preveč očaral. Kot alternativo sva naročila še zrezek iz alpake (njihove lame), kjer je bila zgodba popolnoma drugačna. Okusno meso (nekje med govedino in konjskim mesom) je bilo zares dobro pripravljeno: mnjammmmm…

Ja, Cusco nama je bil v celoti res všeč!

30.4.2018

Celo malo prej kot je bilo dogovorjeno so naju že pobrali s turističnim kombijem pred hotelom. Presenečena sva bila nad pozdravom v slovenščini (eden od vodičev je tudi vodič za Shappo in se je naučil nekaj slovenskih besed). Na strehi avtomobila so bila pripravljena kolesa, kot dodatno ponudbo so nam obljubili kolesarski spust (downhill) s štiri tisoč na dva tisoč metrov. Iz Cusca smo se peljali proti severu in se ustavili v “Sveti dolini” na zajtrku. Po dolini vozi vlak, ki pripelje turiste pod Machu pichu. Zaradi visoke cene (komplet dvodnevna storitev preko 250 EUR na osebo) sva se odločila za alternativo z busom, kolesom in peš (150 EUR). Dolina se pozneje zoži, zato za cesto ni prostora. Cesta zavije preko prelaza Malga (dobrih 4.000 metrov visoko), malo pod prelazom je parkirišče, ki služi za kolesarsko izhodišče. Čelade, rokavice, ščitniki, svetleči jopiči…. tako opremljena še nisva nikoli kolesarila.

Prvi del je bilo prav hladno, na teh višinah je bila temperatura pod deset stopinj, v drugem delu je bilo precej topleje. Je bilo pa tudi precej sveže. Za to so poskrbele rečice, ki so pretakale preko cest. Asfaltna cesta je bila prekinjena z betoniranim koritom, preko katerega se je zlivala voda. Nič posebnega, če sediš v avtu. Malo bolj posebno, če te voda pošprica do vratu, ko si s kolesom. Po nekajkratnih prečenjih rečic smo bili povsem mokri, mokra niso bila samo oblačila, ampak tudi supergi (a sem omenil, da je bilo potrebno na koncu še pešačiti dobrih 12 kilometrov, midva pa nisva imela rezervne obutve?).

Pri kraju Santa Maria je turistični avtobus naju z najinim vodičem odložil pri gostišču, kjer smo pojedli kosilo. Nato smo s taksijem nadaljevali pot do kraja Santa Theresa in še malo naprej do hidrocentrale, kjer se prične železnica (železniška proga je potem neprekinjena do Cusca), ob kateri je bilo potrebno prehoditi tistih dobrih 12 kilometrov. Za pot od hidrocentrale do Santa Marie smo naslednji dan potrebovali dobro uro, naš taksist nas je to popoldne v obratni smeri popeljal prej kot v tri četrt ure. No, saj je bil domačin iz Sante Therese… Ampak cesta je bila makadamska, na levi strani je bil strm hrib navzdol proti reki, na levi strani strm hrib navzgor, cesta večinoma široka le za en avto, z občasnimi izogibališči… No, ta izogibališča je naš taksist uporabil za to, da je prehiteval vozila, ki so bila pred nami! Sva imela občutek, da leva kolesa že lebdijo v zraku nad sotesko… Tista cessna v Nazci je bila zanemarljivo adrenalinska v primerjavi s to vožnjo! Še najin vodič se je malo bolj trdno držal! Za nameček smo v Santa Theresi vkrcali še dva potnika, tako da smo se na zadnjih sedežih kar precej stiskali. Izstop pri hidrocentrali je pomenil pravo odrešitev!

Vodič je kar hitro stopil po stezi ob železnici. Tudi midva sva mu dokaj solidno sledila, saj sva vedela, da bomo v kraj Aguas Calientes (ki je tik pod hribom, na katerem je Machu pichu) prišli šele ob mraku. Res je bilo tako. Še večerja in nasvet, da naj bova naslednji dan zgodnja (nasvet nama je dal nov vodič, ki naju je “prevzel”). Ker sva imela hoje dovolj, sva raje kupila avtobusne karte (12 USD na eno stran). Iz Aguas Calientes do Machu pichu je namreč cca 600 metrov višinske razlike, peš pot poteka praktično ves čas po stopnicah, napotki so malo čudni (dobra ura hoje … vendar moraš začeti hoditi okoli štirih, če hočeš bit ob šestih na vrhu … v Peruju je pač čas malo drugače definiran), pešačenja sva imela že kar dovolj!

1.5.2018

Petnajst čez peto sva že bila na avtobusni postaji. Pred nama dolga vrsta (vsaj 500 ljudi): “Ali bova sploh prišla do 6:30 na vrh, kakor smo bili dogovorjeni z vodičem?”

