Poznopoletne dneve sva želela preživeti v baltskih državah (Estonija, Latvija, Litva), s popestritvijo: izletom v Helsinke.

Tako je nastal kar smeli načrt:

DATUM	POT	Ogledi
Sreda 30.8.2023	Neblo Treviso letalo 07:20 – 11:05 FR329 Talin	Talin (mesto): center
Četrtek 31.8.2023	Talin- Helsinki – Talin	Helsinki mesto
Potek 1.9.2023	Talin – Riga 311 km, 4h	Parnu (mesto na obali ob poti Riga (mestno jedro)
Sobota 2.9.2023	Riga-Cesis (nacionalni park)	Sigulda (malo pred Rigo grad) Cesis – nacionalni park
Nedelja 3.9.2023	Riga- Kulgida (slap)- Liepaja – Palanga Čaez Kulgido 390 km sicer 365km  ca.5 ur Če bi šla v Bausko prejšnji dan, potem 300 km 4 ure	Bauska in palača Rundale – še v Latviji (je ovinek potem do Kulgide)
Ponedeljek 4.9.2023	Liepaja –  Šiauliai – Kaunas – Vilna 388 km ca. 5 ur	Šiauliai (hrib križev) Kaunas
Torek 5.9.2023	Vilna- Raudodvaris – Trakai_- Vilna Ca 60 km	Raudondvaris (grad); Trakai (mesto); Vilna (mesto)
Sreda 6.9.2023	Vilna – Aglona- Madona 336 km Ca.5 ur	Daugavpils (mesto) Aglona (božja pot, Marijina cerkev); muzej II.svetovne vojne
Četrtek 7.9. 2023	Madona- Valga– Tartu 250 km Ca. 3 ure	Valga, Rongu jezero Vortsjarv Tartu
Petek 8.9.2023	Tartu – jezero Peipus -Narva	Tartu, Jezero Peipus
Sobota 9.9.2023	Narva – Talin 210 km Ca. 3 ure	Johvi, Jagala slapovi Talin
Nedelja 10.9.2023	Letališče letalo ob 11:30 – 13:15 FR330 Treviso – Neblo

Še slikovni načrt planirane poti:

Sreda, 30.8.2023

 

Prvi dan je šlo kar po načrtu. Malce naju je v slabo voljo spravila agencija za najem avtomobila, ki je za polni kasko in zavarovanje za tri države zaračunala kar visok znesek (pri najemu avta nisva nikoli dovolj “pametna”, čeprav imava že bogate izkušnje). Sva pa brez večjih zapletov našla prvo prenočišče, tudi napotki za odklepanje apartmaja so bili dovolj jasni in prva stvar, ki sva jo v Estoniji naredila, je bila priprava kosila, da se okrepčava za popoldanski potep po mestu.

Talin je glavno mesto Estonije, z okolico ima cca. pol milijona prebivalcev (cela Estonija malo manj kot milijon in pol, torej tretjina Estoncev živi v glavnem mestu). Gre za dokaj staro meto, ime Talin se  je pojavilo že v 12. stoletju in v 13. stoletju je pridobilo mestne pravice.

Staro mestno jedro leži na rahlo dvignjeni vzpetini, kjer je že v 11. stoletju stala trdnjava. Okoli trdnjave se je razvilo mesto, saj njegova lokacija pomeni idealno trgovsko postojanko med Rusijo in osrednjo oz. zahodno Evropo. Nekaj časa so Estoniji vladali Danci, pa potem nemški tevtonski vitezi, ki so bili povezani s križarji (v tem času je tudi prebivalstvo Talina bilo večinsko nemško), pa potem določen del avtonomije pod Rusijo, med 1918 in 1940 je bila Estonija prvič povsem samostojna, po letu 1940 je padla pod sovjetsko nadoblast in se ponovno osamosvojila leta 1991.

Je pa predvsem v vzhodnem delu Estonije precej avtohtonega ruskega prebivalstva.

Staro mestno jedro je prav simpatično, prav gotovo najlepše na Baltiku.

