“A si slišal”, je kar zažvrgolela moja ženka, “z Brnika bo Norvegian od konca aprila letel direktno na Dansko, v Koebenhaven.” Verjetno mi ni potrebno razlagati, kaj je sledilo. Seveda so na začetku ponudili ugodnejše cene, moja ženka je to izkoristila, v naslednjem trenutku je imela že kupljene karte, jaz pa sem se moral sprijazniti s tem, da bo zopet treba na pot…
Petek, 3.5.2024
Zgodaj zjutraj sva se podala na Brnik. Že dlje časa nisva letela od tam, tako da sva tokrat prvič videla preurejen terminal na našem glavnem letališču. No, ja, ni naju presunilo, glede na standarde kje drugje ni niti slabo niti kaj posebej dobro. Ampak projektanti že vedo, zakaj so načrtovali takšno preureditev…

Že dlje časa nisva letela od tam, tako da sva tokrat prvič videla preurejen terminal na našem glavnem letališču. No, ja, ni naju presunilo, glede na standarde kje drugje ni niti slabo niti kaj posebej dobro. Ampak projektanti že vedo, zakaj so načrtovali takšno preureditev… Norvegian je nizkocenovnik, zato smo se morali vkrcati s tal, malce neprijetno, ker se je ravno takrat vlilo. Ampak napoved za Koebenhaven je bila boljša.In res je bilo tako. Pristali smo v lepem in dokaj toplem vremenu.

Z najemom avta ni bilo problemov, celo prijetno sva bila presenečena: ker niso imeli na voljo rezerviranega avta, so nama ponudili sicer manjši avto – novega Polota (700km je imel na števcu, ob vrnitvi je bila kilometrina podvojena 😊) in zaradi manjšega avta so nama poklonili še poln tank bencina. Kmalu po deseti uri sva že bila na poti proti centru glavnega mesta Danske, ki je bil v središču najine pozornosti prvega dne. Že doma sva si malo pogledala, kje bi parkirala in res sva na obrobju mestnega centra našla pokrito garažo, ki je ponujala lepo izhodišče za raziskovanje mesta.

Od njihovega mestnega parka, ki se nahaja tik ob glavni železniški postaji  (imenuje se Tivoli, tako kot v Ljubljani) do morske deklice na morski obali je cca. 5km. Malo sem in malo tja so na poti vse največje znamenitosti glavnega mesta Danske.

Koebenhaven je sicer postal glavno mesto Danske šele v 15.stoletju. Prej je bila to ribiška vas, ki je nastala na tem koncu nekje v 10.stoletju. Danes je to moderna metropola s približno 1,4 mio prebivalcev, s pripadajočimi predmestji nekje okoli 1,5 mio.

Najin prvi cilj je bila “Mala morska deklica”. Po živahnih uličicah sva se sprehodila proti vzhodnem delu mesta in po slabi urici res prišla do obale, kjer je bilo tega dne kar živahno dogajanje. Spotoma sva si ogledala še okrogel stolp, ki tudi velja za turistično znamenitost. Turističnemu utripu je prav gotovo pripomoglo to, da se je tega dne v mestu ustavila turistična križarka, ki je plula po Baltiku. Na obali je bilo kar živahno, mala morska deklica je pač najbolj značilen simbol tega mesta, ki ga turist ne sme izpustiti pri svojem ogledu.

Pot nazaj sva nadaljevala skozi trdnjavo (Kastellet), ki je včasih predstavljala najpomembnejšo vojaško utrdbo v tem mestu, danes pa seveda takšnega pomena nima več, čeprav še vedno deloma služi temu namenu. Je pa na obrobju trdnjave lepo ohranjen mlin na veter.

Za pot proti središču sva nato izbrala kar najbolj znano ulico (Bredgade), si najprej ogledala mogočno stolnico (Marmorkirken) z veličastno kupolo ter nadaljevala proti kraljevemu dvorcu (Amalienborg).

Okrog trga so kraljevske palače, ki so občasno tudi na voljo obiskovalcem, kadar vladarjev ni v rezidenci. Tokrat so očitno bili doma (tako je pač kazala zastava na drogu), vendar naju niso pričakali s kakšnimi posebnimi častmi. Sva le tako kot ostali turisti malo postopala po trgu in se odpravila še na rob kanala, od koder je lep pogled na opero na drugi strani.

V neposredni bližini glavnega trga (Kongens Nytvory) sva si privoščila še mini kosilce (za maxi ceno).

Še preko palače Christianborg in že sva bila pred Tivolijem. Ob parku je tudi mestna hiša. Park je deloma odprt za sprehajalce, deloma pa namenjen zabavi (pomanjšani Gardaland).

Še proti parkirni hiši in potem do prenočišča na severnem obrobju glavnega mesta.

