Jesenski čas v Sloveniji običajno zaznamujejo nižje temperature in občasne zmrzali. In zato je to ravno pravi čas, da se gremo pogret v toplejše kraje. Temu je malo pripomoglo tudi dejstvo, da bomo verjetno okoli Božiča spet prisilno bolj doma in potrebno je bilo izkoristiti zadnje razpoložljive vikende. Tako se je “rodil” podaljšani vikend na obali južne Portugalske.
Tokrat je krajšemu oddihu botrovalo tudi nekaj zapletov zaradi dopustov, tako da sva si “privoščila” le petek in ponedeljek, torej dejansko le podaljšani vikend.
Jutranji mrak naju je spremljal od doma preko slovensko-italijanske meje (še dobro, da imava do nje le dobrih 5 minut vožnje), kjer sva skoraj “naletala” na čredo divjih svinj, ki so se prej pasle ob reki Idrijci in se preko ceste umikale nazaj proti Brdom in varnejši goščavi. Kar kakšnih deset jih je bilo; najprej sem v daljavi zaznal le neke sence, le povsem zadnjega, ko sva se že bolj približala, sva videla dovolj jasno, da lahko mirno trdiva, da je šlo dejansko za divje prašiče. Pa tudi umazanija na cesti, kjer so šli preko, je dokazovala, da je bila čreda kar precejšnja. Sem malo zmanjšal hitrost…
Verjetno divje svinje vedo, da so sedaj še varne, ko še nimam puške. Čez kakšno leto, ko uspešno opravim lovsko pripravništvo, bo pa vse drugače! Pa saj mi ne bo potrebno hoditi daleč. Skoraj vsako noč pridejo pogledati ali je na najinem kompostu kaj novega…
Malo pred osmo uro sva že bila v Trevisu in se pripravila za vstop v letališko stavbo. Že pri prvi kontroli so želeli videti špansko Covid potrdilo in letalsko karto do Seville. Odločila sva se namreč, da letiva v Sevillo, tam najameva avto in nato prečkava špansko-portugalsko mejo. Karta do Seville je bila opazno cenejša kot za Faro, ki je glavno mesto najbolj južne portugalske pokrajine Algarve.
Ker sva bila ustrezno opremljena (poleg EU Covid potrdila sva izpolnila preko spleta tudi vprašalnik za Španijo in dobila tudi špansko Covid potrdilo s špansko QR kodo), so naju spustili na letalo in kar točno smo vzleteli. Potem pa skoraj tri ure posedanja na letalskem sedežu, ki kar hitro postane neudoben, čeprav je solidno oblazinjen. Pa se že preživi…
V Sevilli naju je čakala še ena kontrola za Covid potrdila – celo preverjali so njihovo ustreznost in veljavnost (poskenirali so QR kodo in osebne podatke preverili s podatki na osebni izkaznici oz. potnem listu). Kar malo gneče se je nabralo. Očitno je ta kontrola ozko grlo pred odhodom iz letališča.
Nato sva malo iskala najinega ponudnika za izposojo avta (so dogradili povsem novo halo s parkirišči in zaenkrat je v tisti hali ta ponudnik edini, vsi ostali so na prejšnji, starejši lokaciji. Dobila sva skoraj povsem novo Škoda kamiq (manj kot 5.000 prevoženih kilometrov), ki pa je bil vseeno že malo podrsan in pobuškan (pozneje sva razumela, zakaj).
Pa ven iz letališča in v smeri proti Portugalski. Sva morda naredila manjšo napako, saj sva se držala glavne avtoceste, ki je bila precej zasedena in so se občasno pojavljali zastoji. Šele po Sevilli se je pričel promet sproščati in potem je bila vožnja povsem prijetna. Na meji s Portugalsko (meja poteka povsem na sredini reke Rio Grande oz. Rio Guadiana) ni nikakršnih kontrol, le prijava zaradi avtomatskega avtocestnega cestninjenja na Portugalskem je bila potrebna.
Prvi cilj je bil kraj Tavira. Leži ob rečici Rio Gilao, ki se pri tem mestu (cca 30 tisoč prebivalcev) izliva v Atlantski ocean. Njena zgodovina je celo pomembnejša od njene sedanje veljave. Ravno na tej lokaciji so namreč Feničani zgradili svojo prvo postojanko na Iberijskem polotoku (8. st. pred Kr.). Prednost je bila v zaščitenem pristanišču, saj je širok del obale na tem koncu zaščiten pred udari atlantskih valov, saj jo ščiti vmesni otoški greben, ki je v svojem zaledju ustvaril mirne lagune, ki so danes zaščitene in predstavljajo naravni park Ria Formosa (tudi raj za ljubitelje ptic).