Pa so potem kar pridno prihajali busi, tako da sva prišla na vrh pravočasno. Vodič je res že čakal. Počakal je, da smo se vsi zbrali in šli skupaj skozi ostanke kraljevske letne rezidence. Machu pichu je bil tudi za Inke skrito mesto, za njegov obstoj so vedeli le “posvečeni”. V ta kraj so se umaknili tudi zadnji Inki, ki so po porazu in kapitulaciji Cusca zbežali pred Španci. Njihov voditelj je še enkrat zbral močno vojsko (vojščaki so prišli tudi iz Amazonije), ki je ponovno zavzela Cusco, pobrala vse dragocenosti, ki so jih nakradli Španci (in jih še niso uspeli odnesti drugam) ter se ponovno po “Sveti dolini” umaknili proti Machu pichu. Nekje spotoma so varno uskladiščili tudi vse inkovske zaklade. Lokacija tega “skladišča” ni znana…

Ko so Inki zapustili Machu pichu, se je za njimi izgubila vsaka sled!

Mogoče je sedaj res čas, da povem kaj več o Inkih. V času največje moči je njihov imperij obsegal celotno zahodno obalo južne Amerike (od današnje Paname na severu do konca Čila na jugu). V najbolj pogosto uporabljenem inkovskem jeziku (kečua oz. “quechua”) se je imperij imenoval  “Tawantinsuyu” (štiri regije), njegovo glavno mesto je bil Qusqu (današnji Cusco). Inki pisave niso poznali, način njihovega sporazumevanja je bila govorjena beseda in vrvice, na katerih so delali vozle. Ti vozli so imeli poseben pomen, dešifirali so jih lahko le posebej usposobljeni posamezniki.

Pojav inkovskega imperija lahko postavimo v 12. stoletje, ko je pastirsko pleme pod vodstvom Manco Capaca ustanovilo naselbino Cusco. V 15. stoletju so širili svoj vpliv pod vodstvom Sapa Inke Pachacuti-Kusi Yupanqui in njegovega sina Tupac Yuapnqui-ja. Pachacuti je bil oče inkovskega imperija, najverjetneje je prav on zgradil Machu pichu kot svojo letno rezidenco. Dežele, ki so jih priključili svojemu imperiju, so večinoma osvajali miroljubno (če to ni šlo, so uporabili tudi vojaško moč), obstoječe poglavarje plemen so postavili za upravitelje, njihove sinove so vzgajali in izobraževali v svoji prestolnici, tako da so se po vrnitvi domov ti sinovi kot upravitelji že čutili kot del inkovskega imperija.

Največji obseg je imperij dosegel po vladavino Tupacevega sina Huayna Capac. Njegova smrt je za Inke pomenila določen prelom, saj sta se za nasledstvo borila dva brata: Huascar in Atahualpo. To je bilo tudi obdobje, ko so Španci prodirali v južno Ameriko in poskušali pridobiti ozemlje (in bogastvo) tega področja. S pomočjo izurjene vojske in domačih zaveznikov (ki so se želeli znebiti inkovske prevlade) so Španci pod vodstvom Pizzara zelo uspešno napredovali. Medtem je Atahualpa premagal svojega brata in prevzel primat v imperiju. Ker je bila njegova vojska premočna, je poskušal Pizzaro svoje cilje doseči po diplomatski poti (njegovi poslanci so poskušali prepričati Atahualpa, da sprejme krščansko vero in prizna Karla I. kot svojega kralja), vendar so se ti načrti sfižili. Zato so zajeli Atahualpo in njegovo spremstvo in ga zadržali kot talca.

Atahualpa je kot svojo odkupnino ponudil toliko zlata in srebra, da so z njim napolnili prostor, v katerem je bil zaprt. Španci so odkupnino sprejeli, Atahualpe pa niso spustili. Vmes je bil umorjen njegov brat Huascar, za to so Španci obtožili Atahualpa in ga leta 1533 usmrtili. Španci so tako osvojili tudi Cusco in postavili za vladarja Atahualpovega brata, ki se je imenoval Manko Inka Yupanqui. Ta se je leta 1536 uprl, ponovno zavzel Cusco, odpeljal vso preostalo bogastvo iz Cusca in ga “uskladiščil” nekje v hribih (verjetno na poti v Machu pichu). To zlato in srebro leži tam še danes. Ko so Španci leta 1572 ujeli njegovega sina (Tupac Amaru) in ga usmrtili, se je končal inkovski upor proti španskim zavojevalcem.

