“Tokrat dobiš za rojstni dan potovanje v Srednjo Ameriko!” sem zaslišal glas svoje ženke.

Pa je dodala le še to: “Ja, plačal si boš pa sam!” Tako ali tako gre vse iz skupnega žepa.

Ampak se je res potrudila. Vsa organizacija je bila na njeni strani, ker nisva najemala avtomobilov, sem si obetal res pravi počitniški dopust. Malce me je zaskrbelo šele takrat, ko mi je poslala načrt potovanja:

Datum	DAN	Pot
29.1.2024	ponedeljek	Prihod v Panamo zvečer
30. 1. 2024	torek	ogled starega mesta
31.01.2024	sreda	Izlet na San Blas Island
1.02.2024	četrtek	Izlet po prekopu z obiskom deževnega gozda
2.02.2024	petek	letalo iz Paname City v Bocas del Toro
3.02.2024	sobota	pot v Kostariko Carribe shuttle
4.02.2024	nedelja	Ogled parka Arenala s toplimi vrelci
5.02.2024	ponedeljek	Pot v Monteverde
6.02.2024	torek	Santa Elena – Monteverde deževni gozd, viseči mostovi; popoldan pot proti severu
7.02.2024	sreda	Monteverde – Liberia
8.02.2024	četrtek	Granada Nicaragua
9.02.2024	petek	povratek nazaj proti San Joseju, postanek v Puntarenasu ali Playa Grande
10.02.2024	sobota	letalo do Paname
11.02.2024	nedelja	Panama
12.02.2024	ponedeljek	izlet po prekopu z obiskom deževnega gozda
13.02.2024	torek	Izlet z vlakom v Colon
14.02.2024	sreda	izlet na otok cvetja Taboga (Pacifik)
15.02.2024	četrtek	do večera ogled mesta; letalo v večernih urah)
16.2.2024	petek	Benetke

Prav nič “dopustniško”, kar naporno! Pa sem že takrat vedel, da bo prišlo še do kakšne spremembe. Sicer je že ta verzija vsebovala spremembe, saj so nama spremenili termine za let v Srednjo Ameriko in nazaj…

Ker sva predvidela tudi interne letalske povezave, kjer je omejitev prtljage, sva se odločila, da tokrat s seboj vzameva le nahrbtnike in manjšo dodatno ročno torbo. Saj: v toplih krajih pa res ne potrebuješ debelih oblačil! Pa tudi perila ne potrebuješ za več kot par dni, menda ne nosiš s sabo umazanih cunj tri tedne. Pač vmes opereš, torej zadostuje poletna garderoba za pet dni.

Ponedeljek, 29.1.2024

Polet sva imela že ob sedmih zjutraj iz Benetk. Z upoštevanjem vseh potrebnih predvidenih rezerv sva morala od doma kreniti že pred četrto uro zjutraj (do beneškega letališča imava dobro uro). Vsaj s tem ni bilo problemov, zjutraj sem hitro čil in buden, moja ženka pa je spotoma še malo odspala.

Let do Pariza traja malo manj kot uro in pol. Na letališču sva se kar malo zamudila, saj sva znotraj terminala morala zamenjati vstopno točko, kar je pomenilo skoraj celo uro časa. Ampak sva ga imela dovolj, saj je bilo letalo za Panamo predvideno šele ob 13:50. Malo posedanja, malo firbcanja, pa je čas hitro minil.

Let v Panamo je bil precej daljši. Ker na poti proti zahodu letala “lovijo” vrtenje zemlje, je pot časovno daljša, tokrat cca. 11 ur. Glede na časovni preskok (Panama ima zamik glede na Evropo šest ur) smo torej v Panamo prispeli malo po šesti uri popoldne. Že prej sva rezervirala prevoz do najinega hotela, saj se prvi dan nisva želela ukvarjati še s to logistiko, tako sva bila v hotelu že malo po sedmi uri, se namestila in imela še dovolj časa, da skočiva v hotelski bazen. Pričakale so naju prijetne temperature: ozračje okoli 30 stopinj, voda v bazenu tam nekje okoli 28 stopinj. Ni kaj, kar prijetna sprememba!

Torek, 30.1.2024

Za prvi dan si nisva zastavila prevelikih načrtov. Želela sva začeti pri izhodišču moderne Paname: pri ostankih mesta Panama, ki so ga Španci postavili v 16. stoletju: Panama Viejo. Do tja sva želela s povezavo metroja in avtobusa. Panama je moderno in veliko mesto: ožji del mesta šteje preko pol milijona prebivalcev, s svojimi predmestji (ki se praktično držijo glavnega mesta), na tem področju živi skoraj 2 mio ljudi, kar je okoli petina vseh prebivalcev te dežele. Gre za najbolj bogato srednjeameriško državo, saj ji poslovni uspeh zagotavlja Panamski prekop, najkrajša in najhitrejša ladijska prometnica med Pacifikom in Atlantikom. Če bi se zjutraj zbudila in ne bi vedela, kje sva, bi morda lahko pomislila, da sva sredi Frankfurta. Moderne stolpnice (tudi preko 50-etažne, torej z višino preko 100 metrov) so obdajale najin hotel. Prav zanimiv je bil pogled iz bazena, ko je bilo v neposredni bližini kar nekaj takšnih orjaških stolpnic. Namreč: tudi jutro sva začela s skokom v bazen!

Naslednji korak je bila prometna logistika: kako uporabiti metro in avtobus. Z metrojem nisva imela problemov, saj je zasnovan podobno kot v evropskih mestih. Sicer sta le dve liniji, vendar je to za obseg trenutnega mesta verjetno dovolj. Več problemov nama je predstavljal logistika avtobusov. Na postaji sva pogledala načrt povezav, ki pa ga v aktualnem trenutku še nisva povsem razumela (no, tudi po odhodu sva se sprijaznila s tem, da bi naju še vedno lahko čakalo kašno presenečenje).

Panama ima centralno avtobusno postajo (Allbrook), ki je povezovalna tudi za medmestni promet, ob njej  je tudi izhodišče metrojeve linije 1, dodatno pa je še pomembno avtobusno mestno stičišče v bližini centra (5.maj).

Najprej sva se sprehodila do obale (do tja je bilo od najinega hotela cca kilometer in pol) in ob glavni obalni prometnici proti staremu mestnemu jedru (Panama Antigua).

). Sva pri napisu “Panama” na obali sklenila, da bova ta del mesta raziskala kdaj drugič. Obrnila sva se nazaj proti  najinemu hotelu in želele spotoma poiskati kakšno trgovino, da se oskrbiva s pijačo in hrano, ki naju bo pričakala v hotelskem hladilniku, saj sva imela najet apartma, kjer je bilo celo nekaj kuhinje.

Spotoma sva kupila še SIM kartico za Panamo (povezave preko naših SIM kartic so v Srednji Ameriki izredno drage) in našla tudi dobro založeno trgovino, kjer sva nabavila nekaj dobrot, ki bi naj zadoščale za prve dni v Panami. Nazaj proti hotelu potem nisva ubrala najkrajše poti, sva naredila malo podaljška, saj se v Panami še nisva znala povsem pravilno orientirati.

