Vsekakor sva morala preveriti, kako bom jaz zaostajal s kolesom za mojo boljšo polovico, ki je za rojstni dan dobila električno kolo. Nič posebnega, takšen običajni treking, z malo boljšo baterijo, če bi naju zaneslo malo dlje.
Za prvi preizkus sva izbrala Madžarsko, tisti ta zgornji zahodni del, kjer še nisva pohajkovala, torej okoli Sombotelija, ki mi je nekako drag, saj je bil tam rojen sv. Martin. Pa ne samo zaradi Martinovega, ki ga Štajerci zelo cenimo, ampak tudi zaradi tega, ker imam sina Martina!!!
Sv. Martin naju je spremljal kdaj tudi že v preteklosti, saj sva bila tudi v Toursu, kjer je pokopan. Njegovo splošno popularnost dokazuje tudi pot, po kateri naj bi hodil tudi on v tistih davnih časih, gre pa tudi skozi naše kraje. (http://www.pilgern.info/sl/pot-svmartina.html )
No, tokrat je bil deležen najine poseben pozornosti, saj sva ga želela obiskati s kolesom. Ampak; kot po navadi, se noben načrt ne uresniči tako kot načrtujeva.
Sreda, 3.8.2022 Že v torek zvečer sva šla spotoma še na obisk k mojim staršem (kljub izredno lepim letom preko devetdeset sta na srečo še oba živa) in se zgodaj zjutraj odpravila proti Avstriji. Najin prvi dan naj bi zapolnilo kolesarjenje delno ob jezeru Einsiedler See v Avstriji (del jezera sicer leži že na Madžarskem).
Ker sva bila dokaj zgodnja, na avtocesti v Avstriji ni bilo posebne gneče. tako, da sva prispela v kraj Mörbisch neposredno ob jezeru že okoli pol desetih. Kraj je sicer malo umaknjen od jezera, vendar je tudi ob jezeru dokaj živahno. Imajo urejeno kopališče (vstopnina), ob jezeru pa je tudi letno gledališče. Tore s parkiranjem ni bilo težav, saj je bilo parkirišč na voljo res ogromno. Sprehodila sva se še do pristana, o koder vodijo ladjice na drugo stran jezera. Tam je bilo dokaj živahno, saj marsikdo izkoristi možnost, da se odpelje na drugo stran jezera in potem kolesari po avstrijski strani nazaj do izhodišča (cca 70 km).
Midva sva izbrala drugačno varianto. S kolesom sva se ob jezeru (je kolesarska steza, ki pa je umaknjena od jezera, tako da se vmes jezero ne vidi) odpeljala proti kraju Rus, kjer sva se ponovno zapeljala povsem do jezera (tudi iz Rusta peljejo ladjice na drugo stran jezera). Tam sva jezero zapustila in se odpravila proti zahodu v smeri kraja Eisenstadt (Železno). Kmalu sva se zapeljala mimo zabaviščnega parka pri Rustu (je bilo kar nekaj vpitja na vlakcu “smrti”), še malo naprej pa mimo odprtega gledališča v starem kamnolomu, ki pa ne sodi več pod Rust, ampak pod St. Margarethen. Kolesarska steza je ponekod kar precej umaknjena od glavne ceste, saj je speljana po servisnih poljedelskih poteh. Ampak midva kakšnih traktorjev nisva srečala, očitno so tisti dan počivali.
Ob glavni cesti sva po kolesarski stezi nadaljevala do kraj Trausedorf, kjer sva zavila proti jugu proti Siegendorfu (kar po glavni cesti, ker kolesarske ni bilo, ni bilo pa tudi kakšnega posebnega prometa, čeprav se ta cesta nadaljuje proti Madžarski).
Kolesarska pot se je nadaljeval preko “Puszte” neposredno do madžarske meje, kjer naju je ob mejnem prehodu Emlekhely presenetil zelo lep spominski park, ki je prikazal nekdanje stanje ob meji med vzhodom in zahodom. Če bo kdo na tistem koncu, vsekakor priporočava.
Kolesarska pot nazaj proti jezeru je potekala neposredno ob meji, malo po avstrijski, malo po madžarski strani. Dobro, tudi kakšen klanec se je našel, ampak nič pretresljivega. Malo pa človeka zmrazi, ko pomisli na to, da je bilo dobrih trideset let to območje neprehodno, saj je po meji potekala žičnata ograja, ki je preprečevala prehod, vmes pa so bile na madžarski stani opazovalnice na stolpih, kjer je obmejna vojska v strojnicah imela vedno napolnjen strelivo…
Proti jezeru se pot prevesi navzdol, tudi pogledi proti jezeru so čudoviti, saj si ga lahko pogledamo rahlo iz višine.
