Ker letos poleti nisva koristila dopusta, je nekaj dopusta ostalo tudi za jesenski čas. Tokrat je moja boljša polovica našla ugodno varianto: let iz Bologne v Tunis. In potem je nastal tedenski načrt:

 

Dan	Aktivnost	Prenočišče	Kilometrina
15.10., nedelja	Let v Tunis iz Bologne	Tunis
16.10., ponedeljek	Kartagina in Tunis	Tunis	50
17.10., torek	Cap Angela, pot proti Atlasu, Buglia Regia, El Kef	El Kef	250
18.10., sreda	Oaza Chebika, slano jezero,Tozeur	Tozeur	320
19.10., četrtek	Sahara, Medenine (tankovska bitka 2.sv.vojna)	Gabes (Djerba)	380
20.10., petek	El Jem, Kairouan	Sousse	400
21.10., sobota	Sousse, obala, kopanje	Sousse	100
22.10., nedelja	pot do Tunisa, oddaja avta, let v Bologno		170

 

Nedelja, 15.10.2023

Po zgodnjem kosilu sva se odpravila z avtom proti Bologni. Kakšne tri ure vožnje (iz Brd), če je na cesti vse OK. Prišla sva dovolj zgodaj, da se nama ni mudilo pri oddaji prtljage, tako da sva še malo pofirbcala po letališču. Nouvelair (nizkocenovna tunizijska letalska družba) je bil točen, že pred mrakom smo pristali v Tunisu. Še najem avtomobila in pot do prvega prenočišča, ki sva ga našla v bližnji Kartagini.

Ponedeljek, 16.10.2023

Zjutraj sva se zapeljala najprej so manjšega kraja Sidi Bou Said. Kraj leži na manjši vzpetini nad morjem, tako da se z vrha odpirajo lepi pogledi po okolici. Velja za kraj, kjer se zbirajo umetniki in res je v preteklosti tam živelo precej znanih ustvarjalcev.

Dodatno je  značilen po belih stenah in modrih oknih ter vratih, kar mestecu da dodaten čar. To barvno kombinacijo si je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja omislil angleški baron Rudolphe d’Erlanger, ki si je v kraju zgradil lastno palačo in poskrbel, da je kraj leta 1915 postal spomeniško zaščiten. Tudi današnji prebivalci ohranjajo to navado in kraj je resnično prijeten.

Potem pa nazaj v Kartagino, oz. do ostankov nekdanje mogočne Kartagine, ki je bila v 4. oz. 3. stoletju pr.K. največje mesto v sredozemski regiji, saj je imela kar 400.000 prebivalcev (potomcev Feničanov, ki so jih Rimljani imenovali Punci). Njena moč je ogrožala tudi Rim, Hanibal je v drugi punski vojni resno ogrozil tudi samo mesto Rim, s spretnim poveljevanjem svoji vojski je uspel poraziti rimsko vojsko kar v treh velikih bitkah (pri Trebiji, pri jezeru Trasimeno, pri Kanah). To mu je uspelo tudi zaradi elementa presenečenja, saj se je s svojo vojsko prebil s področja današnje Francije preko Alp v Padsko nižino in s severne strani napadel rimsko vojsko, ki tega ni pričakovala. Je pa prehod preko Alp zahteval visoko ceno: izgubil je skoraj polovico vojske in slonov! Še danes v Italiji velja latinska fraza “Hanibal ante portas” (Hanibal je pred vrati) kot sinonim za opozorilo pred največjo nevarnostjo.

Ostanki Kartagine so dandanes raztreseni po moderni Kartagini. Na voljo je kombinirana vstopnica za obisk šestih lokacij (vključno z arheološkim muzejem, ki pa ga trenutno prenavljajo), kjer so ti ostanki najbolje ohranjeni.