Parkirala sva v parkirni hiši na jugozahodnem robu starega mestnega jedra (2 EUR/uro). Najprej sva se povzpela na grič Toompea (zgornje mesto), se ob starem obzidju sprehodila do pravoslavne stolnice Aleksandra Nevskega, ki stoji nasproti Talinskega gradu. Po ozkih uličicah sva se sprehodila do vzhodnega roba griča, od koder je lep razgled po celotnem starem mestnem jedru.

Nato sva se spustila v spodnji del mesta in se po simpatičnih uličicah sprehodila preko glavnega trga nazaj proti najinemu parkirišču.

Preverila sva še lokacija Terminala D, od koder sva naslednje jutro načrtoval izlet s trajektov do Helsinkov in nazaj.

 

Četrtek, 31.8.2023

Dokaj zgodaj sva vstala, saj nisva želela zamuditi ladje z odhodom iz Talina ob 7:30. Parkirala sva na parkirišču ob terminalu (celodnevno parkiranje 6 EUR) in se kmalu vkrcala na razkošni trajekt. Našla sva mizo in udobne sedeže ob oknu, tako da sva lahko uživala v razgledu. No, razgled je bil bolj omejen, saj je rahlo deževalo.

Na trajektu lahko izbereš katerikoli sedež v ekonomičnem razredu (za vstop v prvi razred pač rabiš vstopnico, saj je vozovnica dražja. Midva sva ostal kar pri 68 EUR/za 2 osebi za povratno vožnjo v ekonomskem razredu.

Po dveh urah smo prispeli v Helsinke. Zaradi tehničnih težav tramvaj, ki običajno pobere potnike v pristanišču, ni vozil. Naju je čakal sprehod cca 1km do zadnje postaje druge tramvajske proge, ki pa je prav tako pripeljala v bližino mestnega jedra.

Helsinki so malo večje mesto (skoraj 700.000 prebivalcev), ki nima tako izrazitega mestnega jedra, pa še tisti starejši del so “obogatili” z novejšimi stavbami sodobne arhitekture. Je glavno mesto Finske, ki je dokaj velika država, kljub temu, da ima blizu 7 mio prebivalcev, je relativno redko poseljena, predvsem v svojem severnem delu, ki se že približa polarnemu krogu.

Ker je deževalo, sva se odločila, da si ogledava kakšen muzej. Izbrala sva zgodovinski muzej, ki od daleč spominja na kakšno cerkev, čeprav je bil dobrih 100 let namensko zgrajen kot muzejsko poslopje.

Kar se nama je zdelo dokaj zanimivo, je bilo to, da Finska obstaja šele od leta 1917 naprej, prej je bila razdeljena med Švedsko in Rusijo. Predvsem del, ki je pripadal Rusiji, je bil manj razvit. Švedi so vseeno bolje poskrbeli za finski narod kot pa Rusi. Zato verjetno ne čudi, da je bila Finska nekaj časa med drugo svetovno vojno na strani Nemčije, šele potem, ko je že vse kazalo na nemški polom (leta 1944), je z Rusijo sklenila premirje. Vojna se je na Finskem začela že prej kot drugje, po porazih leta 1939 (finsko-sovjetska zimska vojna) proti Rusiji je izgubila kar nekaj ozemlja, ki ga je želela nato s pomočjo Nemčije pridobiti nazaj, vendar ji to ni uspelo.

Je pa muzej raznolik, lepo urejen in poučen. Pa še na suhem sva bila.

Vmes se je dež umiril, tako da sva se odločila, da se odpeljeva še na otoček Suomenlinna, na katerem stoji trdnjava, ki so jo v preteklosti uporabljali za vojaško oz. pomorsko oporišče. Z dežjem nisva imela sreče, ponovno je pričelo deževati in zato sva otoček kar hitro zapustila.

Sva se pa potem od starega pristanišča sprehodila še skozi staro mestno jedro, mimo njihove katedrale in glavnega trga s kipom Aleksandra II.