V centru mesteca je še danes stari most, ki povezuje obe strani mesta in je namenjen le pešcem in kolesarjem. Zelo obiskana točka, tudi za fotografsko-selfijske sladokusce.
Na obeh straneh reke je kar nekaj cerkva, nekatere so še aktivne, druge se uporabljajo bolj za družabne dogodke, dodatno so dokaj lepi ostanki trdnjav, ki so nastale v času, ko je bilo to področje pod Arabsko nadvlado.
Pa še razlog, zakaj je ta konec dokaj popularen:
– najnižje temperature pozimi ponoči le redko padejo pod 5 stopinj (to se ne zgodi vsako leto), najvišje temperature poleti se le redko dvignejo preko 30 stopinj. Atlantik s svojim vplivom zagotavlja dokaj milo klimo, zimski vetrovi zaradi zaščite peščenega otoka pred obalo deloma izgubijo svojo moč.
Ker so v vmesnem območju med peščenim otokom in obalo večinoma povezani zatoki, je slabost tega konca v tem, da je le nekaj lokacij primernih za kopanje na plaži, tako da pravih obalnih turističnih krajev na tem koncu skorajda ni.
Je pa to področje, za katerega so značilne male količine padavin, vetrovi odženejo oblake proti celini, višjim hribom nasproti, ki poskrbijo za to, da se dež tam ustavi in napoji reke, ki tečejo proti Atlantiku.
Še pot do najinega prenočišča, kjer sva se znebila prtljage in se odpravila naprej proti Olhau, ribiškemu mestu s skoraj 50.000 prebivalci, ki je znano tudi po predelavi rib in ostalih morskih dobrot. To se pozna tudi na obali, ki je večinoma posejana z industrijskimi objekti, pa tudi značilen vonj (po smrdečih ribjih ostankih) to potrjuje. Izjema je okolica marine, od koder tudi vozijo turistične ladjice v raziskovanje Rie Formosa. Tam so tudi posejane restavracije, ki ponujajo sveže ribe in ostale morske dobrote. Sva sklenila, da enkrat prav gotovo prideva tja na pozno kosilo oz. večerjo.
Na poti nazaj do prenočišča sva se zapeljala še do kraja Fuseta, ki je znano po solinah, vendar se nisva prebila do njih. Petkov večer je bil očitno namenjen zabavi in je bilo mestece kar precej oblegano, tako da sva se raje kar hitro poslovila od njega, saj naju zastoji na ozkih uličicah niso nič kaj očarali.
Sobota, 23.10.2021
Drugi dan najinega potepa je bil namenjen prestolnici pokrajine Faro in okolici. Portugalska je sicer eno uro “za nami”, vendar je njena dejanska geografska lega še bolj zahodno; ker Algarve leži tudi precej bolj južno, je posledično sončni vzhod glede na uro še bolj pozno, se pa popoldne bolj zavleče v večer in prav tako bolj pozno pade večerni mrak. Temu so “prilagojeni” tudi Portugalci. Pred deveto uro ni še nikjer nikogar, tam okoli 9:30 se pričnejo odpirati muzeji in cerkve, tam po deseti pa se že začuti jutranji utrip (torej šele okrog 11h po našem času).
No, midva sva bila bolj zgodnja in sva prispela v Faro že okoli pol devetih zjutraj. Sva si vzela slabo urico za sprehod po ožjem mestnem jedru (sva bila skoraj edina obiskovalca ob tej uri), nato sva si ogledala še katedralo, kjer so nama bile zares zanimive orgle na koru. Je pa cerkev “posledica” portugalskega bogastva iz njihovih osvajalskih časov, saj so vsi oltarji bogato pozlačeni.
Še sprehod na stolp, od koder je bil res lep razgled po okolici. V pristanišču je bilo že kar živahno, saj so turistične ladjice že speljevale proti zatokom Rio Formose, ki se v okolici Faroja tudi zaključi. Za takšen ogled naravnega parka se nisva odločila: nekaj mora ostati še za drugič!
Bolj naju je mikala tržnica v kraju Loule. Loule je znan po eni najlepših in najbolje založenih tržnic v Algarve, sobotni tržni dan pa je še dodatno obogaten s ponudbo lokalnih pridelovalcev. Mesto je sicer pomaknjeno precej v notranjost, vendar je tudi ribja tržnica tam zelo poznana.