Midva sva si pogledala štiri lokacije:

– gledališče, ki ga še dandanes uporabljajo kot letno gledališče

– ostanke rimskih vil v bližini gledališča

– ostanke Hanibalove palače zraven arheološkega muzeja na griču Byrsa

– amfiteater oz. njegove ostanke

Popoldne sva se zapeljala še v Tunis (po cesti preko nasipa v zatoku), parkirala na obrobju starega mestnega jedra in si ogledala še staro medino (staro mestno jedro).

V sredini medine stoji stara mošeja, vendar je vstop vanjo dovoljen le muslimanom, tako da sva se morala zadovoljiti le s pogledi na zunanje obzidje.

Se je pa na tržnici v medini že našlo kaj, kar sva potem odpeljala s seboj domov.

Tunis je glavno mesto Tunizije, dokaj urejeno in moderno mesto. Ima skoraj 2 milijona prebivalcev (torej vsak šesti prebivalec Tunizije živi v glavnem mestu). Njegovi začetki segajo že v 6. st.pr.Kr., ko je bila na tej lokaciji postavljena feničanska utrdba.

Pri avtu naju je čakalo presenečenje: na kolesu so bili lisice (to se mi je pripetilo sploh prvič v moji karieri). Očitno sva spregledala, da bi morala plačati parkirnino. Ni bilo presentljivo glede na to, kako »založen« je bil avtomat, ki sva ga žal šele po vrnitvi k avtu sploh videla). Tako naju je čakal še sprehod (približno kilometer v eno stran) do policijske postaje, kjer sva plačala kazen (20 dinarjev oz. 6 EUR), tako da so nato prišli in nama avto odklenili…

Še pot do prenočišča, skok v bazen in spat.

Torek, 17.10.2023

Zjutraj sva krenila na pot takoj po sončnem vzhodu. Prvi cilj je bil rt Cap Angela, najbolj severna točka celinske Afrike. Avto sva pustila pri bližnjem svetilniku in se po obali sprehodila do pomnika, ki opozarja na to, da stojimo na najbolj severni afriški točki.

Očitno je ta točka zanimiva tudi za domačine. O tem nesporno priča količina smeti na plaži!

Naslednji cilj so bili ostanki mesta Bulla Regia. Ta kraj je nastal kot berbersko naselje, potem so se v njem naselili Punci in na koncu Rimljani.

Vmes ga je v času rimske vladavine zasedel tudi numidijski kralj Masinissa (Jugurta) in ga za določen čas naredil za prestolnico svojega numidijskega kraljestva (leta 156 pr.Kr. do 46 pr. Kr.). Potem so Rimljani ponovno prevzeli nadzor. Nekateri ostanki so solidno ohranjeni, čeprav je čas že naredil svoje. Predvsem mozaiki so utrpeli dokaj veliko škodo. Je pa dokaj lepo ohranjeno gledališče in nekaj svetišč.

Nadaljevala sva proti najinemu naslednjemu prenočišču v kraju El Kef. Povsem zadnji del poti sva izbrala pot preko prelaza (krajša kot naokrog po dolini), z vrha je bil tudi lep pogled na dolino in na mesto. Po namestitvi v najinem prenočišču sva se proti večeru zapeljala še do centra mesta.

Nad mestom kraljuje dokaj mogočna trdnjava oz. kasbah iz 18. stoletja (na vzpetini pod planino Jebel Dyr), pod trdnjavo pa so ostanki stare bizantinske bazilike, posvečene sv. Petru.

V spodnjem delu mesta zraven tržnice je še nekaj rimskih ostankov, med njimi izstopa vodni zbiralnik s podzemno cisterno. El Kef je bil med 2. sv. vojno, ko so Tunis okupirali Nemci, nekaj časa tudi začasno glavno mesto Tunizije. Velja tudi za najvišje ležeče tunizijsko mesto (780 m.n.m.).