Ponovno malo osvežitve v bazenu in popoldne načrtovana pot proti Panam Viejo. Pa se nekako ni izšlo, v avtobusni logistiki sva nekje zamočila, avtobus naju je pripeljala nazaj v center na postajo 5.maj. Zato sva spremenila načrt in se odpravila proti Panama Antigua.

Spotoma sva se ustavila še na ribji tržnici (Mercado marisco), ki je zares dobro založena.

Neposredno ob tržnici je na obali kar nekaj restavracij, ki ponujajo predvsem morsko hrano. Čas je bil pravi, torej sva si privoščila morske dobrote, tokrat je na najinih krožnikih pristal jastog, ki pa naju ni tako navdušil kot nekaj let nazaj na Kubi.

Po slabi izkušnji s Panama Viejo (nekaj več o tem takrat, ko bova opisala najin obisk na tej lokaciji) so Španci novejše mesto Panama zastavili na polotoku, ki je bil naravno bolj zavarovan, tudi z bližnjim hribom Ancon. Danes ta del mesta imenujejo Panama Antigua. Zasnova mesta je nastala proti koncu 17. stoletja, zaradi svoje lege je bilo dovolj zavarovano, da ni bilo nikoli uničeno. Še danes na polotoku kraljujejo kolonialne stavbe, ki jih kar zgledno obnavljajo in tudi ta del mesta turistično oživljajo. Je pa seveda kar nekaj stavb, ki so vmes že propadle, za obnovo pa očitno še ni pravih interesentov.

Ozke uličice kolonialne Paname Antigue so danes enosmerne urice, prometa ni pretirano veliko, zato je sprehod po teh uličicah prijeten. Izogniti se je potrebno le predsedniški rezidenci, kjer pa je dostop tako ali tako omejen z vojaško oz. policijsko kontrolo.

V mestu je tudi glavni trg, ob katerem kraljujeta katedrala in stara mestna hiša. Na trgu je kar živahno, pogosto so prisotne kakšne avtohtone folklorne skupine, ki prikažejo plese in običaje s teh koncev, tudi iz časov pred špansko prevlado, ko so na teh koncih živeli le staroselci.

In potem še nazaj do hotelčka, skok v bazen in spat. Kar dovolj naporov za prvi dan, saj je bil pričakovani naslednji dan še bolj naporen.

Sreda, 31,1,2024

Že ob petih zjutraj so napovedali prevoz, ki bi naju odpeljal do karibske obale. So bili kar točni in po Panamerikani (to je glavna cesta oz. ponekod avtocesta, ki povezuje zahodni del Severne, Srednje in Južne Amerike [mogoče je kje še malo zmanjka] od Aljaske do Patagonije) smo se odpeljali proti vzhodu. Panama je namreč precej neznačilna glede geografskega položaja. Večino ameriških dežel namreč vidimo kot povezavo med severom in jugom, vendar je Panama obrnjena malo drugače, tako da je njen daljši del na tej relaciji vzhod-zahod, krajša povezava med Pacifikom in Atlatnikom (Karibi) pa v smeri sever-jug, v kateri poteka tudi Panamski prekop. Zato smo se najprej peljali v smeri proti vzhodu in se pri prečkanju do Karibov obrnili proti severu. Zadnji del poti prečka višavje z deževnih gozdom, včasih se po teh poteh z navadnimi avtomobili ni dalo, potreben je bil džip s štirikolesnim pogonom, s katerim smo se prevažali tudi mi. Danes tudi to prometnico urejajo, večinoma je že razširjena, utrjena in asfaltirana, torej bi bilo mogoče to cesto prevoziti tudi z običajnim avtomobilom.

Področje, na katerega smo bili namenjeni, ima določeno avtonomijo znotraj Paname, zaradi tega je bilo potrebo spotoma na kontrolni točki pokazati tudi osebne dokumente (potni list) in plačati pristojbino za vstop v to avtonomno pokrajino. Imajo celo svoji zastavi, ena je zastava avtonomne pokrajine, druga je revolucionarna zastava, s katero obeležujejo dogodke iz začetka 20. stoletja, ko so si to avtonomijo priborili (njihova svastika nima nikakršne povezave s svastiko nacistične Nemčije).

Po slabih treh urah smo prispeli do pristanišča na karibski obali, ki je izhodišče do otočja San Blas. Arhipelag San Blas obsega kar 378 otočkov (seveda niso vsi poseljeni), ki veljajo za enega izmed biserov Paname. Lepe peščene plaže, dokaj bogat morski svet pod morsko gladino, vse to je magnet za turiste, ki prihajajo na ta konec.

Z ladjico oz. čolnom za 24 oseb smo se odpeljali iz pristanišča proti otočju. Kar slabo uro poti. Za osvežitev poskrbijo curki morske vode, ki jih prinesejo čez čoln valovi, ki jih režemo. Če se želite tem curkom izogniti, si izborite prostor v sprednjem delu čolna, če pa v njih uživate, pač kar v zadnji vrsti…

Ustavili smo se na treh otočkih, dodatno še na enem “podvodnem” otočku, ki je kakšen meter pod vodno gladino in omogoča prijetno namakanje in šnorkljanje. Je bilo kar nekaj luštkanih ribic, pa še kakšna morska zvezda se je našla.

Tudi za kosilo je bilo poskrbljeno (na voljo je bila ribica ali piščanec, midva sva seveda izbrala ribico, ki je bila malce podobna nam poznanim sardelam).

Toplo morje in še bolj toplo ozračje z obilo sonca je seveda zasmodilo tudi najino kožo, ki ni bila navajena na takšno izrazito spremembo. Čeprav sva uporabila zaščito pred soncem (krema za sončenje), sva v naslednjih dneh oba do določene mere “zamenjala” povrhnjico najine kože.

Tudi pot nazaj je bila podobno živahna, imela sva srečo, da so naju oddali kot prva, tako da je bilo zvečer še dovolj časa, da sva ponovno skočila v bazen in se malce ohladila po vročem dnevu.

Četrtek, 1.2.2024

Ker Paname Viejo zadnjič nisva “našla”, sva se tokrat bolje pripravila. Poiskala sva številko avtobusa, ki pelje v tisto smer. Postajališče je bilo zelo blizu najinega hotelčka, malo sva počakala in res se je pripeljal avtobus s pravo številko. Pred vstopom sva še preverila pri vozniku, če res vozi mimo Panama Viejo in ko je potrdil, sva bila kar zadovoljna: zdaj pa avtobuse v Panami že skoraj obvladava.

Ta skoraj se je pokazal kot resnično dejstvo takrat, ko sva izstopila na predvideni postaji, vendar je bila ta postaja ena predaleč, zato sva morala nazaj peš do vstopa v muzejski kompleks Panam Viejo. Še plačilo vstopnine in muzejski vlakec nas je zapeljal proti staremu mestu, ki je danes le v razvalinah.