Se je poznalo, da je tržni dan. Del centra je bil zaprt, tako da sva tudi parkirišče našla šele malo bolj stran. Pa se je kar splačalo. Barvitost ponudbe je kar opravičila najina pričakovanja. Na voljo je bil seveda širok nabor domačega sadja. Začela se je prodaja agrumov (pomaranče, mandarine, klementine), kjer so zgodnje sorte ravno v tem času že dozorele. Presenetila naju je barvitost, raznolikost (in pozneje tudi okus) tamkajšnjega paradižnika, ki še vedno uspeva zunaj na toplem soncu. Presenetil naju je nabor sadik, ki so namenjene za tople gred preko zimskega obdobja.
V notranjosti tržnice je polovica namenja ribjemu ulovu. Poleg nam dobro poznanih orad, brancinov, škampov, rakovic ipd. so najino pozornost zbudili tudi tigrasti škampi, morene, mečarice in hobotnice.
In še zanimivost: v osrednjem delu je tudi mini restavracija, kjer spečejo ribo, ki jo obiskovalec kupi na tržnici v Loule.
Sva se skoraj dve uri zadržala tam, tako da sva opustila iskanje drugih zanimivosti v okolici tega mesta in se napotila proti kraju Albufeira, ki velja za eno bolj mondenih turističnih središč v Algarve. Sva kar hitro ugotovila, zakaj. Dolga peščena plaža, pesek je malo bolj grob, rjavkast in presenetljivo dokaj mirno morje glede na to, da gre za Atlantik, je tudi naju zvabilo v svoj objem. Tistih 21 stopinj sicer ni bilo najbolj navdušujočih, vsekakor pa osvežujočih.
Po sprostitvi v oceanu in poležavanju na plaži so se oglasili tudi najini želodčki. Na poti nazaj proti avtu sva šla mimo lokala, ki je propagiral “happy hours” z zelo ugodnimi cenami. Pa so se pač kalamari povaljali v pol litra belega vina v najinih trebuščkih… Okusno in poceni!
Bil je že kar dolg dan in sva se odločila, da si zasluživa malo počitka, pa se je v najinem prenočišču ta počitek kar malo zavlekel, tako da je proti večeru ostalo dovolj časa le do bližnjega morja oz. do zatokov Ria Formosa.
Nedelja, 24.10.2021
Skrajni jugozahodni konec Evrope, Rt sv. Vincenca, je čakal na naju. Portugalska se ponaša tako z najbolj zahodnim kot najbolj jugozahodnim kotičkom v celinski Evropi. Pri kraju Sagres je na dodatno izpostavljenem rtu svetilnik, ki je bil najin prvi cilj. Ker je bila pot do tja kar dolga (preko 100 km) sva se ponovno kar dokaj zgodaj odpravila na pot. Zato sva bila tam že okoli devetih zjutraj. Seveda je bil svetilnik še zaprt. Niso pa bile zaprte tamkajšnje plaže. Zaradi izpostavljenosti Atlantiku je ta konec znan po stalnem vetru in visokih valovih, ki privabljajo deskarje. Jih je bilo že kar nekaj na obali in v vodi. Žal so imeli smolo, ravno ta dan se je vreme malo obračalo in posledično je bilo na nebu nekaj več oblačnosti in malo manj vetra, torej so bili valovi krajši in nižji, takšni bolj za začetnike…
Ustavila sva se tudi pri Mavrski trdnjavi in nadaljevala še do trdnjave Sagres, za katero sva si vzela nekaj več časa. Trdnjava je postavljena tako, da zapira dostop do rta oz. manjšega polotoka, ki je z morske strani dobro varovan zaradi visokih klifov. Danes je ta prostor namenjen opazovanju ptic in tamkajšnjega rastja, hkrati pa občudovanju ribičev, ki preko globeli 30 metrov lovijo ribe preko navpičnih klifov v Atlantiku. Ribe prav gotovo morajo biti. Ribičev je bilo kar precej, čeprav nisva opazila, da bi v tistem času, ko sva midva šla mimo njih, kdo kaj ulovil…
Naslednji resnejši postanek je bil kraj Lagos, ki si z Albufeiro deli naziv najbolj turističnega kotička v Algarve. Lagos nima le lepe plaže, ampak se ponaša z nekajkilometrskimi klifi iz peščenjaka, v katerih je morje oblikovalo stebre, luknje, mostove in še druge najrazličnejše oblike. Ogled tega dela je možen z vrha (to sva izkoristila midva) ali z morja (to sva prihranila za drugič).