Sreda, 18.10.2023

Malce sva se umaknila s predvidene poti in se zapeljala okoli gore v obliki mize z imenom La table de Jugurtha (po znanem punskem kralju, ki se je uspešno upiral Rimljanom). Sva si jo lahko ogledala kar s treh strani. Hrib v obliki mize je dokaj zanimiv, malce spominja na vzpetino nad Capetown-om v Južnoafriški republiki.

V kraju Sbiba so naju presenetile demonstracije šolske mladine v podporo Palestini. Podobne demonstracije sva doživela še v nekaj naslednjih krajih, najbolj neprijetno je bilo v kraju Telepte, kjer sva se skozi center mesta prebijala ravno takrat, ko je mladina protestirala pred mestno hišo in je bil nekaj časa promet povsem zaustavljen, najin avto pa z vseh strani obdan s skandirajočo mladino. Nič kaj prijeten občutek… Še dobro, da je za nama v koloni stal vojaški oklepnik in tako mladina le ni bila preveč predrzna.

Pri Gafsi sva zavila proti oazi Mides, ki leži povsem na meji z Alžirijo. Iz vzpetine nad oazo se že vidijo mejne postojanke, tako tunizijske kot alžirske. Oaza ima očitno kar nekaj vode, tudi po globokem kanjonu je v tem sušnem obdobju leta še tekla majhna rečica.

Na vzpetini nad oazo je nekoč stalo berbersko naselje, ki je pa danes le še kup ruševin. Nekaj desetletij nazaj so se v dolgotrajnih nalivih (deževalo je neprenehoma več kot dva tedna) berberske hiše dobesedno “stopile”. Grajene so bile iz kamna, med kamni pa je bil kot podloga dodan pesek. Nalivi so ta pesek sprali in kamni niso imeli več potrebnega polnila za stabilne zidove, tako da so se večinoma podrli. Le kakšna stavba je še ostala, vendar so se potem prebivalci odločili, da si bodo nove hiše postavili na drugem koncu. Kot zanimivost: kuliso te vasice in oaze so uporabili pri snemanju nekaterih prizorov v filmu “Angleški pacient” (1996).

Naslednji ostanek je bil malo naprej, pri oazi Tamerza oz.Tamaqza. V tem kraju so načrtovali veliko turistično naložbo, hotel s petimi zvezdicami, ki so ga sicer postavili, vendar očitno nikoli ni zares zaživel. Ko sva se peljala mimo, je bil povsem prazen in je žalostno propadal. Sicer je ta oaza znana po dveh kaskadah in slapu v bližnji dolinci, do katerega pa se nisva sprehodila.

Ustavila sva se v naslednji oazi: Chebika. Morda najbolj turistična, pot do izvira od velikimi skalami je lepo urejena in dobro prehodna.

Tudi Chebika se ponaša z manjšim slapom, ki je bil tudi tokrat živahen, saj je po strugi teklo kar nekaj vode.

Pred naslednjim prenočiščem sva si privoščila še en ovinek do Nefte in naprej v puščavo do filmskih kulis Mos Espa, kjer so snemali del prvega filma (1977) iz franšize Vojna zvezd. Ker je v puščavi suho, so se kulise povsem lepo obdržale vse do danes.

Spotoma sva bila nagrajena tudi z obiskom kamel, ki so se proti večeru počasi vračale v domače lope.

V Tozeur sva prispela že ob mraku. Po večerji sva se zapeljala še do centra mesta in si ga malo ogledala. Večerna razsvetljava je dodala mestu svoj čar.

Tržnica je bila še odprta in zopet se je kakšna malenkost preselila v najine bisage. Kraj je bil v preteklosti pomemben kot postojanka na poti karavan čez Saharo. Center mesta je star preko 600 let in je dokaj lepo ohranjen.

Četrtek, 19.10.2023

Pod mestom se razprostira veliko slano jezero Chott el Jerid. Glavna cesta je speljana kar po sredini jezera po nasipu, ob cesti se pogosto pojavijo prodajalci soli, v centru jezera pa je tudi velik obrat za njeno pridelavo. Ker sol prekriva osušeno dno jezera, jo pobirajo kar z bagerji. Seveda ob tem ne poberejo le soli, ampak tudi spodaj ležeči pesek. Takšno mešanico stresejo v bazene, napolnijo z vodo, da se pesek posede in soljeno vodo speljejo v drugi bazen, kjer voda izhlapi in na dnu ostane čista sol.