Dež nama je še vedno nagajal, zato sva sklenila, da Helsinke zapustiva z eno ladjo prej kot je bilo planirano. Za zamenjavo kart je bilo potrebno nekaj doplačati, ampak sprehoda v dežju sva imela kar zadosti! Sicer pa Skandinavci pravijo: ni slabega vremena, so le slaba oblačila in obutev… Malo naju je sicer mikal obisk prave finske savne, a sva bila nekako prelena zaradi mokrih oblačil.

 

Petek, 1.9.2023

Iz Talina sva se usmerila v Parnu, estonsko turistično mestece ob Baltskem morju. Vreme se je malce izboljšalo, jutranje kapljice je zamenjalo bolj prijazno vreme, celo sonček je občasno posijal. Parkirala sva v centru in se sprehodila do obale. Ker je bilo dokaj vetrovno, so bili valovi precej živahni, še dodatno so dvigali pesek pred obalo, tako da je bil pogled na Baltsko morje precej neugleden. Je pa med obalo in centrom mesteca zelo lep park, ki nudi lepo okolje za prijetne sprehode.

Še naprej ob obali proti jugu, kmalu sva prečkala mejo z Latvijo in se v zgodnjem popoldnevu zapeljala mimo mesta Cesis, kjer stoji starodaven grad Wenden (točneje obnovljene ruševine starega gradu iz 12.stoletja, ki pa je bil leta 1577 med livonsko vojno porušen, da ne bi padel v roke Ivanu Groznemu). Kasneje je bil grad obnovljen, pa zopet porušen leta 1703 med veliko severno vojno. Tako je propadal vse do leta 1949, ko so začeli obnavljati del gradu, imenovan »novi grad«.

Na poti v Rigo sva se ustavila še v gradu Turaida pri Siguldi, ki se sicer ponaša še z enim gradom, ki pa ga nisva obiskala. Med obema gradovoma se nahaja največja jama v Baltiku, ki pa je žal nisva utegnila obiskati. Grad Turaida je prav tako iz začetkov 13.stoletja, z obnovljenega stolpa je čudovit pogled na celotno okolico.

V poznem popoldnevu sva se pripeljala v Rigo. Imela sva malce problemov v z iskanjem in odklepanjem najinega apartmaja, vendar sva na koncu le uspela.

Riga je glavno mesto Latvije. Ima dobrih 600.000 prebivalcev (celotna Latvija blizu 2 mio). Staro mestno jedro je sicer lepo urejeno, vendar nekako nima duše in se ne more kosati s Talinom. Mesto je bilo sicer ustanovljeno v začetku 13. stoletja in je skozi zgodovino zamenjalo kar nekaj “lastnikov”. Glavno mesto samostojne Latvije je postala leta 1919, vendar le do 1940, ko so jo okupirali Rusi in tam ostali do leta 1990.

 

Sobota, 2.9.2023

Apartma je bila v neposredni bližini Latvijske nacionalne knjižnice, zato sva jo po zajtrku kar peš mahnila preko reke Daugava, ki se v neposredni bližini Rige izliva v Baltsko morje.

Ker sva bila dokaj zgodnja, so bile znamenitosti še zaprte (odprejo šele ob 10:00). Na glavnem oz. tržnem trgu izstopa Hiša Bratovščine črnoglavcev (zgrajena že v 14. stoletju kot Nova hiša Velikega ceha), ki so predstavljali združenje v Rigi živečih trgovcev, ki niso imeli mestnih državljanskih pravic.

Nasproti stoji mestna hiša, ki je sicer mogočna, vendar v primerjavi s sosedo dokaj neopazna. Pot naju je vodila do njihove stolnice (leta 1211 jo je postavil škof Albert von Buxthoeven) in rezidence latvijskega predsednika v grajskem poslopju.

Še nazaj mimo opere in tržnice, ki si jo vsepovsod rada ogledava. Tudi tokrat se je splačalo. Z nama je odpotovalo kosilo za ta dan (gobe: lisičke in gobani – baltske države so relativno redko poseljene, gozdov je res zadosti, v tem času so gozdovi polni gozdnih dobrot: gob, borovnic, brusnic…). Še nazaj čez most in pot naprej.