Vodič nas je opozoril tudi na način gradnje. Vse stavbe so bile grajene v trapezni obliki, tako so se vsi zidovi opirali na nasprotni zid, kar ima veliko prednost v primeru potresa (dokaj pogosto v Peruju, rušilni potresi so enkrat na nekaj deset let). Dandanes tudi gradbeni strokovnjaki preučujejo inkovsko arhitekturo in poskušajo njihove izkušnje prenesti v moderno gradnjo.

Inki so imeli zelo preprosto družbeno ureditev. Zanje so bile važne štiri osnovne vrednote:

– ljubezen (do sebe, svojih bližnjih, svoje okolice)

– solidarnost (pomoč drugim v stiski, sosedom , sosednjim vasem, sosednjim plemenom)

– delo (vsak je moral pomagati po svojih močeh in sposobnosti – za lenobo je bila najnižja kazen 50 udarcev z bičem, pogosto so lenuhe tudi usmrtili)

– znanje (prenašalo se  je iz roda v roda preko ustnega izročila, plemstvo se je izobraževalo v posebnih šolah, za vladarjevega naslednika je bil izbran sin, ki se je po koncu izobraževalnega procesa najbolj izkazal na preizkusu – torej ni bilo nujno, da je bil to prvorojenec).

Kar hitro je minilo tistih nekaj ur na hribu. Še pot navzdol, peš do hidrocentrale in že sva na parkirišču čakala na avtobus, ki bi naj naju odpeljal v Cusco.

A sem že omenil, da v Peruju ni nujno, da je vse tako kot pričakujemo?

Avtobusa z napisom agencije, ki bi naj naju pobrala, ni bilo. Ko sva preverjala, kje je, so nama najprej rekli, da bo kmalu prišel, nato so spremenili informacijo, da je že prišel in že odpeljal, šele potem (ko naju je malce že zajela panika) so pojasnili, da ta agencija nima pravice parkirati pod hidrocentralo, ampak avtobus stoji kakšen kilometer stran pri mostu. Pa sva spet še malo pešačila…. Vsaj ta informacija se je pokazala kot pravilna, avtobus je res stal tam.

V poznih večernih urah sva se tako vrnila v Cusco.

2.5.2018

Avto so nama dostavili pred hotel četrt ure prej kot je bilo dogovorjeno. Seveda pa niso dostavili takšnega avta kot sva ga naročila. Naročila sva avto s pogonom na 4 kolesa (Renault duster), pripeljali so s pogonom na dve kolesi (Nissan X-trail). Sicer solidno visok, vendar me je malo zaskrbelo ali bo zmogel vse napore, ki so ga čakali. Pa še avtomatik je bil, brez ročnih prestav…

Zamenjava seveda ni bila več možna, torej sva se morala z Nissanom sprijazniti.

Do Chivaya naju je čakala kar dolga pot, zaradi tega se nisva dosti obirala. Najprej naju je pot vodila po glavni cesti proti jezeru Titikaka. Vmes sva naredila majhen ovinek in se zapeljala do enega izmed jezer v hribih, ki so celo turistično oblegani (domačini imajo ob jezeru vikende

). Kmalu zatem sva zavila z glavne ceste in do kraja Espinar vozila po dokaj solidni cesti, ki se je na najvišji točki dvignila pošteno preko 4.000 metrov. V nižjih dolinah so se pasle krave, malo višje ovce, preko 4.000 metrov pa običajno le še alpake in lame (saj tudi trave na teh višinah ni bilo več kaj dosti).

V Espinarju sva si vzela čas za kosilo (njihov sicer cenovno zelo ugoden “menu” naju je “spremljal” še nekaj dni, saj sva zaradi tega kosila “pridelala” želodčne težave…). Kmalu za Espinarjem sva se ustavila. Pred nama konvoj tovornjakov (prevažali so jalovino iz bližnjega rudnika), ki očitno ni imel posebnega namena, da bi se kmalu premaknil. V spremljevalnem vozilu (vsak konvoj ima spremljevalno vozilo, ki opozori na dolžino oz. velikost konvoja) so  nama povedali, da je cesta v delu in je trenutno zaprta. Pot bomo lahko nadaljevali čez kakšne pol ure.

Malo čakanja in potem smo se res pričeli premikati. Cesta “v delu” je bila kar dolga (preko 40 kilometrov), vmes smo še kar nekajkrat čakali na prosto pot in večer se je že nevarno približeval.

Potem pa: končno, cesta že urejena, novi asfalt, avto je kar planil po njem…

Nekaj kilometrov sva potrebovala, da sva ugotovila, da ta nova cesta pelje v napačno smer (proti kraju Puno, ne proti kraju Chivayo). Po “bližnjici”, ki jo je v realnosti predstavljal blatni kolovoz, sva prečila nazaj proti pravi cesti (ki žal ni bila asfaltirana, ampak makadamska) in po njej nadaljevala proti Chivayu. Makadam sicer ni bil zelo slab, vendar se nama je takrat ta cesta zdela obupna. Še nisva vedela, kaj vse naju še čaka….