Kmalu sva prispela v kraj Douz, ki predstavlja izhodiščno točko za raziskovanje tunizijske Sahare.

Malo sva pretegnila noge in sprehodila po centru mesteca ter pot nadaljevala proti vzhodu do Matmate. V peščenjaku so si prebivalci izdolbli svoja stanovanja, t.im. trogloditske hiše.

Zasnova je dokaj podobna: predprostor je polkrožen, odkrit, zavarovan s ograjo ali zidom. V polkrogu so v peščenjak izdolbeni manjši in večji prostori, vsak prostor ima svoj namen: dnevni prostor, spalnica, jedilnica, kuhinja… Hiša, kjer sva se ustavila midva, je bila poseljena in dokaj moderno urejena. V dnevnem prostoru ni manjkala niti televizija, v kuhinji je bil štedilnik. Podzemni prostori zagotavljajo hlad poleti in toploto pozimi, zato so za bivanje takšne hiše kar prijetne.

Pot naprej je bila speljana po bolj hribovitem in razgibanem terenu, tako da je bila tudi povprečna hitrost opazno nižja. Zanimiv je bil berberski kraj Toujane, ki deloma tudi že razpada, razpadajoča bivališča pa nadomeščajo z malce modernejšimi grajenimi hišami.

Pri kraju Medeninie sva se usmerila še malo proti jugu, do kraja Ksar Hadada. Gre za enega izmed lepše ohranjenih ksarjev. Ta ksar je značilen po obokanih zidanih hiškah znotraj obzidja.

Sedaj jih rešujejo pred propadom tako, da ta ksar postopoma spreminjajo v hotel. Trenutno imajo na voljo že okoli 30 sob, dela za ureditev dodatnih pa še potekajo. Dokaj zanimivo. Da ne pozabim: tudi v tem ksarju so snemali nekaj epizod franšize Vojna zvezd.

Pot sva nadaljevala še malce bolj proti jugu, že v smeri otoka Djerba. Na poti so naju spremljali prostrani nasadi oljk, očitno je podzemne vode na priobalnem koncu še dovolj.

Na Djerbo sva se zapeljala preko nasutega nasipa (nasip še širijo, očitno bodo obstoječo dvopasovnico spremenili v štiripasovnico) in sledila obali ter se mimo mondenih turističnih resortov zapeljala do najinega prenočišče. Še skok v vodo (najin penzion je imel tudi bazen) in spat.

Djerba kot otok sicer ne ponuja kakšnih posebnih razgledov ali zgodovinskih spomenikov z izjemo najstarejše judovske sinagoge sploh, ki pa je zaradi nastrojenosti prebivalstva proti judom raje nisva obiskala. Djerba je sicer znana predvsem po turističnih resortih neposredno na sredozemski obali, ki so prvenstveno namenjeni “all inclusive” ponudbi. Tudi če bi jo na najinem potovanju spustila, ne bi kaj dosti zamudila. Slabo sva tudi izbrala restavracijo (Restaurant Savana): neokusno (večkrat pogret krompir, zažgana zelenjava na pladnju, povprečna riba in predvsem izjemno neprijazen natakar… Drago in na koncu zaračunajo še postrežnino…)

Petek, 20.10.2023

Otok sva zapustila preko trajektnega pristanišča iz Ajima v Jorf na celinski strani.

Prvi postanek je bil v kraju Mareth, kjer sva si ogledala vojaški muzej.