Ponovni sprehod naju je že malo utrudil in odločila sva se, da si bova nekje spotoma poiskala lokacijo za kakšno malico. Pot naju je na obrobju mesta Lagoa zanesla proti vasici oz. plaži Carvalho, ki naju ni razočarala.
Seveda pa je potrebno vedeti, da se takšen razgled s terase tudi plača! Pa tudi tigrasti škampi in piratski kebab nista sodila med najcenejše na jedilniku. Ampak: ob tako čudovitem razgledu si človek lahko privošči malo več…
Dobro okrepčana sva nadaljevala do kraja Silves, ki je bil včasih glavno mesto pokrajine, ko so tukaj vladali Arabci. Izredno lepo ohranjena in vzdrževana trdnjava nad mestom je res dobra lokacija, pogledi z obzidaj naokrog pa dokazujejo, zakaj so to lokacijo izbrali tudi tisti, ki so želeli imeti pregled nad širšo okolico!
Počasi sva se odpravila po bolj lokalnih cestah nazaj proti prenočišču. Kar nekaj časa sva se vozila med čudoviti nasadi agrumov, ki so se kar sami ponujali, Ker sva spotom zagledala še kažipot za graščino v kraju Estoi, sva sklenila, da se ustaviva še tam. Sva se res ustavila, vendar samo to. Graščino so spremenili v luksuzni hotel, tako da za nas, navadne smrtnike, tam ni več vstopa…
Pač tako je!
Ponedeljek, 25.10.2021
Po regionalni cesti sva se mimo Talvire odpravila proti meji s Španijo. Vmes sva se ustavila še pri plaži v kraju Concenciao, kjer stojijo tudi ostanki stare obmorske trdnjave, je pa ta kraj tudi eno izmed izhodišč za raziskovanje Ria Formosa.
Zapeljala sva se vse do zadnjega mesta: Vila Real de Santo Antonio, kjer lokalni prebivalci še vedno potujejo z ene na drugo stran s trajektom. Včasih je tukaj vozil tudi večji trajekt, ki je omogočal prevoz avtomobilov, danes je namenjen le pešcem, kolesarjem in motoristom.
Sva se pač zapeljala nazaj proti avtocesti in na španski strani dotočila še nekaj bencina (na Portugalskem je več kot 10% dražji). Sledila sva regionalni cesti vse do kraja Huelva, kjer sva načrtovala malo daljši postanek. Čeprav sva se v tem delu Španije že potepala, Huelve nisva umestila med kraje, ki bi jih bilo zanimivo obiskati.
Parkirala sva v parkirni hiši v središču mesta in ugotovila, zakaj je bila avto kljub malemu številu kilometrov že obuškan in opraskan. Na kakšnem zavoju sva se včasih skoraj dotaknila stebrov ali zidu, tako je šlo na tesno…
Huelva je v teh dneh gostila srečanje gastronomov z Iberijskega polotoka in Srednje ter Južne Amerike. Po mestu so bili postavljeni paneli, ki so opisovali značilnosti posameznih držav. Žal le v španščini, kar nama ni pomenil prav dosti (saj špansko znava, ampak mislim, da Španci tega niso opazili).
Zanimivost Huelve je naselje na gričku, kjer so postavljene hiše v angleškem slogu in tako se ta četrt tudi imenuje. Nekatere so še v dobrem stanju, kakšno tudi prenavljajo, se pa jih najde tudi kaj, ki nudijo kar klavrni vtis.
Še pot proti letališču, v njegovi bližini sva na obrobju našla “delavsko menzo” in se še malo okrepčala (ne boste verjeli, spet sva izbrala morsko hrano), vrnila avto in se počasi odpravila proti najinemu vhodu.
Tam je ravno uslužbenka letalske družbe opozarjala na to, da morajo za Italijo vsi potniki, ki niso italijanski državljani, pridobiti dodatno Covid potrdilo. Tudi nama je dala spletni naslov, na katerem bi to formalno lahko takoj uredila. Spletni vprašalnik je bil sicer v angleščini, nekatere alinee v naboru pa tako dvoumne, da sva se kar malo lovila. Na koncu pa je bilo potrebno to navodilo celo plačati!
Tega pa gorenjska nrav moji ženki ni dala. Takšno potrdilo za Španijo je bilo zastonj! Je protestirala pri letalski družbi, zato so nama dali v roke neke formularje, ki jih naj izpolniva na letalu in to urediva v Trevisu.
No, v Trevisu ni bilo nikakršnega preverjanja Covid potrdil, tako da sva bila hitro pri avtu in malo po pol enajstih zvečer že doma. Ooo! Blažena domača postelja!
Moji potopisi 