Vsaj v Chivayu sva hitro našla najin hotelček, parkirala najin avto (je bil že precej neprepoznaven zaradi nanosov blata in prahu) in šla počivati.

3.5.2018

Že prejšnji dan spotoma sva opazila usmerjevalno tablo za “Nevado Mismi” in zjutraj upoštevala znani nasvet (“Karto čitaj i seljaka pitaj”) ter poizvedela pri lastniku hotela, katera pot do izvira Amazonke bi bila najboljša.

Dve možni poti (ki sem si ju jaz ogledal že doma) sta bili slabši, lastnik je svetoval, da uporabiva pot, kjer sva včeraj videla oznako. Ta pot je sicer daljša, vendar je prav gotovo v najboljšem stanu, saj jo redno uporabljajo kmetje, ki imajo na planini svoje črede.

Po perujskih planinah so makadamske poti speljane dokaj visoko zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je v tem, da so po planinah pašniki, ki  jih kmetje občasno oskrbujejo. Drugi razlog pa je v tem, da imajo v Peruju zelo razvito rudarstvo (je najpomembnejša gospodarska panoga) in v hribih raziskujejo področja, ki obetajo morebitna nahajališča rudnin. Za takšno raziskovanje potrebujejo solidne poti (primerne tudi za tovornjake).

Torej sva izbrala priporočeno pot, ki se je lepo dvigala po dolinah. Njeno stanje je bilo bolj tako-tako. “Standard” teh cest (oz. kolovozov) je namreč prilagojen njihovim običajnim avtomobilom. Običajni avtomobil v peruanskih hribih pa je Toyota Hilux (tisti s kesonom). Midva sva imela sicer terenca, vendar je bil najin nissan vsaj 5 cm nižji od toyot, ki so jih uporabljali domačini. To je pomenilo, da sva marsikdaj nasedla, pri rečicah, ki so prečkale kolovoz, pa sva lahko le povsem počasi prebrodila strugo in lezla navzgor. Nekajkrat sva podrsala, vendar sva (presenetljivo) brez večjih problemov prispela do planote cca 4.600 metrov visoko, kjer naju je smerokaz usmeril proti najinemu cilji. Še malo naprej in pot se je končala. Avto sva parkirala ter se peš odpravila proti cilju, ki sva ga že videla v daljavi.

Nevado Mismi predstavlja razvodnico med Pacifikom in Atlantikom. Na njegovem jugozahodnem grebenu se vode zlivajo proti Pacifiku, na njegovem severovzhodnem delu se vode zlivajo proti Amazonki in naprej v Atlantik. Ti izviri so bili kakšnih 40 let nazaj (kot možen izvir jih je določila ekspedicija pod okriljem znanega francoskega raziskovalca Cousteau-ja) izbrani kot najbolj matični vir Amazonke, saj tečejo po strugi, ki predstavlja najdaljšo pot do Atlantika. No, danes so nekje našli še bolj oddaljene izvire, ampak to naju ni motilo preveč. Izviri na Nevado Mismi se napajajo iz gorskega jezera, ki je še kakšnih 50 do 100 metrov višje, vendar to jezero ni bilo najin cilj. Najin cilj je bila kašen izmed izvirov v skalah. Ni ga bilo težko najti. Že od daleč so se videle skale, kjer je bila barva spremenjena (mokre skale imajo drugačno barvo kot posušene). ker sva bila že dokaj visoko, preko 5.000 metrov, sva občasno že hodila po snegu (očitno je bilo nekaj dni nazaj nekaj padavin). Po kakšnih dveh urah hoje sva bila pri enem izmed izvirov (na koncu je bila pot celo shojena, tako da sva lahko upravičeno domnevala, da sva na pravi lokaciji).

Ker sva bila tako blizu razvodja, sva se povzpela še na sedlo, ki res predstavlja to razvodje. Na eno stran sva gledala v dolino, ki se je nadaljevala proti Atlantiku, na drugo stran sva gledal v dolino, ki se je nadaljeval proti Pacifiku. To je bila tudi najvišja točka najine poti: 5.317 metrov nad morjem!!!

To je bil moj najbolj želeni cilj v Peruju. Moj vrhunec tega potepa. Res sem bil zadovoljen. Celo moja boljša polovica je zadovoljstvo delila z mano.

Popoldne pa le še navzdol, ponovno previdno z avtom po kolovozu v dolino. Čeprav še ni bil večer, nisva šla na kakšna drugačna raziskovanja, privoščila sva si malo poležavanja v bližnjih termalnih bazenih (so podobni kot bi šli v Rimske toplice kakšnih 40 let nazaj). Je prav pasalo.