V Tuniziji so namreč potekali pomembni boji za prevlado v Severni Afriki. Nemci in Italijani so si za izhodišče izbrali Tunizijo in proti vzhodu prodrli vse do El Alameina (že v Egiptu). Ko se je Rommlova vojska umikala nazaj proti Tuniziji, so pripravili obrambo na nekdanjih francoskih obrambnih linijah prav pri kraju Mareth, kjer so pričakali angleške in ameriške sile. Boji so potekali od 16. do 31. marca 1943. Zavezniške sile so bile močnejše, Nemce so potisnile proti Tunisu in jih tam obkolile ter dokončno premagale in v sredini leta 1943 prevzele nadzor nad celotno severno Afriko. Iz severne Afrike so se zavezniške enote še isto leto izkrcale na Siciliji. Tudi to so bili dogodki, ki so pripeljali do kapitulacije Italije (3.9.1943).

Na poti proti severu sva se ustavila še v tretjem največjem mestu Sfax, kjer sva si ogledala medino s trdnjavo (ribat), ki pa je zelo zanemarjena.

Morda je bilo videti tako, ker je bila prazna, saj je ob petkih pri njih »nedelja« in je bila večina trgovinic in lokalov zaprta. So pa bile dokaj polne mošeje. Sprašujem se, kaj jim tam govorijo, ker možakarji prihajajo ven mrki in dokaj sovražnih pogledov – vsaj občutek sva imela tak.

Do El Jema naju je spremljal kar precejšen puščavski vihar. Občasno je bila vidljivost manjša kot sto metrov.

Pred El Jemom se je veter malo umiril, zato sva se ustavila pri mogočnem koloseju. Kolosej v El Jemu je sprejel do 30.000, po nekaterih virih celo 35.000 obiskovalcev (večji je le v Rimu, ki je sprejel do 43.000 oz. 50.000 obiskovalcev).

Zgrajen je bil v začetku 3. stoletja po Kr., mesto samo je nastalo na zasnovi punskega mesta, Rimljani so ga le še povečali, saj je predstavljal pomembno prometno in trgovsko postojanko. V osemnajstem stoletju je ob uporu domačinov arabski upravitelj mesta severni del koloseja uničil (je preizkusil nove topove, ki jih je kupil v Franciji), ta del nikoli več ni bil obnovljen. Mogočna zgradba, vredna ogleda.

Pot sva nadaljevala do najinega naslednjega prenočišča v hotelskem resortu pri kraju El Kantaui, kjer sva ostala naslednji dve noči. Skok v bazen in blaženje z “all inclusive” ponudbo je bilo prav blagodejno.

Sobota, 21.10.2023

Dopoldne sva se zapeljala do Kairouana. Gre za eno pomembnejših muslimanskih verskih središč, saj njegova velika mošeja sodi med najpomembnejše mošeje muslimanskega sveta. Ob plačilu vstopnine si je mogoče ogledati njeno preddverje, vstop v samo mošejo za nemuslimane ni dovoljen.

Znamenitost te mošeje so različni filistejski in dorski stebri, ki so jih pripeljali iz Kartagine ter polešali dvorišče mošeje. Sta pa medina in tržnica v Kairouanu lepo urejeni, tako da se je zopet znašlo kaj v najinih bisagah.

Ogledala sva si tudi bogato opremljeno nekdanjo guvernerjevo hišo v centru medine (današnji sedež guvernije je sicer izven medine).

Kar malo sem iskal vodnjak, kjer na stari način črpajo vodo iz podzemlja pod mestom. Sistem črpanja poganja kamela, ki hodi okoli vodnjaka. Sva malo povprašala in na koncu le našla tudi to (Bir Barrouta). Do vodnjaka je potrebno po stopnicah v prvo nadstropje (le kako kamelo spravijo tja gor?), vodo je možno tudi poskusiti. Je dokaj pitna, občasno zna biti rahlo slana, ker se v bližini nahaja slano jezero in ko je vode v jezeru več, z vodo v zemljo pronica tudi nekaj soli.

