Verjetno vsi dobro poznamo San Marino, majhno državico znotraj Italije v bližini Jadranskega morja. Morda pa marsikdo ne ve, da je malo globlje v notranjosti še eno takšno mestece: San Leo.

In prav to je bila lokacija, ki sem jo kot pot v neznano izbral za prvomajski potep.

Mestece leži v apeninskem sredogorju, prav tako še obrnjeno proti Jadranskemu morju, vendar je od njega oddaljeno kakšnih 20km več kot San Marino.

Nad mestecem kraljuje velika trdnjava, ki je danes spremenjena v muzej.

Že samo mestece je postavljeno vrh hriba (slabih 500 metrov nad morjem), trdnjava pa je bila zgrajena na skali nad mestom in v srednjeveškem času dejansko neosvojljiva.

Dolina Marecchia, nad katero se vzpenja to mestece, je bila že v starem veku pomembna trgovska pot, tako da so si lastniki mesteca in gradu vedno prizadevali za nadzor nad to dolino. Trdnjava v današnji obliki je bila postavljena že v 15. stoletju, je pa kar nekaj časa služila tudi kot zloglasni zapor.

Že iz obrobja samega mesteca so lepi razgledi po okolici, seveda pa je pogled iz trdnjave še bolj širok.

V samem mestecu so značilne ozke uličice, malo več prostora je le pred mestno cerkvijo in katedralo (The Pieve of Saint Mary).

Na poti domov sva za postanek izbrala še kraj Monselice v bližini Padove. Mestece leži na južnem obrobju gričevja Colli Euganei. Ustanovitev mesteca po legendi pripisujejo trojanskemu junaku Opsicceli, dejansko so izkopanine v okolici dokazale poselitev že v bronasti dobi.

Center mesta leži ob vznožju griča. Glavni trg je dokaj velik in lepo urejen.

Midva sva se sprehodila po poti sedmih cerkva do nekdanjega samostana, ki je odprt za javnost.

Seveda nisva izpustila katedrale.

Uličice so zelo zanimive, prav poseben čar jim dajejo figure na obzidjih.

Topel dan je poskrbel tudi za ustrezno osvežitev, sladoled je bil že povsem spodobna izbira.

Prav lep enodnevni izlet.