Sobota, 5.5.2024

Tokratni dan sva namenila obisku nekaterih znanih gradov, pa tudi vikinški zgodovini. Prvi postanek je bil v kraju Roskilde, ki je bil med 11. in 15. stoletjem celo glavno mesto Danske. Zato so v njihovi stolnici pokopani njihovi vladarji (oz. večina od njih). Pa sva bila prezgodnja, tako stolnica kot vikinški muzej sta še bila zaprta. Sva se odločila, da ju obiščeva naslednji dan, ko se bova vračala iz Odenseja.

Nadaljevala sva proti Hillerodu, kjer stoji grad (Fredeiksborg Slot), ki ga je dal kralj Christian IV zgraditi v 17. stoletju v renesančnem slogu.  Lokacija je izjemna, grad je na otočku, na obali jezera pa so lepi vrtovi, ki se dvigujejo proti hribčku na njegovem zahodnem robu. Zaradi izjemnih kulis je grad priljubljena točka za poroke, kar je bilo tudi to soboto seveda aktualno. V grajski kapeli oz. cerkvi je bila maša, očitno namenjena potrditvi njihovih otrok v veri (morda nekaj podobnega kot pri nas birma). Sprehodila sva se tudi po vrtovih, kjer je cvetje v tem letnem času že kar barvito.

Še malo naprej je ob jezeru Esrum (drugo največje jezero na Danskem) letna kraljeva rezidenca (Fredensborg Slot), ki je malo mlajša, zgrajena v 18. stoletju v baročnem slogu. Tam sva bila okoli poldneva, tako da sva lahko prisostvovala menjavi straže na gradu. Še sprehod do jezera, spotoma še mimo Doline nordijcev (skuplture prikazujejo tipične prebivalce nekdanjega Danskega kraljestva iz njihovih severnih dežel kot so Ferski otoki, Islandija in Grenlandija. Vsi so dokaj toplo oblečeni in obuti…) do čolnarne na obali jezera in nazaj. Tudi tukaj naju januarja 2024 ustoličeni Kralj Friderik X. ni sprejel. No, če bi on prišel v Brda, bi ga midva sigurno sprejela in morda ponudila kozarec dobrega vina. Ampak po tako hladnem sprejemu morava o tem še razmisliti. Morda se še ne znajde najbolje, kraljica (njegova mati Margareta) bi naju zagotovo sprejela.

Naslednji
postanek je bil v kraju Helsingor, pri naslednjem gradu (Kronborg). Grad leži
na izpostavljenem polotoku, z njega se lepo vidi obala Švedske na drugi strani.
Znan je tudi po tem, da je ovekovečen kot grad Elsinore v drami Hamlet (avtor
moj soimenjak William Shakespeare).

Prav na tej točki sta si Danska in Švedska najbližje. Pretok Oeresund, ki povezuje Severno in Baltsko morje, je bil že včasih izredno pomembna trgovska in strateška ladijska pot. Grad je odprt za obiskovalce, zato sva si tokrat privoščila tudi ogled njegove notranjosti, ki je dokaj bogata, predvsem zaradi tapiserij (iz najbolj znane izdelovalnice tapiserij v Antwerpnu), kjer so upodobljeni danski kralji, nekatere pa so namenjene tudi lovskim zgodbam. Večina ohranjenih tapiserij je še vedno na gradu, nekaj jih je v narodnem muzeju v glavnem mestu, nekaj pa je tudi izgubljenih ali uničenih. Hamleta pa ni bilo doma.

Pot sva nadaljevala s trajektom na Švedsko. Gre kar hitro, trajekt vozi v eno stran le 20 minut. Na Švedskem je sosednje mesto s podobnim imenom: Helsingborg. Ker je bilo že popoldne, se v njem nisva ustavljala, najin naslednji cilj je bil Malmoe. Pričakal naju je v rahlo deževnem vremenu, vendar sva si vzela toliko časa, da sva se sprehodila po njegovih uličicah, saj so bile padavine le občasne. Prijetno mestece, zelo živahno dogajanje na osrednjih trgih. Sicer je to tretje največje mesto na Švedskem (cca 400.000 prebivalcev), industrijsko zelo razvito, znano tudi kot univerzitetno mesto, sodi pa tudi med najbolj topla švedska mesta (kot zanimivost: do 17. stoletja je bilo del Danske).

Pot sva nadaljevala preko Oeresundskega mostu, ki povezuje Švedsko in Dansko. Velja za enega najdaljših mostov v Evropi, čeprav gre v resnici za kombinacijo mostu in predora. Most (skoraj 8km) se začne na švedski strani in konča na umetnem otoku v bližini Danske (umetni otok so zgradili iz materiala, ki so ga izkopali pri gradnji železniškega in cestnega predora pod morskim dnom), od tega otoka do Danske pa je zgrajen cestni in železniški predor (cca 4km, skupna dolžina 16,4km). Dokaj veličastna tehnična rešitev. Je pa mostnina kar draga (cca 60 EUR v eno smer, podobno kot strošek trajekta med Helsingorom in Helsingborgom). Most je dvonivojski, v gornjem nivoju je avtocesta, v spodnjem nivoju je železnica. Odprli so ga 1.7.2000.