Ustavila sva se še v gozdu pri kraju Salaspils, kjer sta kar dva pomnika morij v sklopu druge sv. vojne. Najprej je morišče in pokopališče latvijskih Judov, ki so jih pobili Nemci kar tam, da jih ni bilo treba voziti v koncentracijska taborišča. Še malo naprej pa spomenik na področju nekdanje koncentracijskega taborišča, ki so ga postavili nemški okupatorji. Kot zanimivost: po ruski osvoboditvi je postalo to koncentracijsko taborišče ujetništvo zajetih nemških vojakov, nato pa še nasprotnikov sovjetskega režima.

Preko jezu, ki služi hidroelektrarni na reki Daugava, sva se podala proti jugu, proti kraju Bauska, v katerega bližini stoji grad Rundale. Gre za enega največjih in najbolj ohranjenih gradov na Baltiku.

Stavba je res veličastna, obsežni so tudi grajski vrtovi. Notranjost gradu je opremljena in urejena, dejansko se lahko kosa z najbolj uglednimi gradovi v Evropi.

Zgrajen je bil v 18. stoletju v baročnem slogu, pripadal je vojvodi Kuraldije (Ernst Johann von Biron), nato pa kar nekajkrat zamenjal lastnika, dokler ni bil leta 1972 ustanovljen Muzej dvorca Rundale. Danes je ena največjih znamenitosti Latvije.

Skočila sva še nazaj do Bauske, kjer imajo manjši grad, zgrajen na manjši vzpetini nad sotočjem rek Musa in Nemunelis, ki sta gradu nudila naravno zavetje.

Nedelja, 3.9.2023

Zjutraj sva zavila proti mestecu Kuldiga. Želela sva si ogledati najširši slap v Evropi na reki Venta. Res je širok 249 metrov, toda njegova višina ne preseže enega metra… Torej res ne sodi med mogočnejše slapove. Je pa posebna zanimivost tudi most v neposredni bližini slapu, ki je zidan, z oboki in je na takšen način zgrajeni najdaljši most v Evropi.

Sicer je tudi mestece Kuldiga povsem zanimiv kraj, očitno se precej trudijo, da bi mu vdahnili turistični utrip.

Pot sva nadaljevala proti zahodu, zopet proti obali Baltskega morja. Cilj je bil kraj Liepaja, ki velja za enega turističnih centrov na latvijski obali. To je kar držalo. Verjetno je k temu pripomoglo tudi lepo in sončno nedeljsko popoldne. Turistični utrip je bil dokaj živahen, tako na plaži kot na mestni promenadi. Najbolj pogumni so skočili celo v morje, čeprav so bile tamkajšnje temperature vode krepko pod 20 stopinjami.

Pot sva nadaljevala še do turističnega kraja Palanga v Litvi, kjer je bilo tudi zelo živahno v nedeljskem popoldnevu. Na stojnicah seveda nisva mogla mimo nakita iz jantarja in se ga je nekaj nabralo tudi v najini popotni malhi.

 

Ponedeljek, 4.9.2023

Zopet malo v  notranjost, do kraja Šiaulaia, v katerega bližini je Hrib križev. Ta hrib je danes prava turistična znamenitost. Predstavlja že staro navado tamkajšnjih prebivalcev, da na hribu v bližini samostana postavijo večji križ ali prinesejo kakšen manjši križ ter ga obesijo na enega izmed večjih.

Ta navada je živa tudi dandanes, ravno takrat, ko sva bila tam, je mlajši par prinesel križ z groba umrlega svojca in ga zabil v zemljo na obrobju hriba. V času sovjetske okupacije so komunisti sicer poskušali izkoreniniti to navado, vendar jim ni uspelo: domačini se niso dali. Nama se je zdela to lepa in sporočilna navada. Tudi sama sva se v mislih spomnila najinih dragih preminulih v tem letu.