4.5.2018

Kanjon Colca. Eden najbolj znanih kanjonov v Peruju, tudi eden izmed največjih na svetu. Popularen je zaradi lepih razgledov in kondorjev, ki živijo na tistem koncu. V bistvu gre za eno kondorsko družino. Kondorji so morda največji leteči ptiči, premer njihovih kril je dva do tri metre, ker uporabljajo zračne tokove nad soteskami, lebdijo v vetru (s krili zamahnejo le enkrat ali dvakrat na uro). Par živi skupaj ves čas svojega dolgega življenja (dočakajo preko 80 let), v celotnem času imajo le nekaj mladičev (tri, mogoče štiri), so zelo navezani eden na drugega. Ko eden od para umre, drugi preneha jesti, ko že skoraj omaga, se dvigne v višavo in strmoglavi navzdol v skale….

Lepa soteska, mogočni ptiči…

Pot sva nadaljevala proti Arequipi. Ker sva imela terenca, sva izbrala bolj slikovito (neasfaltirano) pot proti zahodu. Vse je bilo dobro, dokler ni začelo nekaj ropotati… Zadnja desna guma je spustila!

Gumidefekt! Dvig avtomobila, snemanje kolesa (pričvrščena so s petimi vijaki, eden izmed vijakov je imel poseben nastavek, kontra del je bil priložen opremi avtomobila), nameščanje rezerve (ki je bila manjša). A sem omenil, da je imel najin terenec sedem sedežev in so zadnji sedeži v prtljažniku malo ovirali dostop do rezervne gume?!

Nisva nadaljevala naprej po makadamu! Sva se obrnila, kmalu prišla nazaj na asfalt in po dobri uri vožnje ponovno prišla v Chivay. Vsako malo večje mesto ima mojstra, ki se spozna tudi na flikanje pnevmatik. Chivay ni bil izjema. Kmalu sva bila zopet na poti z zakrpano pnevmatiko.

Je pa imel gumidefekt vseeno eno žrtev. Na lokaciji menjave sva pozabila varnostni stožec… (nadomešča varnostni trikotnik).

V Arequipo sva prišla šele zvečer (spotoma sva se ustavila na razgledišču, kjer se vidi kar nekaj vulkanov), malo sva iskala najin hotelček, ki se je nato izkazal za najino najbolj luksuzno prebivališče v Peruju (velika soba, balkon, krasen pogled na mesto).

Še večerni sprehod po centru mesta, okusna večerja in spat!

5.5.2018

Dopoldne sva si malo bolj podrobno ogledala center Arequipe, obiskala tudi muzej v nekdanjem samostanu sv. Katarine  (nune so imele tam kar precejšen luksuz) in že sva bila ponovno na poti.

Garmin naju je vodil po cesti med vulkani. Najprej je bila cesta asfaltirana, ko naju je garmin usmeril na makadam, sva si premislila in se vrnila v Arequipo ter po glavni poti nadaljevala pot v Puno. Misel na gumidefekt je bila še preveč sveža.

Cesta se je zopet povzpela na visoke planote (ponovno preko 4.000 metrov), kjer sva srečevala konvoje tovornjakov z jalovino. Ves čas naju je spremljala tudi železnica, ki se iz Arequipe dvigne do Puna. Ta del železnice uporabljajo predvsem za transport rude in jalovine.

Pozno popoldne sva prispela v Juliaco (najin prvi nesojeni cilj, saj so nama ukinili letalo iz Lime v Juliaco). Obvoznica se je kar naenkrat končala (cesta je bila zaprta, delno zaradi tržnice, delno zardi prenove ceste), obvoz naju je popeljal skozi predmestje po luknjastih makadamskih cestah. Če ne bi pred nama vozil avtobus, bi že mislila, da sva zašla.

V Puno sva prispela proti večeru, ravno dovolj časa je bilo, da sva se pred spanjem še malo sprehodila po mestu.

V hotelu sva rezervirala še izlet na bližnje otoke za naslednji dan.

6.5.2018

Turistični bus naju je pobral pred hotelom in nas zapeljal do pristanišča. Preden smo se vkrcali na ladjico, naju je čakalo prijetno presenečenje. Na klopci ob pristanišču sva srečala najino svakinjo in njeno prijateljico, ki sta bili tudi v Peruju. Prisrčno smo se pozdravili, malo poslikali, za kaj več pa niti ni bilo časa, saj je najina ladjica kmalu odplula.