Še malo, pa sva bila nazaj v Mörbischu, kjer je pivo (oz. radler) zelo solidno steklo po grlu…
Proti Madžarski sva se odpeljal proti kraju Sopron, ki si ga sicer tokrat nisva ogledala (nekaj mora ostati za drugič) in potem naprej proti kraju Bük, kjer sva imela prenočišče. Po Sopronu sva naletela na manjši problem: nenadoma je izgledalo, da običajne ceste več ni in začela se je avtocesta. Ker za Madžarsko nisva kupila vinjete, seveda na avtocesto nisva mogla zaviti in sva se odločila za ovinek, ki naju je pripeljal nazaj v Avstrijo in potem po lokalnih poteh v Madžarsko in do kraja Bük. Sem si pozneje pogledal na zemljevidu – če bi zavila malo prej, bi imela bolj standardno regionalno cesto na razpolago.
Prenočišče je kar obetalo in priznati morava, da je v veliki meri tudi izpolnilo pričakovanja. Bük je kraj, v katerega neposredni bližini so dokaj velike terme (malo podobno našim Moravskim toplicam), tako da je turistični utri viden po celem kraju. Dokaj velik apartma v vrsti apartmajev je na koncu manjšega apartmajskega sklopa ponujal tudi bazen (cca 9 x 6m). Osvežitev v bazenu je bila res osvežujoča!
Četrtek, 4.8.2022
Tokrat sva šartala kar iz prenočišča in se usmerila proti Somboteliju. Saj že imava izkušnje iz Madžarske, da Madžarska ni tako ravninska kot jo opisujejo… Tudi tokrat je bilo tako. Iz Büka se je bilo treba malce dvigniti na višjo planoto. Pri kraju Acsad sva zavila preko Meszlena proti zahodu in se nazaj vračala preko krajev Tömörd in Csepreg. Je šlo tudi potem še malo gor in dol…
Dejansko je bila kolesarska steza urejena le med Csepregom in Bükom, vse ostalo po običajnih cestah, kjer pa ni bilo pretiranega prometa. No, na klancih navzgor je mene kar malo zdelovalo, moja ženkica pa je samo malce navila baterijo in… čist lepo bi me lahko prehitela, ampak je bila uvidevna in me je počakala.
Ampak skok v bazen je bil povsem OK.
Nato sva se z avtom zapeljala še do Sombotelija. Sprehodila sva se po centru, seveda nisva izpustila niti cerkve ob samostanu, ki se imenuje po sv. Martinu. Sombotel je moderno madžarsko mesto, ki v strem mestnem jedru še vseeno spominja na nekdanji sijaj. Okoliški del pa je “moderen”, obupna socialistična stanovanjska gradnja.
Presenetila naju je velika sinagoga, ki pa je bila žal zaprta. Zaradi dokaj pomenih prometnih trgovskih poti, ki so včasih potekale na tem področju, je imel namreč Sombotel tudi močno judovsko skupnost, od katere pa je žal po drugi svetovni vojni ostalo bore malo.
Sombotel je najstarejše madžarsko mesto, znano že iz rimskih časov. Ustanovljeno je bilo kot postojanka na trgovski poti (jantarna pot), datira takoj v prva leta po Kr. Takratno ime je bilo Savaria, verjetno je bil grad z obzidjem zgrajen že v času rimskega cesarja Tiberija (14-37 po Kr.), ime se je pozneje še dopolnilo, tako da se je kraj imenoval Colonia Claudia Savaria, kar je omenjal že zgodovinar Pinij starejši.
Leta 316 ali 317 se je rodil njegov najbolj znani prebivalec: sv. Martin, ki je pokopan v Toursu v Franciji.
Mesto je bilo v potresu leta 456 močno poškodovano, tako da je izgubilo velik del svojega pomena.
V osmem stoletju je Sabaria ponovno pridobila na pomenu, saj je v tem mestu Karl Veliki postavil obrambno stražo, ki je poskušala zavarovati karolinško kraljestvo pred vdori Avarov oz. Obrov (današnjih Madžarov).
Po 11. stoletju je kraj pripadal škofiji v Györu, leta 1407 je dobil mestne pravice. V kraju so živeli tako nemški kot madžarski prebivalci, saj je bil na stičišču germanskega in madžarskega življa. Zaradi svoje lege je ponovno pridobival na vlogi trgovske postojanke.
Po prvi svetovni vojni je razmejitvena črta med Avstrijo in Madžarsko padla dobrih 10 km zahodno od kraja, ki se je takrat že imenoval Sombotel oz. po madžarsko Szombathely (verjetno se je to ime uveljavilo za časa Marije Terezije).
Proti koncu druge svetovne vojne so zavezniki kraj večkrat bombardirali, tako da je bilo dokaj visoko število človeških žrtev (okoli 300).