Zopet sva se obrnila bolj proti jugu. Naslednji cilj je bil Kaunas, drugo največje litovsko mesto. Spotoma sva se ustavila še v kraju Kedainai. Čeprav ne gre za večje mesto, je prav simpatična lokacija. Včasih je bila v kraju močna judovska skupnost, nekdanja sinagoga je danes šolsko poslopje.

Ceste v Litvi so sicer slabše kot v Estoniji ali Latviji, vendar na samo hitrost potovanja to ne vpliva preveč. Bolj so moteči pogosti radarji na glavnih cestah, kjer se omejitve lahko zelo hitro spreminjajo, zato je potrebno biti pozoren pri spremljanju prometnih znakov ob cestah.

Kaunas ima skoraj 300.000 prebivalcev, zanimiv je njegov center, ki je dokaj razvlečen ob glavni sprehajalni promenadi (Laisves Aleja), ki je daljša od Barcelonske ramble in tako najdaljša ulica, rezervirana za pešce, v Evropi.

Na enem koncu te promenade je velika pravoslavna bazilika, na drugem koncu pa mestni trg z mestno hišo.

Popoldne se je že nagibalo proti večeru, zato sva se podala na pot do glavnega mesta Vilne. Tam sva imela rezervacijo v hotelu, ki je premogel celo bazen. Vendar naju je čakalo presenečenje: bazen je bil že dve leti zaprt, aktualne informacije na spletu torej že dolgo niso bile ažurirane…

 

Torek, 5.9.2023

 

Zjutraj sva se zapeljala mimo Vilne do karaj Trakai, kjer na otočku leži eden lepših gradov v Litvi.

Grad je zaradi svoje lege naravno dobro zavarovan, zato je zelo dobro ohranjen. Tudi muzejska zbirka v grajskem poslopju je bogata.

Vilna (po litovkso Vilnius) je glavno mesto Litve in ima nekaj manj kot 600.000 prebivalcev. Mesto je bilo ustanovljeno v 14. stoletju, čeprav je na tem področju že kakšni dve stoletji prej obstajal grad, kjer naj bi bil Mindaugas leta 1253 okronana za litovskega kralja. Litva ima precej bolj bogato in samosvojo zgodovino kot njene baltske sosede. Tako je bila Vilna cvetoča prestolnica Velike litovske kneževine, rezidenca velikega kneza, v nekdanji palači je danes muzej. Litva je bila v srednjem veku precej povezana s sosednjo Poljsko, v 16. stoletju je bila ustanovljena Poljsko-litovska skupnost, tako so imeli vladarji te zveze kar dva naslova: veliki knez Litve in kralj Poljske. Proti koncu 18. stoletja je Litvo zavzela Rusija in mesto je postalo glavno mesto Vilna governorata. Potem je leta 1812 mesto na poti v Rusijo zavzel Napoleon, vendar je to trajalo le kratek čas, potem so nadzor ponovno prevzeli Rusi. Leta 1918 je Litovski svet sprejel Akt o neodvisnosti Litve, vendar to ni trajalo dolgo, saj so Litvo zavzeli Poljaki in za glavno mesto določili Kaunas. Po drugi svetovni vojni so zopet zavladali Rusi in šele leta 1991 je Litva postala zopet samostojna. Ni čudno, da Rusov ne marajo preveč…

Parkirala sva v bližini starega mestnega jedra in se najprej sprehodila do katedrale, pred katero stoji samostoječi stolp, ki ponuja z vrha tudi razgled po okolici. Midva sva se raje sprehodila do trdnjave na bližnjem hribu, od koder je bil prav tako lep razgled čez mesto.

Nato sva zavila preko rečice Vilnia na hrib treh križev in se po drugi strani vrnila do parka (Bernardine).

Pri izhodu iz parka sva si privoščila sladoled in se počasi napotila raziskovati še staro mestno jedro. Mimo stare trdnjave (Bastion, v njej je muzej orožja) sva zavila proti glavnemu trgu z mestno hišo, nato pa se mimo univerze in predsedniške palače vrnila na izhodišče.