Panama Viejo so leta 1519 ustanovili Španci kot svojo postojanko, ki bo povezovala njihove kolonije na pacifiški strani Amerike. To so bila leta, ko so imeli Španci kar velike probleme na karibski (atlantski) strani zaradi piratov, ki so pogosto oropali španske galeje, ki so vozile dragocenosti iz Amerike v Španijo.

Španci so se nevarnosti gusarjev zavedali, vendar gusarji so bili na karibski strani, na pacifiški strani jih ni bilo. Zato mesta Panama niso kaj posebej zavarovali. To se jim je čez nekaj desetletij maščevalo. Gusarji so namreč izvedeli za cvetoče mesto na pacifiški strani. Morda najbolj znani gusar tistega časa Henry Morgan je leta 1671 s približno 2.000 gusarji peš prečkal celino med Atlantikom in Pacifikom in Panamo zavzel. Branilci mesta so sicer že prej odpeljali na varno večino dragocenosti, med obleganjem mesta so branilci neposredno pred kapitulacijo zažgali skladišče smodnika, ki je v veliki meri mesto uničilo, tako da gusarji niso prišli do kakšnega posebnega plena.

Gusarji so se nato vrnili na karibsko stran in še naprej povzročali probleme španskim galejam. Gusar Henry Morgan je bil kar spreten, izkupiček gusarskih pohodov je deloma razdelil med svoje gusarje, deloma pa jih je podaril angleški kroni. V zahvalo so mu angleški monarhi podarili plemiški naslov, dodatno pa še naziv guvernerja Jamajke…

Z busom sva se odpeljala nazaj v center, do glavne postaje, od koder sva pot nadaljevala na Miraflores, kjer je sprejemni center za ogled Panamskega kanala. Najprej sva si ogledala film, ki prikazuje njegovo zgodovino. O kanalu med Atlantikom in Pacifikom so razmišljali že proti koncu 19. stoletja, celo pričeli so z deli pod francoskimi načrti, ki pa se žal niso dobro končala. Džungla je terjala velik davek med delavci, saj so obolevali za malarijo in jih je večina pomrla, tako da so morali z deli prenehati.

Dela so se nadaljeval šele v 20. stoletju, ko so nadzor nad tem področjem prevzele ZDA. Dosegle so, da je Panama, ki je bila takrat del Kolumbije, dosegla samostojnost, z novim vodstvom države so sklenili še pogodbo za izgradnjo kanala.

Dejanska pogoja za izgradnjo kanala sta bila predvsem dva:

– odkritje, da komarji prenašajo malarijo – z učinkovitim zatiranjem komarjev so znižali nevarnost okužb zaradi malarije na minimum

– z zajezitvijo reke Charges so dosegli njen umirjen pretok, potopili so veliki del osrednje Paname, kjer je nastalo umetno Gatunsko jezero, ki tudi danes omogoča plutje ladij, na obeh straneh so zgradili sisteme zapornic, ki so ladje dvigale oz. spuščale za cca 26 metrov (razlika med nivojem morja in nivojem Gatunskega jezera)

Gre za zelo mogočen gradbeni poseg, ki v osnovnem principu deluje še danes. Prve ladje so zaplule po prekopu leta 1914. Veličino tega dogodka je zgodovinsko gledano zasenčil začetek prve svetovne vojne.

Res so leta 2007 kanal še dodatno razširili, tako da je omogočen prehod tudi največjih komercialnih ladij, vendar principi delovanja so ostali enaki kot so jih zastavili v začetku 20. stoletja.

Več podatkov o prekopu na spletni strani:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Panamski_prekop

Po ogledu filma sva si želela ogledati dogajanje tudi v živo, vendar preko poldneva ladij ne spuščajo čez ta del prekopa, tako da bo to ostalo za drugič.

Pa počasi nazaj v mesto, zopet do restavracij pri ribiški tržnici in uživanje ob morski hrani (tokrat so bili na vrsti škampi). Okusno, mnjam….

Še malo firbcanja po mestu, pa nazaj do hotela, skok v bazen in spat. Naslednji dan naju je ponovno čakal naporen dan.

Petek, 2.2.2024

Zjutraj sva spakirala, naročila prevoz do letališča Allbrook preko Uberja in dopoldne poletela z manjšim letalom (cca 50 sedežev, še s propelerjem) do Bocas del Toro. Omejitev prtljage je zaradi majhnega letala (in tudi letališč Allbrook in Bocas, ki sta bolj na nivoju našega letališča v Lescah) kar striktna: samo 4 kg ročne prtljage in 23kg  za čekiranje. No, midva sva imela vsega sicer manj, ampak sva morala združiti oba nahrbtnika v enega, da ni bilo potrebno plačati dveh čekiranih prtljag.

Na malem letališču na otoku Colon nas je čakal možak, ki nas je med raztovarjanjem prtljage spravil v dobro voljo s prepevanjem in igranjem na kitaro (seveda je imel ob sebi klobuk za prostovoljne prispevke) in nato še ročno skozi majhno odprtino v avlo potisnil vsak kos prtljage. Tak je pač »tekoči trak« na tem letališču.

Pristaniška steza na otoku Isla Colon je dokaj kratka in se konča skoraj v središču mesteca, tako da sva klub rahlemu rosenju kar peš odšla do najinega prenočišča, saj mestece ni ravno veliko. Preverila sva še to, od kje naslednji dan nadaljujeva pot, si privoščila kosilce in se popoldne z busom odpravila na drugi konec otoka do Bocas del Drago, kjer v bližini leži najbolj znana plaža: Playa Estrela. Kakšen kilometrček peš in že sva bila na plaži, ki je znana po svojih morskih prebivalcih: morskih zvezdah, ki so lepe oranžno-rdeče barve. Jih je res kar precej, na cca 20 metrih plaže sva jih našla več kot deset.

Obiskovalci plaže se sicer obnašajo precej neodgovorno. Ker se želijo slikati z morskimi zvezdami, jih dvigujejo z morskega dna nad morsko gladino: vse za čim boljšo fotko. Žal se ne zavedajo, da s tem ogrožajo preživetje te živalske vrste. Opozorila, da morskih zvezd ni dovoljeno prijemati, so sicer povsod na plaži, vendar jih očitno nihče ne upošteva (ali bere).

Pot vodi tudi mimo zanimive vasice (Plastic bottle village), ki ima pročelja stavb obložena s plastenkami. Vsekakor bolje kot da ležijo naokrog, vendar tudi te plastenke propadajo in mikroplastika lebdi naokrog…

Pa še nazaj v Bocas, še malo prigrizka in spat. Naslednji dan je bil zopet kar naporen. Ampak spala sva bolj slabo. Hotelček je bil lesena zgradba, tako da se je dogajanje z ulico kar močno slišalo v sobo. Ker ga na tistem koncu očitno ponoči kar pošteno žurajo, je živahen utrip trajal večino noči, umirilo se je šele okoli tretje ure zjutraj, že ob šestih pa se je zopet pričelo dnevno dogajanje (dostave, promet).Kratka noč je bila.