Plavajoči otoki Uros na jezeru Titikaka (cca 3.800 metrov nadmorske višine) predstavljajo posebnost. Gre za umetno ustvarjene otoke, podlaga je sestavljena iz trstičja, ki ga vedno znova dodajajo, saj trstičje v spodnjem delu propada. Na otočkih so postavljene hiške, v katerih še dandanes živijo njihovi prebivalci. Ali se bo ta tradicija še nadaljevala, ne veva. Otroci teh ljudi se namreč večinoma šolajo v kraju Puno in veliko vprašanje je, če se bodo kdaj vrnili nazaj na otočke…

Po laguni smo se zapeljali še z njihovim čolnom, se še malo razgledali in kaj kupili… Hitro sta minili tisti dve urici.

Potem pa zopet v avto, zopet mimo oz. skozi Juliaco (ponovno prava zmešnjava, ker ustreznega obvoza pač ni), naprej po visokih planotah proti severu.

Malo pred krajem Sicuani je zopet nekaj zaropotalo. Ponovno zadnja desna guma! Ponovi vajo! Na srečo je bil prvi vulkanizer zelo blizu! Vendar je bila tokrat luknja v pnevmatiki ogromna (centimeter v premeru), sva morala povoziti nekaj res ostrega…

V kraju Checaqupe naju je čakalo naslednje prenočišče. Kar težko sva ga našla, ker ni bilo nič označeno, pa tudi navigacija ni našla pravega cilja. Šele prijazni domačini so nama pokazali pravo pot. To je bilo sicer najdražje prenočišče na najini poti, ki pa ni upravičilo tako visokega stroška. Soba brez kopalnice, WC je bil v spodnji etaži preko dvorišča… Po moji oceni takšnih prenočišč na “Bookingu” ne bi smeli ponujati!

7.5.2018

Čakale so naju Mavrične gore. Mimo Pitumarce (ker so bile najine gume očitno precej slabe, sva tam poskušala poiskati kakšen turistični bus, ki bi naju vzel s seboj, vendar nama ta načrt ni uspel – sva pa ugotovila, da bi v Pitumarci precej bolje in cenovno ugodneje prenočila kot sva v Checaqupe) po dolini navzgor, zopet po ozki makadmski cesti vse do parkirišča na planoti. Od tam pa cca 600 višinskih metrov v 6 km poti do Mavričnih gora.

Tokrat sta bili najini telesi že precej dobro navajeni na višinske razmere, tako sva imela precej manj problemov kot pri Pastoruriju. Spotoma sva srečala tri mlade Slovenke (Blejke), ki so se nasmejane že vračale po poti navzdol.

Mavrične gore so bile cilj, ki si ga je najbolj zaželela moja boljša polovica: moram priznati, da so res vredne ogleda. Sicer na hribu nisva bila sama (po moji oceni je bilo tega dne tam okoli tisoč ljudi), je očitno zelo priljubljen cilj med turisti.

Potem pa nazaj na glavno cesto, malo po njej in ovinek prti parku Manu. Najprej dobra cesta, potem malo slabša (vendar vseeno asfaltirana), potem zelo dobra na novo urejena cesta…. potem pa obvoz!!! Namesto po lepi novi cesti (ki se je malo naprej podrla) naju je obvoz peljal več kot 10 kilometrov okoli po makadamskih ozkih cestah, ki potekajo po robu sotesk. Leva stran skala navzgor, pod nama ozka makadamska cesta (oz. kolovoz), desno strmina navzdol do reke v soteski. Zopet le redka srečevališča. Malo sreče: bil je že večer in sem lahko videl nasproti vozeče avtomobile, buse in tovornjake (ker so se že na daleč svetile njihove luči).

Že kar v trdi temi sva končno prispela v  Pucartambo. Mislim, da nisva našla pravega hotelčka, ampak nama je bilo vseeno. Lastnico sva povprašala, če slučajno ve ali bi se dalo priključiti kakšni skupini, ki bo naslednje jutro šla do razgledišča Mirador Tres Cruces nad parkom Manu. Zanimivo: čez pol ure je na najinih vratih potrkal možakar, ki je rekel, da njegova skupina sicer gre naslednje jutro tja, vendar bi morala midva iti s svojim avtom. Malo naju je skrbelo, ker sva imela že dva gumidefekta, slabih cest pa očitno še ni bilo konec! Ampak: če sva prišla že tako daleč…

8.5.2018

Ob treh zjutraj je naš minikonvoj (dve toyoti hilux in najin nissan) krenil na pot. Fantje so izbrali malo daljšo in boljšo pot naokrog (so rekli, da je tista najkrajša v slabšem stanju). Ta boljša pot je bila obupna (le kakšna je morala biti šele tista slabša!), pojmi boljše – slabše po peruansko so precej drugačni od mojega razumevanja teh stvari!