Želela sva si ogledati še Muzej okupacije in borbe za svobodo, vendar je v ponedeljek in torek zaprt, zato je to ostalo za drugič.

Nazaj proti hotelu sva zavila po drugi strani mesta, mimo starega pokopališča.

Vilna je sicer že dokaj blizu meje z Belorusijo, do Minska je le dobrih 150 km.

Ker sva že ravno obiskala vse dežele Baltika, sva kot navadno skušala osvojit kakšno njihovo besedo. V Estoniji je to prav tako nemogoče kot npr. na Finskem, tudi Latvijcev nisva prav nič razumela. V Litvi pa sva le ujela kakšno njihovo besedo, ki zveni bolj po domače. Ugotovila sva, da je nekaj besed podobnih našim, le da dodajo končnice us, ali ai ali kaj takega. Torej: med je npr. medus, križ križius, tabernakel je tabernaklus glavno mesto Vilna je Vilnius, Minsk Minskus… Zmaga pa naziv za slavčka: to je Stanislavus. Seveda, logično, saj je Slavka pri nas skrajšano ime za Stanislavo npr. Super, torej znava govoriti litovsko. No, tako zelo enostavno ne bi bilo, če ne bi znali vsi v Baltiku angleško ali rusko in tako smo se lahko sporazumevali.

 

Sreda, 6.9.2023

Pot proti izhodišču sva nadaljevala po vzhodni Litvi, kjer sva se ponekod že zelo približala meji z Belorusijo. Prvi postanek je bilo geografsko središče Evrope: ja, tako zelo severno-vzhodno je ta točka…

Naslednji cilj je bil kraj Daugavpils, kjer na obrobju stoji stara utrdba, nekdanja vojašnica, ki jo danes želijo preoblikovati v upravni in turistični center.

Ker je področje te utrdbe dokaj veliko, bo trajalo še nekaj desetletij, da bodo vse propadajoče stavbe ustrezno sanirali.

Nadaljevala sva proti kraju Kraslava, ki je znan po lepo ohranjenih starejših lesenih hišah. Najprej sva se zapeljala kar skozi kraj in povsem na litovsko-belorusko mejo, meja je dokaj jasna, saj poteka po reki Daugava, na litovski strani je kraj Piedruja, na beloruski strani preko reke je kraj Druya. Mostu seveda ni. Mejni prehod je še kakšnih 20km naprej, vendar na glavni cesti ni bilo posebnega prometa, očitno je prehod meje precej omejen.

Pa nazaj v Kraslavo, kjer sva si ogledala še njihov grad, ki pa je zaprt in trenutno očitno ne služi nikakršnemu namenu. So pa ostale stavbe naokrog gradu spremenjene v muzejske učilnice, saj je šola v neposredni bližini.

Zavila sva proti kraju Aglona (že v Latviji), kjer v manjši vasici stoji največja katoliška romarska cerkev na Baltiku. Lepa okolica in mogočna cerkev privabljata romarje in turiste od blizu in daleč. Imela sva srečo, da so ravno v času najinega ogleda nemški romarji imeli tam tudi mašo, tako da sva lahko prisostvovala obredu, ki sta ga vodila kar dva škofa: nemški in litvanski. Cerkev s samostanom so postavili dominikanci v začetku 18. stoletja. Njen pomen dokazuje tudi to, da jo je obiskal papež Janez Pavel II. na enem izmed svojih potovanj v letu 1993, ko se je tam zbralo kar 300.000 romarjev.

Še naprej do naslednje prenočišča v Madoni, manjšem mestecu na najini poti, ki pa ne ponuja kakšnih posebnih znamenitosti.

Četrtek, 7.9.2023

Pričakalo naju je jasno in sončno jutro, zato sva malce spremenila svoj načrt. Usmerila sva se proti najvišjemu hribu na Baltiku. No, morda je hrib premočna beseda. Prečkala sva mejo z Estonijo in kmalu prispela do kraja Ruusmäe, kjer stoji manjši grad, ob katerem je lepo jezerce.