Sobota, 3.2.2024

Zjutraj sva kar pohitela. Ladjica naj bi odpeljala že ob osmi uri. Je bila kar točna in že smo se po Karibskem morju zapeljali do kraja na karibski obali Almirante. Ker sva najela prevoz preko agencije, nas je že čakal manjši avtobus (shuttle), ki nas je odpeljal proti meji s Kostariko. Meja poteka po sredi reke Sixaola.

Najprej smo se ustavili na Panamski carini, kjer smo dobili izstopni pečat, nato smo plačali pristojbino za prečkanje meje (midva sva plačala samo 4$, pisalo je sicer 8$), se peš sprehodili preko mostu in se na drugi strani ustavili še pri Kostariški carini, kjer smo dobili vstopni pečat za Kostariko. Nato smo se vkrcali na drugi manjši avtobus, ki nas je že čakal na kostariški strani in se odpeljali vzporedno ob obali do kraja Puerto Viejo de Talamanca, kjer smo se ustavili za kosilo. V tem kraju je kot posebna zanimivost “črna plaža” oz. “Playa Negra”, saj je barva peska na plaži zares zelo temna. Ampak kosilo je bilo povsem sprejemljivo, malo poležavanja na plaži pa tudi ni škodilo. Kopat se sicer nismo šli, je bilo vseeno premalo časa.

Pred krajem Limon smo zavili v notranjost in čez nekaj ur smo v popoldanskem času prispeli v kraj La Fortuna, kjer naju je čakalo naslednje prenočišče. Agencija naju je lepo odložila pred vhodom najinega manjšega hotelčka, ki je imel manjši bazen, vendar je osvežitev v njem kar prijala.

Že proti večeru sva se sprehodila do centra mesteca in rezervirala opcijo z vodenjem v naslednjem dnevu. Sva se kar odločila, da izkoristiva cel dan: slap, pohod pod vulkan, viseči mostovi, naravni topli vrelci.

Sva pa se odločila, da v Kostariki ne bova kupila SIM kartice. Dobila sva namreč informacijo, da ima skoraj vsak lokal v Kostariki “free WiFi”, torej dejansko kartice ne potrebuješ, če lahko najbolj nujne stike ali informacije pridobiš preko WiFi povezave.

Nedelja, 4.2.2024

Pred hotelom so naju pobrali že ob sedmih, torej sva zjutraj zopet hitela. Do slapu Catarata La Fortuna smo se od vstopne točke spustili po 500 stopnicah navzdol. Dokaj bogat slap je spodaj ustvaril lepo laguno, ki je bila primerna tudi za kopanje. Voda je bila dokaj osvežilna, ni imela dosti čez 20 stopinj. Pa je poživitev kar prijala.

Še pot nazaj do izhodišča (navzdol je šlo hitreje kot nazaj navzgor, čeprav je pot malo bolj počasi zmogla tudi najstarejša na našem busu, 75-letna Kanadčanka), zopet na avtobus in do naslednje postaje: pohod pod vznožje vulkana Arenal.

Imeli smo srečo, da je bil dan lep, skoraj brez oblakov in je vulkan v vsej svoji velikosti kraljeval pred nami.

Od jezera Los Lagos pri vznožju vulkana (nadmorska višin cca 625m) smo se vzpeli do razgledne točke pod vulkanom (nadmorska višina cca 750m), pot je bila dolga dobra dva kilometra. Noben poseben vzpon, vendar je v visoki relativni vlagi in vročini vseeno kar teklo po nas. Pot poteka skozi džunglo, malo smo oprezali za kakšnimi živalmi, vendar nismo imeli posebne sreče. Le kakšne ptiče smo slišali, ne pa tudi videli.

Na razgledišču (Mirador Parque Ecologico Arenal) se nam je res odprl lep pogled proti vulkanu in ostankih njegovega zadnjega izbruha iz leta 2010. Vulkan je še aktiven, iz njega se kar lepo kadi. Visok je okrog 1.657 metrov, premer njegovega kraterja znaša 140 metrov. V principu ima vulkan dva vrhova. Kar mogočna gora! Tudi razgled je bil lep, v daljavi smo že videli tudi jezero Arenal, ki je največje jezero v Kostariki in tretje največje v Srednji Ameriki.

Na poti navzdol smo imeli več sreče. Naš vodič je v krošnji dreves zagledal par tukanov. Postavil je svoj mono-daljnogled s podstavkom na tla in lahko smo si ju ogledali. Bil je tudi dovolj spreten, da je pomagal narediti posnetke tukanov skozi objektiv. Sem poskušal ptiča najti s svojim daljnogledom, pa mi ni uspelo…

Po povratku smo v bližini jezera imeli kosilo, kar pod bližnjo kolibo, ki so jo očitno postavili za ta namen. Po kosilu pa še proti parku z visečimi mostovi (Mistico park, Puentos Colgantes Arenal). V paku je šest večjih visečih mostov, kjer se dejansko sprehajaš med in nad krošnjami dreves. Kar malce nelagoden občutek, saj mostovi rahlo nihajo in so tla pod nogami nestabilna.

Naš vodič je imel s seboj mono-daljnogled na podstavku in zopet smo lahko opazovali živalski svet. Tokrat nam je pokazal dve kači, ki sta spali na drevju. Obe strupeni, predvsem prva sivkasto-rjave barve sodi med najbolj strupene v Kostariki. Nas pa je potolažil, da kače lovijo le ponoči, podnevi pa spijo. No, glede na sporočila iz samega začetka Svetega pisma kačam ni moč zaupati… Ker večinoma spijo na istem mestu na drevesu, jih vodiči lahko relativno hitro najdejo, saj že vedo, kje jih lahko pričakujejo.

Smo pa videli še nekaj manjših ptičev.

Pod enim izmed visečih mostov je tudi manjši slap, do katerega vznožja so speljali stransko potko za tiste, ki smo si ga želeli ogledati.

Preko mostov ne more preveliko število ljudi hkrati, v praksi omejujejo na 16 oseb hkrati. Za to poskrbijo vodiči, pri nekaterih mostovih pa so celo pazniki, ki usmerjajo gibanje obiskovalcev.

Popoldne se je že nagibalo v večer, ko smo se ustavili še ob rečici, ki izvira v toplih vrelcih pod Arenalom. Malo smo se namočili, voda je bila res topla, kar okoli 35 stopinj, je bilo prav prijetno poležavati v njej.

Že v trdem mraku smo se odpravili nazaj proti našim prenočiščem. Bil je res naporen dan.

Skočila sva še do bližnje trgovine, da si nabereva nekaj priboljškov za naslednji dan in nazaj do hotela.

Spotoma sva zaslišala slovensko govorico in seveda pozdravila. Dva starejša para iz okolice Medvod sta naju opazila in naju povabila na klepet in kozarec piva. Seveda nisva odklonila, saj sva vedela, da bova izvedela še kakšno zanimivo informacijo. Poleg tega je v tujini prijetno naleteti na domače ljudi, po dnevih španščine in angleščine zopet naša milozvočna govorica.