Je pa na obrobju Kairouana dokaj velika industrijska cona, največja tovarna je ISUZU, kjer proizvajajo poltovornjake, ki so dokaj priročno prevozno sredstvo v Tuniziji.

Sicer je v okolici Tunisa in v ostali večjih mestih ob sredozemski obali standard dokaj visok, je videti tudi kakšne boljše avtomobilske znamke. Se pa kvaliteta voznega parka proti notranjosti dokaj spremeni, tam je najpomembnejšo prevozno sredstvo moped, ne manjka pa niti konjskih vpreg in osličkov.

Vožnja med kraji je dokaj tekoča, v samih naseljih pa se promet zgosti, polovico cestišča je namenjeno parkiranju in postankom, tako da se le stežka prebijaš skozi. Na krožiščih je še posebna zgodba, pogosto do krožišča pripeljeta dva pasova, v krožišču pa je prostora le za en pas. Pa se gužvaj kar se da! Moja ženka je včasih raje kar zamižala…

Pred kosilom sva zaplavala še v morju, ki naju je prijetno presenetilo s spodobnimi temperaturami tam okoli 25 stopinj (ni slabo za drugo polovico oktobra).

Po kosilu sva zavila še v Sousse, kjer sva si zraven Medine želela ogledati še njihovo trdnjavo, ki je spremenjena v muzej, v njem je dokaj bogata zbirka mozaikov. Žal sva bila že pozna, saj so muzej že zapirali. Sva se pa  malo sprehodila po medini in njeni tržnici. Seveda je kakšna malenkost spet odšla z nama.

Še nazaj v hotel, skok v bazen, večerja in spat.

Nedelja, 22.10.2023

Dan sva namenila pripravi na vračanje domov. Po jutranjem skoku v bazen sva se po zajtrku počasi spakirala in se odpravila proti letališču. Pri oddaji avta sva prijavila manjšo odrgnino, ki je nastala v Tunisu, ko naju je nekdo očitno pobožal pri speljevanju s parkirnega mesta ob cesti. Je bilo potrebno škodo plačati, vendar sva imela sklenjeno pozavarovanje, tako da sva ta denar dobila nazaj.

Na letališču je bilo malo zmede. Najprej so nas prestavili z enega vhoda na drugi vhod, potem še enkrat na sosednji vhod in ko nas je avtobus peljal do parkiranega letala na letališču (nizkocenovniki nimajo direktnega dostopa do vstopnih ramp iz letališke stavbe), voznik očitno ni bil točno prepričan, kateri avion je pravi (sta drug ob drugem stala dva). Se je moral osebno  prepričati, kateri je pravi, preden nam je dovolil, da zapustimo avtobus. Malo je vse skupaj dišalo po tisti češki risanki “A je to”…

Let je bil miren, po uri in pol smo pristali v Bologni, Še tri urice pa avtocesti in malo okoli pol devetih zvečer sva bila že doma.

Tunizija je sicer turistična dežele, res je nekaj znamenitosti, vrednih ogleda. Je pa zelo umazano, kljub turizmu nimajo nikakršnega odnosa do okolja. Do zgodovinskih ostankov, ki niso neposredno vezani na islam, žal nimajo posebnega spoštovanja in zato je tudi kar nekaj zgodovinskih krajev močno osiromašenih. Ker sva bila tam ravno v času demonstracij v podporo Palestini, ni bil najprijetnejši občutek. Za nekaj časa imava dovolj arabskih dežel…

Stroški (en teden za dve osebi):

Letalo (2 osebi): 230 EUR (vključeno: izbrani sedeži in en kos check in prtljaga 10kg ter 8kg/osebo kabinska prtljaga)

Prenočišča (enkrat polpenzion in 2x all inclusive), ostalo apartmaji: 370 EUR

Najem avta, gorivo: ca. 380 EUR (prevoženo ca. 2000 km)

Ostalo (vstopnine, hrana…): ca.200 EUR

Pot do Bologne: ca. 140 EUR

SKUPAJ: 1.320,00 EUR