Prav prijeten postanek. Še nekaj kilometrov naprej in že sva bila na parkirišču pod najvišjim hribom: Suure Muna je visok 317 metrov, razgledni stolp omogoči razgled še z dodatnih desetih metrov več. Kamorkoli pogledaš, gozdovi… Ampak res lepi razgledi v jasnem dnevu!

Naprej mimo Haanje do estonskega športnega centra v kraju Tehvandi. Biatlonski stadion, skakalnica, smučarske tekaške steze, celo krajša sedežnica v bližini… dovolj ponudbe za zimske, pa tudi poletne aktivnosti.

Sva se zapeljala do naleta skakalnice, ki sploh ni tako mala, K-točko ima pri 90 metrih. Midva seveda nisva skakala, sva pa tam okrog nabrala gobe, ki sva si jih potem pripravila za večerjo. Ker jih je bilo preveč, sva jih nekaj še vložila (spotoma sva se ustavila v trgovini, kupila kozarce in kis). Baltik je izredno gozdnat in gozdovi so polni gob. Največ je brezovih gobanov, pa tudi lisičke in pravi gobani se najdejo. V desetih minutah hitro nabereš kilogram gob. V malo bolj odročnih krajih gob sploh ne nabirajo več.

Še do Tartuja, kjer je bilo najino naslednjo prenočišče. Na tržnici so imeli tudi brusnice in ker sva že vlagala, se je gobicam pridružila še brusnična marmelada…

Tartu je sicer drugo največje estonsko mesto (malo manj kot 100.000 prebivalcev) z zelo simpatičnim mestnim jedrom. Leži ob reki Emajögi, ki povezuje dve največji estonski jezeri (Vörtsjärv in Peipus). Je znano univerzitetno središče (sedež univerze je kar impozantna stavba), velja za najstarejše estonsko mesto (začetne naselbine že iz 5. stoletja), saj je že v 9. stoletju postalo pomembno trgovsko središče. Danes se ponaša z lepim trgom pred simpatično mesto hišo in prijetno sprehajalno ulico skozi mestno jedro, na drugi strani reke pa je lep park.

Petek, 8.9.2023

Ker na pot odhajava relativno zgodaj, sva bila prezgodnja za načrtovan obisk Estonskega narodnega muzeja v Tartuju. Izbrala sva pot ob obali njihovega največjega jezera (Peipus), kjer poteka tudi meja z Rusijo. Neposredno ob jezeru je tudi kraj Nina, ki sva ga seveda obiskala, saj ima za naju Nina še prav poseben pomen. Sprehodila sva se okoli cerkvice in preko pokopališča (zopet bi lahko nabrala nekaj kilogramov gob), ter se nato vrnila na glavno cesto.

 

Ustavila sva se še v mestecih Kallaste in Mustvee, kjer je bilo celo nekaj turističnega utripa. So pa očitno ti kraji med poletjem malo bolj živahni. Ob poti v času sezone prodajajo razna živila: čebulo v nekaterih krajih, v drugih kumare, sušene ribe iz jezera pa so stalnica povsod.

Pot naju je je potem pripeljala zopet ob obalo Baltskega morja. Ustavila sva se še v kraju Sinimae, kjer so na manjši vzpetini postavili lep razgledni stolp. Čeprav vreme ni bilo povsem jasno, je bil razgled z vrha povsem spodoben.

Še naprej do obmejnega kraja Narva (na ruski strani je Ivangorod), kjer sva si ogledala muzej v njihovem gradu oz. trdnjavi. Moderna postavitev v muzeju naju ni preveč očarala, vstopnina pa je ila kar zasoljena. Še sprehod po rečni obali, od koder je bil lep pogled na most, ki povezuje oba kraja in predstavlja mejni prehod. Se nama je zdelo, da so na mostu stali še isti avtomobili kot takrat, ko sva zavila v muzej. Je pa bilo nekaj posameznikov, ki so peš očitno bili bolj uspešni pori prečkanju meje.