Ponedeljek, 5.2.2024

Že naju je čakala pot naprej. Manjši bus naju je pobral pred najinim hotelom in odpravili smo se proti zahodu. Da smo malo skrajšali pot po cesti okoli jezera Arenal, smo se z ladjico zapeljali čez jezero in se na drugi strani ponovno vkrcali v drugi bus. Tudi z ladjice so se odpirali lepi pogledi po okolici.

Cesta na drugi strani jezera je bila bolj podobna rodeu kot pravi cesti. V začetku sploh ni bilo asfalta, potem ga je nekaj bilo, ampak je bil precej zdelan z velikimi luknjami, šele proti koncu, že v bližini kraja Santa Elena – Monteverde se je cesta malo izboljšala. Cesto sva poimenovala »Pura rida« v stilu kostariškega gesla “Pura vida”.

Ker so bili zadnji dnevi kar naporni, sva popoldne malce počivala in se šele proti večeru odpravila proti centru mesteca.

Sprehodila sva se še do bližnjega parka orhidej (Jardin de Orquideas Monteverde), kjer sva lahko občudovala najrazličnejša socvetja tamkajšnjih orhidej, tudi pod vodstvom vodiča, ki je kar nekaj vedel o teh cvetlicah. Med drugim nam je tudi razložil, zakaj bi bilo žensko ime Orhideja neprimerno (v latinščini bi pomenilo »testis«).

Torek, 6.2.2024

Zjutraj sva se najprej odpeljala do parka Selvatura Park Monteverde. Tam imajo tudi zavetišče za lenivce. Glede na izkušnje prejšnjih dni sva bolj malo verjela, da jih bova res videla v naravi, zato se nama je to zdela prav dobra ideja. In res se je pokazalo, da je bilo tako. V zavetišču (veliki pokriti hali) je kar nekaj lenivcev, ki očitno kar uživajo tam.

Če se ne prehranjujejo, so večinoma bolj pri miru ali se kvečjemu občasno malce popraskajo. Ko pa so lačni, znajo kar pohiteti do prostora, kjer je nastavljena hrana. Sploh niso tako počasni kot bi si mislili zaradi njihovega imena. Tudi vodič je povedal, da se v primeru nevarnosti zelo hitro premikajo po krošnjah dreves. Gre za prijazne živali, tehtajo do 7 kilogramov, gosta dlaka jih ščiti pred vročino, sicer pa so najbolj aktivni ob sončnem vzhodu in zahodu, čez dan si poiščejo počivališče v gostih krošnjah dreves, kjer uživajo v senci.

V sosednji pokriti hali so imeli tudi metulje, tako da sva si pogledal še bogastvo te vrste. Tako po velikosti kot barvi raznoliki metulji so res zanimivi. Kar hitro sva se sprijateljila z njimi in kakšen je sedel tudi na najino roko. Vodič nam je razložil tudi njihov življenjski cikel. Življenje samca se konča, ko oplodi samico, življenje samice pa takrat, ko poleže jajčeca. Od jajčeca do metulja je še kar nekaj prehodnih faz (ličinka, buba), ampak to je že znanje iz osnovne šole.

Popoldne sva se sprehodila še do bližnjega žabjega parka (Renario de Monteverde), kjer smo lahko občudovali najrazličnejše žabje vrste, ki živijo v Kostariki. Zelo zanimiv je bil tudi večerni obisk tega parka, ko smo žabice iskali po akvarijih s pomočjo svetilke. Ta nočni pohod je bil varen, saj v renariu zagotovo nimajo kač, ki se bojda rade ponoči sprehajajo naokrog. Žabice bi jim bile namreč odlična malica.

Sreda, 7.2.2024
Zgodaj zjutraj ponovno na pot. Tokrat proti severozahodu. Cesta je bila nekaj boljša kot prejšnji dan.
So nas pa pri postanku za WC razveselile are, ki so priletele na bližnje drevo. Sta bili dve, kar glasno sta se “pogovarjali”. To so lepe in velike ptice, ene največjih papig, razpon kril imajo lahko okoli enega metra.

Na Panamaerikano smo zavili pri kraju Canas in čez slabo uro smo že bili v kraju Liberia, kjer naju je čakalo naslednje prenočišče. Busek naju je odložil na obrobju, vendar do avtobusne postaje in najinega prenočišča ni bilo daleč.
Popoldne sva se odpravila še do slapu Catarata Llanos del Cortes. Je malo stran od glavne ceste, sva malce pešačila do tja. Prijazna družina naju je povabila v svoj precej zdelan kombi, tako da so nama skrajšali pot. Ob slapu je prijetno kopališče, pa tudi sence je dovolj. Malo naokrog pelje tudi stezica, po kateri se lahko pride nad slap in tudi od zgoraj se ponuja kar lep pogled. Spotoma je tudi odcep do manjšega slapu, katerega tolmun je obkrožen s skalami, s katerih se baje da lepo skakati v tolmun.

Žal pretoka na tem slapu ni bilo, tako da je bil tolmun že skoraj osušen in poln odpadlega listja. Vsekakor neprimerno za skakanje v vodo.
Za povratek sva izbrala slab termin.
Očitno ravno v tem času ni bilo nobenega avtobusa (sva malo zamudila prejšnjega, saj sva ga videla z nadvoza, vendar ga nisva več mogla ujeti), tako sva čakala kar dobro uro, da je mimo pripeljal naslednji avtobus. Pa še pravega postajališča ni bilo, tako da sva “uživala” na vročem soncu.
Je pa zvečer toliko bolj teknilo kakšno pivo.

Četrtek, 8.2.2024
Tokratni dan je bil namenjen Niakragvi. Zgodaj zjutraj (že ob petih) naju je pobral voznik z osebnim avtom (je že prej pobral tudi Američanko iz Chicaga) in nas zapeljal direktno do meje. Tam smo se pridružili večji skupini Američanov, ki so tudi sicer v Srednji Ameriki najpogostejši gostje. Najprej formalnosti na kostariški strani, potem peš preko meje, kamor nas je pospremila vodička večje skupine, pa še formalnosti (in plačilo vstopne takse) na meji z Nikaragvo, potem pa še malce naprej, kjer nas je čakal novi mali avtobus z vodičem iz Nikaragve. Najprej nas je podučil, da imajo tudi v Nikaragvi svoj moto: »Dia cachinga« ali »carpe diem oz. užij dan«. Tudi sicer nam je veliko povedal o življenju v Nikaragvi, zgodovini, značilnostih ter seveda naravnih lepotah, ki smo jih obiskali.
Na poti na je na desni strani najprej pozdravilo največje jezero v Nikaragvi in celotni Srednji Ameriki, Lago Cocibolca. Posebna zanimivost tega jezera je otok Ometepe na sredini, na katerem sta kar dva vulkana. Vulkan Concepcion (na severnem delu otoka) je še aktiven, njegovi izbruhi so kar pogosti, nekje vsakih deset let. Naj južnem delu otoka je nekaj nižji ugasli vulkan Madeiras.