Ker je Madžarska po vojni spadala za železno zaveso, so se trgovske poti med zahodom in vzhodom prekinile in kraj je ponovno izgubil na veljavi. To se je spremenilo šele po letu 1989, še bolj pa po letu 2004, ko se je meja med Avstrijo in Madžarsko ponovno odprla. Ponovno so oživili tudi zgodovinski karneval, ki poteka predzadnji vikend v avgustu in je znan tudi širše po svetu.
Danes se kraj lepo razvija, pri tem mu pomaga tudi “zobni turizem”, saj so cene zobozdravstvenih storitev precej ugodnejše kot v Avstriji in drugod po zahodni Evropi.
Današnje ime Szombathely izvira iz dveh besed, ki izvirata iz sobotnega tržnega dne v tem kraju:
– szombat – sobota
– hely – trg
Zanimiv je tudi avstrijski izraz za ta kraj: Steinamanger (Stein am Anger), ki je verjetno povezano z rimskimi razvalinami v mestu.
V mestu so trije večji trgi (trikotni osrednji trg, mestni trg, Trg Fo), znana je katedrala z relikvijami sv. Martina, stolnica in škofijska palača. Zanimiv je tudi muzej Savaria, ki predstavi zgodovino širše regije.
Zaradi svoje bogate zgodovine se mesto ponaša z ostanki iz davnih časov, najbolj znan rimski kulturni spomenik je Iseum. Gre za svetišče boginje Izide (sicer egipčanske boginje, ki pa so jo zelo cenili tudi Rimljani, utelešenje ženskosti, zvestobe v zakonu, materinske ljubezni, vetra, plutja z ladjo…), po velikosti ga prekašata le Izidini svetišči v Aleksandriji in Rimu. Del Iseuma si lahko ogledamo tudi iz bančne poslovalnice OTP na glavnem trgu, saj je del tal pokrit s steklenimi ploščami, ki omogočajo pogled navzdol, kjer se lepo vidijo ostanki rimskega križišča in kanalov.
Bogate antične ostanke si lahko ogledamo tudi na Ruševinskem vrtu (Romkert) v bližini katedrale.
(vir: Wikipedija)
Zapeljala sva se še v Kiseg (Köszeg), ki leži skoraj povsem ob meji.
Njegov pomen kot obmejni kraj dokazuje trudi grad, ki je v celoti zaščiten z obrambnim zidom. Dodatno obrambni zid pa je še okoli starega mestnega jedra.
Zelo lep kraj, vreden obiska.
Petek, 5.8.2022
Tokrat naju je kolesarska žilica zapeljala proti vzhodu. Pri kraju Bö sva zavila proti jugu oz. jugovzhodu, saj sva si želela ogledati še opuščeno posestvo z gradom v kraju Répceszentgyörgyi. Grad je večkrat prešel v drugačno lastništvo, kar dokazuje tudi njegovo ime: Szentgyörgyi Horváth – Zinner – Nedved kastély.
Očitno ga nekdo še vzdržuje, saj je bil park okoli graščine kar urejen, kakšnega življenja v njem pa ni bilo zaznati.
Pa nazaj proti glavni cesti oz. kraju Mesterhaza in naprej proti Tompaladony. Tam sva zavila proti severozahodu po malo bolj prometni cesti, ki sva se ji poskušala čim prej izogniti, saj je bilo kar nekaj prometa in se nisva počutila varno. To nama je uspelo v kraji Sajtoskal, kjer sva izbrala smer mimo toplic (Bükfürdo – https://www.bukfurdo.hu/ ) nazaj do najinega prenočišča. Toplice so dokaj velike, počitniško naselje naokrog se lahko kar primerja s Čateškimi, pa še kamp je zelo prostoren. Ker sva imela pri prenočišču bazen, nisva resno razmišljala o tem, da bi toplice zares obiskala, čeprav vstopnina ni pretirano draga, celodnevna karta dobrih 15 EUR.
Popoldne sva se odpeljala še do kraja Sarvar, ki se lahko pohvali z gradom in botaničnim vrtom. Grad je zanimiv, okrog njega je dokaj visok obrambni zid, v notranjosti je prireditveni prostor za koncerte in predstave. Je bilo že kar živahno, očitno so delavci že pripravljali vse potrebno za prireditev ob koncu tedna.
Na poti nazaj sva želela najti še jezero, ki služi tudi za tekmovanja za kanuje na mirnih vodah, pa ga nisva uspela najti. Morda sva izbrala napačno pot ali pa sva spregledala kakšen smerokaz. Sicer pa; saj je bilo doživetij že dovolj.
Sobota, 6.8.2022
Le še pot proti domu (nisva izbrala najkrajše, ampak sva se zapeljala še čez vinograde okoli Kisega), se oglasila še pri mojih starših in nadaljevala v Brda. Pozno kosilo sva si lahko privoščila že doma.
Stroški:
Gorivo, cestnine: 120 EUR
Prenočišče: 160 EUR
Skupaj: 280 EUR
Moji potopisi 