Še kosilce v restavraciji ob reki (najbolj klasična izbira: losos) in potem do najinega hotelčka, kjer je bil zopet obljubljen bazen. Naju sploh ni več presenetilo, ko sva zvedela, da bazen ne obratuje…

 

Sobota, 9.9.2023

Praktično zadnji dan za potep po Baltiku. Prejšnji dan sva zgrešila ženski pravoslavni samostan v kraju Kuremae, zato sva najprej popravila to napako. Samostan in cerkev sta postavljena na manjši vzpetini, zelo lepo urejeno, se vidi, da okolico urejajo ženske roke. V cerkev sva prišla ravno v trenutku, ko so zaključevali jutranje obrede, tako da sva še malo počakala in si notranjost cerkve potem ogledala. Bogata in lepa notranjost. Vredno ogleda.

Vrnila sva se po isti poti do glavne ceste pri kraju Johvi in nadaljevala proti zahodu. Naslednji postanek je bil v kraju Rakvere, kjer na manjši vzpetini kraljujejo ostanki stare utrdbe. Je pa tudi sam kraj lepo urejen. Utrdba je danes spremenjena v tematski park za otroke. V neposredni bližini je velik kip bika (skulptura Travas), ki je na poseben način povezan z utrdbo. Kip je dolg 7 metrov, visok 4 metre in tehta 7 ton. Arheološka izkopavanja so namreč pokazala, da so v okolici utrdbe nekoč zares živele tako ogromne živali.

Naslednji cilj je bil nacionalni park Lahemaa, ki se razteza med glavno štiripasovnico in Baltikom. Zapeljala sva se na skrajni del rta Purekkari, kjer so še ostanki nekdanjega sovjetskega nadzornega stolpa. Vmes sva se nekaj minut ustavila še ob poti v parku in nabrala nekaj gob (so naslednji dan potovale z nama domov in bile zvečer predelane za shrambo v zamrzovalni skrinji). Ker je na tem koncu obala bolj skalnata, je tudi voda bolj čista. Kjer je mivka, valovi namreč dvigujejo mivko in voda izgleda precej umazana.

V bližini so tudi slapovi Jagala, ki veljajo za najvišje slapove na Baltiku:

Voda, ki teče preko slapa, je pa res umazana!

Sva bila že blizu Talina in sva nadaljevala do najinega hotela na obrobju mesta. Presenečenje: napovedani bazen je bil celo odprt – je bil sicer dokaj hladen (24 stopinj), kar je sicer relativno – midva sva namreč v tem obdobju navajena na temperaturo najinega domačega bazena, tam nekje med 28 in 30 stopinjami.

V bližini hotela je bil še estonski muzej na prostem, ki sva ga obiskala. Na dokaj veliki površini so bile postavljene hiše iz različnih zgodovinskih obdobij in različnih regij Estonije. Pri eni izmed lesenih hiš nama je prijazna gostiteljica razložila še nekaj več o takratnem življenju. Malo stran od glavnega poslopja je bila vedno tudi letna kuhinja, ki je služila tudi kot savna in porodna soba, saj so ženske takrat rojevale doma, v savni pa je bilo najbolj toplo, torej najbolj prijetno okolje za porodnico in njen naraščaj.

Nedelja, 10.9.2023

Še končno preverjanje prtljage, na voljo sva imela velik kovček do 20 kg, kar sva v celoti izkoristila, tudi nahrbtnika sta bila kar nabasana. Oddaja avta je potekala brez zapletov, odleteli smo točno in tudi v Treviso smo prispeli ob predvideni uri. Tako sva bila ob štirih popoldne že doma. Še gobice je bilo potrebno prevreti in spakirati za zamrzovalnik (nekaj jih je seveda našlo pot v najine želodčke za kosilo), potem pa v objem toplega bazena…

 

Stroški:

– letalske karte: 300 EUR

– najem avtomobila: 500 EUR

– prenočišča: 500 EUR

– bencin, parkirnine, vstopnine: 450 EUR

SKUPAJ: 1.750 EUR