Ustavili smo se na Playa La Virgen, od koder je bil lep pogled na otok z obema vulkanoma. Postregli so nam z obilnim zajtrkom, ki je bil dokaj okusen. Prvič sva jedla rumene lubenice, ki so po okusu skoraj enake kot naše rožnate.
Pa naprej do kraja Catarina, kjer smo se ustavili na obrobju v neposredni bližini razgledišča Mirador de Catarina. Od tod je lep razgled preko jezera Apoya Lagoon, ki je nastalo po izbruhu vulkana, ki se je sesedel sam vase in dno njegovega kraterja je napolnila voda.

Seveda tudi malo obveznega firbcanja po bližnjih trgovinicah ni manjkalo. Ker pa so cene zelo navite, saj želijo od redkih turistov iztisniti čem več, se za kakšne nakupe nisva odločila.
Naslednji postanek je bil v narodnem parku Masaya, kjer domujejo kar trije vulkani. Osrednji Volcan Santiago (tudi vulkan Masaya) je aktiven in iz njega se vali plin (žveplov dioksid, ki ga lahko kar dobro vonjamo) in para, ponoči pa se v globini kraterja vidi celo žareča lava.
Z avtom se da pripeljati praktično ob rob kraterja, tako da je bil dostop do razgledišča zares preprost. Midva sva se sprehodila še do bližnje vzpetine s križem na vrhu (Cruz de Bobadilla), od koder sta se videla tudi druga dva ugasla vulkana: Nindiri in San Pedro. Prvi križ so na tem mestu postavili že leta 1529, saj so mislili, da v kraterju vulkana živi hudič, zato so ga želeli na ta način pregnati stran.

Popoldne smo pričeli z obiskom Granade, lepega kolonialnega mesta ob jezeru Cocibolca (nekateri ga imenujejo tudi Lago Nicargua). Najprej smo imeli kosilo v prijetni restavraciji, naprej pa so nas na krožno pot po mestu zapeljali s kočijami.

Nista manjkala niti postanek pri tovarni za izdelavo cigar, niti postanek pri čokoladnici – vse z namenom nakupa njihovih izdelkov seveda. Cene pa so bile žal previsoke za vrednost izdelkov, ki jih ponujajo. Vsekakor pa je bil lep postanek na glavnem trgu, ki se ponaša z živahnim utripom in lepimi vedutami okoliških kolonialnih zgradb.

Da je bila neka zgradba zgrajena v kolonialnem slogu, je bil predpogoj, da je bil na središču stavbe odprt prostor, ki je bil namenjen notranjemu vrtu. Kar nekaj takšnih stavb je tudi v neposredni bližini glavnega trga.

Še skok do obale jezera in krožna vožnja po jezeru in okoli bližnjih otočkov. Ustavili smo se pri opičjem otoku, nekateri so se zabavali s hranjenjem opic, drugi pa smo si vzeli čas za kakšno fotko.

Je bilo že mračno, ko smo bili zopet nazaj na meji, kjer smo ponovili postopek v obratni smeri. Na kostariški strani nas je že čakal naš voznik, ki nas je že v temi dostavil nazaj v Liberijo.

Petek, 9.2.2024
Zopet potovalni dan. Tokrat z avtobusom iz Liberije do glavnega mesta San Jose. Med vožnjo sva lahko v smeri proti vzhodu opazovala zanimiv pojav nad deževnim gozdom. Nad deževnim gozdom se tudi v sušnem obdobju pogosto zadržujejo oblaki, ki znajo s seboj prinesti tudi nekaj dežja.

V deževnem obdobju (od aprila do novembra) pa se takšna oblačnost razširi nad celotno celino, dežja je seveda precej več, redko kateri dan mine brez njega. Sicer je zahodni (pacifiški) del celine na splošno bolj suh, zato je tudi volj poseljen. Proti vzhodu oz. proti karibski strani je bolj mokro, tam so še vedno obširni predeli džungle, v kateri seveda kraljuje živali, ne pa ljudje.
Ker je bilo najino prenočišče v bližini centra, avtobusna postaja pa na obrobju, sva za prevoz uporabila taxi. Naju je sicer odložil pri napačnem muzeju, vendar ne tako daleč stran od prave lokacije, tako da se je kar izšlo. Lepo sva se namestila in se potem sprehodila po centru glavnega mesta. Mesto je kar lepo urejeno, niti približno ni tako veliko in mogočno kot Panama City, je bolj podobno kakšnemu podeželskemu mestu kot pa prestolnici.

Sva pa doživela glasen “orkester” na drevesu pri katedrali. Toliko papig na enem mestu še nisva videla. Njihov klepet je bil zares glasen!

Ko sva se že počasi vračala nazaj proti prenočišču, sva se ustavila še v manjši cerkvi Nuestra Senora de la Soledad, kjer sva ujela celo del maše.

Sobota, 10.2.2024

Zjutraj na letališče in let proti Panami. Tokrat sva pristala še na tretjem letališču: Panama Pacifico. Ker je to letališče malo bolj oddaljeno, sva poklicala Uber, da so naju odpeljali do hotelčka (istega kot prej, celo sobo sva si izgovorila isto). Popoldne sva si vzela malo časa za počitek, sprehodila sva se le do bližnje trgovine, tako da sva popolnila najine zaloge, nato pa sva malce uživala v bazenu, malo pa v hotelski sobi.
Nedelja, 11.2.2024
Dopoldne naju je pot peljala v kolonialno Panama Antiguo, kjer sva malo pofirbcala naokrog, opoldne pa sva se ustavila v stolnici, kjer je bila nedeljska maša.

S skrajnega rta polotoka, na katerem stoji Panama Antigua, se je lepo videl tudi most čez Panamski prekop (del Panamerikane), ki nekako povezuje Severno in Južno Ameriko na pacifiški strani.

Izbrala sva že tudi nekaj idej, katere stvari bodo odpotovale z nama, seveda se je kakšna malenkost že prej našla v najinih nahrbtnikih.
Popoldne in zvečer sva namenila karnevalu. Za ta namen zaprejo obalno avenijo Balboa (v dolžini cca 2km). Dopoldanski čas je namenjen hlajenju obiskovalcev (polivanje z vodo, kar z gasilsko brizgalno), popoldansko-večerni del pa je namenjen sprevodu in v nadaljevanju žuru do zgodnjih jutranjih ur. Sva se kar odločila, da žur spustiva, sprevod pa naju je zanimal.