Kar v trdi temi smo prispeli na razgledišče, ki je očitno včasih doživljalo že boljše čase. Tokrat smo bili sami tam. Mislim, da tudi prejšnje dneve ni bilo kakšne posebne gneče…

Bilo je dokaj hladno. Spremljali smo prebujanje dneva nad deževnim gozdom. To razgledišče je bilo včasih popularno zaradi zanimivega efekta, saj se je zaradi odbojev, ki so jih povzročali deževni oblaki, dogodilo, da so opazovalci hkrati videli dve sonci ali celo tri. Tega dne takšne mikroklime ni bilo, smo se morali zadovoljiti z enim. Včasih so obiskovalce razveselili tudi domačini, ki so na piščali zaigrali budnico soncu, tokrat smo si jo lahko zažvižgali le sami.

Najini spremljevalci so pot nadaljevali v dolino v sam park (so rekli, da si bodo zajtrk privoščili v eni izmed koč na začetku parka, od koder je lep razgled na džunglo), midva se jim nisva pridružila. Razlogi so bili trije: še naprej slaba cesta (najine gume so bile v preveč slabem stanju), časovna stiska (to bi nama vzelo vsaj štiri ure časa, posledično bi zvečer verjetno ponovno vozila v temi) in pomanjkanje bencina (prejšnji dan sem se pozabil ustaviti na črpalki).

Torej sva se sama odpravila nazaj. V kraju Pucartambo sva iskala črpalko, pa je ni bilo. Ko sva povprašala pri domačinih, so kimali in nama kazali po cesti naprej. Ustaviva se pri branjevkah, ki so prodajale sadje in povprašava, kje bi lahko dobila bencin. Se je branjevka hitro obrnila, naju spremila do naslednje šupe, odprla vrata, iz sodov prelila bencin v vedro, vzela »trahtar« in vsebino vedra zlila v najin avtoček… A še pomnite, tovariši!?

Preko visokih planot sva po makadamskih poteh (tokrat so bile celo v boljšem stanju, čeprav izredno ozke in občasno zelo prepadne) pripeljala v Pisac.

Nad krajem so arheološki ostanki nekdanje inkovske postojanke (delno vojaške postojanke, delno prebivališča kmetov), ki so solidno ohranjeni. Na vhodu sva kupila kombinirano karto, ki nama je omogočila ogled še nekaterih arheoloških parkov.

Proti večeru sva poiskala hotelček (ob glavni cesti skozi “Sveto dolino”), ki je bil prav prijeten. Imel je celo majhen bazenček, ki pa ni bil ogrevan, tako da naju je najina želja po plavanju hitro zapustila (temperatura vode je bila okoli 16 ali 17 stopinj). Sva bila skoraj hitreje iz vode kot v vodi!

Še pranje avtomobila (so se kar krepko trudili, da so odstranili ves prah in blato), malo večerje in spanje. Čeprav sva bila ob glavni cesti, je bilo ponoči povsem mirno (prometa ponoči sploh ni bilo).

9.5.2018

Pot sva nadaljevala po “Sveti dolini”, ki sva jo zapustila pri kraju Urubamba. Na planoti je bil najin prvi cilj Maras oz. soline v njegovi bližini. Soline so uporabljali že Inki, tudi danes so še aktivne. Zanimivo.

Še bolj zanimiv je bil naslednji postanek: Moray. V vrtači (domnevajo, da je nastala zaradi udara meteorita) so oblikovane terase, kjer so imeli Inki vrtnarijo – pravi gojitveni center za različne vrste krompirja in koruze. Po hribu navzdol je bila speljana voda, ki se je pretakala iz terase na teraso. Terase so bile obložene s kamni, ki so se preko dneva segreli in ponoči oddajali svojo energijo v zemljo. Na ta način so dosegli mikroklimo, ki jih je omogočala gojitev novih rastlin, ki so jih nato prenesli na polja po okoliških krajih.

Še Chincheros – zadnji postanek v arheološkem parku. Parka je ostalo bolj malo, saj je obstoječe mesto zgrajeno na temeljih inkovskega prebivališča. Tudi cerkev je zanimiva, saj je grajena v ¨inkovskem” slogu z nagnjenimi stenami navznoter (trapezna oblika), ki podpirajo druga drugo. Tudi v zadnjem potresu ta cerkev ni utrpela nobene poškodbe… Očitno je bila gradbena logika Inkov kar prava!

Še v Cusco. Postanek na tržnici, zadnji “obvezni” nakupi. Imela sva srečo, da sva v eni izmed prodajaln z varnostno opremo našla tudi varnostni stožec, tako da sva lahko nadomestila tistega, ki sva ga izgubila v Colci.

Zvečer še oddaja avta in z letalom nazaj v Cusco.