Pred vstopom na prireditveni prostor je najprej kontrola obiskovalcev: z osebnim pregledom. Prepovedan je vnos alkoholne pijače (tudi na stojnicah znotraj ograjenega prireditvenega prostora alkohola ne ponujajo, je pa seveda v dolgih karnevalskih nočeh kljub strogim pregledom alkohola več kot dovolj, saj iznajdljivost prebivalcev presega policijski nadzor) in ostrih predmetov. Pri meni so našli kemični svinčnik in zobotrebce! Moram obvestiti Ribničane, da delajo smrtno nevarno orožje! So kje drugje še bolj pretiravali. Ženski neposredno pred mojo ženko so vzeli celo uhane…

Potem sva se pa malo načakala, pa tudi sprehod ni bil tako bleščeč kot so ga napovedovali.

En tovornjak z muziko, štiri prikolice z njihovimi kraljicami, sprevod folklornih plesalcev, zamaskiranih pošasti in plešočih domorodcev… to je bilo nekako vse.

Sva bila kar malo razočarana.
Ampak včasih je kaj drugače kot pričakujemo!

Ponedeljek 12.2.2024
Zjutraj sva se odpravila proti Colonu. Sva bila optimista in sva mislila, da vlak med Panamo in Colonom že vozi, ampak je bilo obvestilo na spletni strani še vedno aktualno: zaradi pandemije Covid vlak ne vozi. Pa nazaj na glavno postajo in z busom v Colon. Tam sva se dogovorila s taksistom, da naju za 15 USD v eno smer odpelje do Aqua Clara in zapornic v Gatunu.
Ko so na karibski strani omogočili v letu 2007 prevoz večjih ladij skozi kanal, so izkopali povsem nov širši kanal in nad njim v Aqua Clari uredili center za obiskovalce (Ventro de Observacion de la Amplicacion del Canal), od koder je razgled na zapornice in kanal še mnogo lepši kot v Mirafloresu.

Tu sva bila ravno v času, ko so skozi zapornice vodili veliko čezoceanko. Sva prišla na svoj račun.

Pri zapornicah v Gatunu pa sta ostala oba kanala v starih dimenzijah (za malo manjše ladje).
Zapeljali smo se še preko mostu na zahodno stran kanala, čisto do zapornic v Gatunu, vendar tam ni takšnega centra za obiskovalce, kjer bi bil dober pregled nad kanalom. Smo pa se ustavili toliko na mostu (Puente Atlantico), da sem naredil kakšno fotko tega dela kanala.

Po vračanju v Colon je najin taksist kar pozabil na vnaprejšnji dogovor in je zahteval 50 USD. Se nisem dal, sem vztrajal na 30 USD, po 15 USD na vsako stran. Je na koncu popustil, po moji oceni je za slabo uro kar dobro zaslužil!
Z busom sva se odpeljala nazaj v Panamo, še malo pofirbcala po mestu in nazaj v hotelček. Skok v bazen je prav prijal.

Torek, 13.2.2024
Cilj: otoček Taboga v Pacifiku, slabo uro stran od obale. Prideva v pristanišče, od koder vozijo hitre ladjice (dobre pol ure): za vse praznične dneve (v pustnih dneh je pri njih kar praznik) so karte razprodane. Greva še do pristanišča, od koder vozijo standardne ladjice (tri četrt ure): možno le še ob 12:00 in vračilo ob 19:00.
Je pa tisti del obale proti otočkoma Isla Naos in Isla Perico lepo urejen, po nasipu je speljana tudi kolesarska steza in dejansko je bilo na njej dosti kolesarjev. Saj kolesarjenje lepo po ravnem res ni nič napornega.

Sva pač vzela te karte, počakala tisto urico in pol lepo v senci (vmes sva v bližnjem mini marketu poskrbela za osvežitev) in se malo pred poldnevom vkrcala na ladjico. Je moral kapitan ladjice kar malo vijugati med velikim tovornimi ladjami, ki so čakale na prehod skozi Panamski kanal…

Otoček ni velik. Na večji plaži je bilo kar živahno, zaradi tega sva se odločila, da se malo sprehodiva do malce oddaljene plaže: Playa Diablo oz. Playa Barlovento.

Potka je bila kar zanimiva, sicer zvožena (na otoku uporabljajo štirikolesnike, pa tudi vozila za golf), vendar precej divja, speljana rahlo stran od obale skozi džunglo. Srečala sva nekaj živalic, tudi zares velike kobilice (dolge dober decimeter).
Obala na plaži je zanimiva, mešanica mivke in oblih kamnov raznih velikosti in oblik. Ker sva prišla v času oseke, se je ob obali naredil nekakšen bazen, ki je bil dobro zavarovan pred zunanjim morjem. Voda je bila precej bolj sveža kot na karibski strani. Malo sva se kopala, malo zaplavala in se potem osušila v senci pod bližnjim drevjem. Vsega skupaj nas je bilo le šest takrat na plaži (vsa ostala množica se je gnetla na prvi plaži pri pomolu, kjer pristajajo ladjice), mlada Poljaka sta imela nad plažo celo svoj šotor, očitno sta ostala tam tudi čez noč.
Pa nazaj proti pristanišču, sva šla pogledat, če bi naju kaj prej spustili na kakšno ladjico, pa niso hoteli nič slišati o tem. Sva si pač šla še malo ogledati vasico Taboga. V centru mesta je bil prireditveni prostor, kjer so vrteli glasbo, še malo naprej pa ob obali druga fešta, kjer je bila tudi aktualna kraljica Taboge. Bil je namreč pustni torek, torej še vedno čas karnevala V resnici so imeli celo dve kraljici: eno otroško in eno mladostno. Ko so se pripravili v sprevod, so vozove potisnili kar z rokami. Pa saj ni bilo daleč: od enega prireditvenega prostora do drugega, le klanec vmes je bil kar strm.

Sva se še malo utaborila na plaži, nekajkrat zaplavala, v bližnjem mini marketu poskrbela za osvežitev… in je kar minilo do večera.
Proti večeru je prihajala plima in do odhoda naše ladjice se je pod morje skrila tudi tista plaža ob pristanišču, ki je bila čez dan polna obiskovalcev.
Že ponoči sva se vrnila na celino, z busom nazaj do glavne postaje in z metrojem do bližine najinega hotelčka, še dobrih pet minut pešačenja in že sva bila zopet “doma”.

Sreda, 14.2.2024
Odločila sva se za sprehod po njihovem mestnem parku: Parque Natural Metropolitano. Vstopnina je simbolična, po vstopu v park pa naju je pričakala džungla.

V bližnjem bajerju so se kopale želvice, ogledovala sva si tudi okolico, saj pravijo, da v tem parku živi precej živali. Baje celo lenivci, vendar je potrebno priti v park v zgodnjih jutranjih urah, takrat se jih še opazi, čez dan se zavlečejo v krošnje dreves in počivajo, tako da jih ni mogoče videti. Nama so se že poznali predhodni naporni dnevi in nisva bila dovolj zgodnja, da bi jih morda lahko videla. So pa tam tudi malce večja drevesa, odrezano deblo nedavno padlega je imelo kar kašen meter in pol premera.
Izbrala sva daljšo pot do razgledišča, ki ponuja pogled na Panamo. Spotoma so naju razveselile opice, ki so se potikale po krošnjah dreves.