Z letališča s taksijem do hotelčka (blizu centra, vendar na drugi strani reke Rimac) in spat!

10.5.2018

Celo dan časa za pohajkovanje. Za cilj sva izbrala Miraflores, ki velja za bolj mondeno predmestje Lime. Do tja sva se peljala z njihovim hitrim busom (za te t.i metrobuse imajo narejen poseben pas, ki ga druga vozila ne smejo uporabljati). Res kar hitro prideš na drugo stran mesta. Vendar dolgo traja, da prideš na bus! Domačini se postavijo v vrsto in čakajo na naslednji bus. Ko bus pripelje, se poskušajo zgužvati nanj! Nama je sicer uspelo v prvem poskusu, vendar sva bila kot sardine v konzervi! Se nama je zdelo, da ni več nikakršnega prostora, komaj sva dihala! Ampak na naslednji postaji se je še nekaj ljudi zgužvalo vanj!!!

Proti Mirafloresu so na postajah počasi ljudje začeli zapuščati bus in malce se je dalo zadihati. Ampak vseeno sva si oddahnila, ko je bila na vrsti postaja, kjer sva izstopila tudi midva.

Skozi urejen kraj sva se mimo parkov sprehodila do klifov nad morjem. Spodaj ob morju je obvoznica (šestpasovnica), na morju ogromno deskarjev, ki so lovili najbolj primerne valove.

Prijetne sprehajalna pot nad klifi naju je popeljala na drugi konec tega dela mesta, kjer sva v njegovi notranjosti obiskala še arheološke ostanke Huaca Pucllana. Gre za predinkovsko civilizacijo, ki je tukaj živela cca 1.500 let nazaj. Na hribčku je bila zgrajena mogočna piramida, okoli nje so bile naselbine okoliških prebivalcev.

V muzeju je tudi miniaturni živalski vrt (tipične živali tega okoliša, vključno z morskim prašičkom, lamo in alpako) in vrtnarija (tipične rastline, vključno krompir, fižol, koruza, celo koka).

Na kosilo sva tokrat zavila v samopostrežno restavracijo v enem izmed trgovskih centrov. Sva si za pokušino nabrala različne vrste ponujene hrane, ker sva želela dobiti občutek, kaj jedo domačini. Ni bilo tako slabo.

Še nekaj nakupov in nazaj v Cusco. Tokrat najina Metropolitana (bus) ni bila tako radodarna s prostorom. Vrsta, ki je čakala na bus, je bila dolga nekaj deset metrov, busi so na postajo pripeljali že polni…

Na srečo sva ugotovila, da najina linija nima tako dolge vrste in kmalu sva se nekako zbasala na bus (mislim, da sem stal samo na eni nogi). Ta bus je sicer poceni (2.5 solov, torej okoli 70 centov), vendar so linije preveč obremenjene. Promet v Limi je res precej kaotičen. Mesto z 12 milijoni prebivalcev brez urejenega javnega prometa težko diha!

Se je že večerilo, ko sva se vrnila v hotelček.

11.5.2018

Dopoldne še potepanje po centru Lime, še zadnji nakupi, ujela sva še mašo pri sv. Frančišku (za slovo od Peruja), kmalu po poldnevu sva poiskala lokal, kjer smo posedeli na najinem prvem obisku Lime: obvezni pisco sour za slovo od mesta!

Najem taksija do letališča (običajna tarifa je 40 solov oz. 10 $), oddaja prtljage, pot do pravega izhoda, na letalu sva imela “izbrane” sedeže (bolj v repu, kjer se letalo zoži in sta ob oknu le dva sedeža v vrsti namesto treh), večerja in nočni let. Doplačala sva za ta sedeža v želji, da se bova malo naspala. Skoraj bi nama uspelo, če za nama ne bi sedela dva Francoza, ki sta si imela očitno ogromno povedati. Kljub najini prošnji, naj bosta tiho, sta regljala več kot štiri ure nepretrgoma. Tudi slušalke jih niso mogle utišati. Doplačilo za nekoliko boljše sedeže se torej ni obrestovalo…

12.5.2018

Postanek v Parizu (let je bil dolg skoraj 12 ur), prestopanje na letalo za Benetke, pot iz Benetk domov v Brda. Večerja naju je že čakala (nama jo je pripravila hčerka, ki je prav posebej za to prišla tja iz Kamnika)…

Stroški (za dve osebi, v EUR):

hrana	300
gorivo	170
vstopnine	450
razno (spominki, razni drobni izdatki)	200
prenočišča	360
letalske karte (vključno z notranjimi leti)	1800
rent a car	1150
avtobus	140
ostali prevozi (taksi, parkirišče)	250
	4820