Razgled na Mirador Cerro Cedro je bil res lep. Dan je bil dokaj čist, tako da ni bilo pretiranih meglic v zraku.

Na vrhu smo imeli tudi zvedavega obiskovalca: nekakšnega rakuna. Če bi vedel, kaj imava midva doma na kuhinjski klopi (ustrojeno kožo kanadskega rakuna) bi verjetno ne prišel tako blizu. Sicer pa sva jih srečala tudi že prej…

Na poti nazaj so naju spet razveselile opice, ki so očitno našle drevo, katere listje jim je bilo všeč. So imele dopoldansko malico…
Na avtobusni postaji sva imela spet “srečo”: očitno je zopet izpadel kakšen bus iz redne linije! In to prav v času najinega čakanja na postaji…

Še zanimivost: ker je bila pepelnična sreda, so na glavni postaji Albrook duhovniki s pepelom blagoslavljali mimoidoče. No, pri nas si tega ne bi mogli privoščiti…

Četrtek, 15.2.2024
Dopoldne se nama ni nikamor mudilo, po zajtrku sva si vzela čas še za zadnji skok v bazen. Spakirala sva najine stvari in jih nato pustila v recepciji. Let je bil šele zvečer, tako da se nama ni pretirano mudilo. Zopet sva zavila v Panama Antiguo in opravila še zadnje nakupe, nekaj planiranih, nekaj pa se je našlo tudi neplaniranih. Nekajkrat sva se tudi ustavila, posedela v kakšni senci in nabirala moči za večerno pot.

Še skok do mestne in nato še ribje tržnice in zadnje kosilce z morskimi sadeži v Panami. Rakci so bili dokaj okusni.
Nato z busom in peš do hotela, pobrala sva najine nahrbtnike in se z metrojem Linija 1 odpeljala do San Miguelito, kjer sva prestopila na Linijo 2 v smeri Nuevo Tocumen. Nekaj postaj prej sva izstopila, saj se v Corredor Sur odcepi stranska linija za letališče Tocumen. Ker bi naslednji metro na letališče odpeljal šele čez tri četrt ure, sva stopila na ulico in poklicala Uber. Tako sva bila v četrt ure že pred najinim terminalom.
Uredila sva še formalnosti zaradi rezervacije (nekaj so komplicirali zaradi rezervacije sedežev) ter se počasi odpravila proti izstopnim vratom za letalo proti Parizu. Še nekaj časa nama je ostalo, tako da se je v prtljagi našla še kakšna malenkost iz dutyfree-ja. Let je bil nočni, najprej so postregli z večerjo (za pijačo sva oba naročila šampanjec in rdeče vino, ki sva si jih potem pravično razdelila: ženka je popila ves šampanjec, jaz pa vse rdeče vino). To je prednost francoskega prevoznika: z vinom ne skoparijo.

Petek, 16.2.2024
Kar po načrtu smo pristali v Parizu. Ker sva v Parizu zamenjala terminal, sva morala še enkrat skozi kontrolo prtljage. So bili kar natančni. Celo originalno zaprto vrečko iz dutyfree-ja so odprli in z nekakimi senzorji preverili vsebino steklenice (nekaj panamskega ruma je namreč potovalo z menoj).
Meni osebno sicer ni povsem jasno, kaj bi se s tem rumom lahko spotoma dogajalo, da bi predstavljal kakršnokoli drugačno nevarnost kot jo je na polici v dutyfree-ju v Panami…
Še let v Benetke, z kombijem do parkirišča in avtočkom do doma. Tam pred deveto zvečer sva bila že doma. Sva si kar oddahnila: za najina leta je bilo to kar naporno potovanje! Zopet bova rabila nekaj dni, da se bova aklimatizirala. Pa verjetno kakšen prehlad, saj so povprečne temperature pri nas cca 20 stopinj nižje kot v Panami…

Za konec potovanja še par podatkov o vseh treh deželah: če bi se morala odločiti za eno, bi bila to vsekakor Panama. Zakaj? Je manj turistična, ima ravno toliko naravnih lepot: deževnega gozda, živali, čudovitih otokov in plaž … kot bolj popularna Kostarika, je pa bistveno cenejša, čeprav še vedno draga. Z javnimi prevoznimi sredstvi se da solidno potovati, je pa seveda velika razlika med glavnim mestom, ki je enak vsem razvitim prestolnicam in zaledjem, zlasti regijo Colon in območjem ob Kolumbiji, kjer je obisk turistom odsvetovan. Colon sva videla in res sva ga kar se da hitro zapustila, ni bilo prijetno.

Kostarika je po drugi strani najbolj čista, usmerjena v turizem, vse je dobro organizirano in vsi dogovori veljajo, je pa mnogo dražja… Znajo se tržit, njihova “pura vida” uspeva v polnosti. Presenetila pa naju je slaba cestna infrastruktura z izjemo res glavne ceste med Leonom in San Josejem. Prednost pred Panamo je v tem, da večina ljudi zna angleško, v Panami se je pač treba znajti vsaj z nekaj španskimi besedami. Ampak imamo še roke in se da vse zmenit.

Nikaragvi se pozna režim, saj imajo sandonisti (podobno kot naši levičarji) 70% večino, zato ni demokracije. Izjemno revna je, ogromno korupcije, zlasti v elektro branži, kjer je polovica v privatnih rokah, ki je seveda v dobri navezavi z državnim delom (kako znano, kajne?), po drugi strani pa želijo od tistih redkih turistov iztisniti čim več in so zato izdelki, ki jih navadno kupujejo turisti, izjemno dragi. Presenetila naju je sicer dobra infrastruktura vsaj na jugu, kjer smo se vozili. Imajo veliko naravnih lepot in tudi bogato zgodovino ter kar nekaj starih dobro ohranjenih mest. V lastni režiji je težko potovati, ker ni javnih prevozov do znamenitosti (vsaj tako je bilo videti), o najemu avta se pa nisva zanimala. V tako revnih in koruptivnih deželah je seveda veliko kriminala, zato velja za manj varno destinacijo. Ne drži pa navedba, da je potrebno obvezno cepljenje proti rumeni mrzlici (kot pišejo naše turistične agencije), razen, če prihajate iz tistih držav Južne Amerike, kjer razsaja rumena mrzlica. Tudi v Panami je bilo v času najinega potovanja nekaj takih območji (npr. mejna pokrajina s Kolumbijo).

Na splošno sva videla veliko v vseh deželah. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Je turizem naporen, vedno trdiva. In vedno komaj čakava, da greva spet spoznavat nove dežele.

Še cenovna ocena (za dve osebi):
Prevozi: 2.200 EUR (letalske karte za let v Panamo iz Benetk, 2 notranja leta, prevozi po Panami in Kostariki)
Prenočišča: 820 EUR
Hrana in nakupi: 700 EUR
Izleti, vstopnine: 1.000 EUR (San Blas Islands, La Fortuna, Monteverde, Nikaragva, vstopnine v razne parke)

SKUPAJ: 4.720 EUR