Kot zanimivost: za mostnino nisva nič plačala, se je zapornica dvignila sama od sebe, še preden sem pripravil kartico. Mogoče se nama je odkupil kralj za hladen sprejem, mogoče pa bo račun še prišel za nama ali pa se plača mostnino le v eno stran. Bova sporočila zainteresiranim.

Je bilo že pozno popoldne, ko sva se vrnila na Dansko, zato sva šla  le še do prenočišča, nekaj sva si pripravila za večerjo in počivat.

Nedelja, 5.5.2024

To nedeljo sva posvetila pravljicam oz. pravljičarju. V Odenseju se je namreč rodil Hans Christian Andersen, ki ga verjetno vsi dobro poznamo po njegovih pravljicah. Odense leži na otoku Funen (Koebenhaven na otoku Zealand), tako se je bilo potrebno ponovno zapeljati preko mostu (Storebaeltsbroen), ki je celo daljši od povezave Danske s Švedsko, saj skupna dolžina znaša 18km. V osrednjem vzhodnem delu je v obliki visečega mostu, njegov razpon (1,6km) je celo največji v Evropi. Železniški del so odprli leta 1997, za cestni promet eno leto pozneje. Most je sestavljen iz dveh delov, saj se na zahodnem delu posluži manjšega otoka Sprogo. Na vzhodnem delu tega otočka je most enonivojski (zgoraj cesta, železnica pa je speljana v predoru pod morjem), zahodno od otočka pa je tako cestni kot železniški most na stebrih. Mostnina je nekaj cenejša, malo manj kot 40 EUR v eno smer.

Odense naju je pričakal v deževnem vremenu, zato sva daljši sprehod po mestu izpustila in se napotila do Andersenove rojstne hiše, ob kateri so postavili muzej, v katerem najprej predstavijo življenje tega velikana pravljic, nato pa so v spodnjem delu predstavljene nekatere najbolj znane pravljice (Deklica z vžigalicami, Mala morska deklica, Grdi raček, Kraljična na zrnu graha, Cesarjev slavček, Snežna kraljica…). Dve uri sta hitro minili. Andersen ni bil le odlični pravljičar, ampak je pisal tudi romane, gledališke drame in pesmi. Celo libreto za opero je napisal. Vsekakor je najbolj znan prebivalec tega kraja. Njegovo življenje je bilo raznoliko, imel je lepo število naslovov, bil je vagabund svoje ga časa in je potoval po vsej Evropi. Vendar se nama je zdelo, da je bil očiten genij, ki mu je bilo po eni strani nekaj genialnosti položeno v zibelko, po drugi strani pa mu je manjkalo nekaj ravnovesja za normalno življenje, kakor ga razumemo mi, negenialni in običajni prebivalci našega planeta.

Vreme se ni še nič izboljšalo, zato sva krenila nazaj proti Koebenhavnu, saj sva imela še predviden postanek v Roskildu. Tokrat je bila katedrala odprta. Sam osrednji cerkveni del niti ni kaj posebnega, so pa kapele, kjer so pokopani njihovi nekdanji vladarji, toliko bolj zanimive. V marsikateri kapeli je kraljevski par pokopan eden ob drugem, skoraj povsod je večje število grobov v eni kapeli.

Stolnica je bila sicer zgrajena že v 12. in 13. stoletju. Takrat je bil kraj Roskilde celo prestolnica Danske. Razlog je verjetno v tem, da je Roskilde dobro zavarovan, saj leži na koncu najdaljšega danskega fjorda, ki mu nudi naravno zavetje.

S tem je bil povezan tudi  najin naslednji postanek: muzej vikinških ladij. Ladje so odkrili oz. izkopali okoli leta 1962. Po oceni strokovnjakov so jih vikingi namerno potopili tam nekje v 11. stoletju, da so z njimi preprečili plovno pot po enem izmed rokavov fjorda, da bi se tako zaščitili pred napadom sovražnikov z morske strani.

Ostanki ladij pa so razstavljeni v prav za ta namen postavljenem muzeju. Gre za pet tipov ladij, ki so bile namenjene tovornemu prometu (širši trup) ali vojaškim pohodom (ožji trup, bolj podolgovate). Predvsem vojaške ladje so bile hitre in okretne, z njimi so Vikingi prepluli ves takrat znani svet, njihovi roparski pohodi pa so tudi prišli v zgodovino. Danski Vikingi so bili nekje od 8. do 11. stoletja kar strah in trepet prebivalcev na britanskem otočju, celo do Italije so prišli. Znane so njihove naselbine v Angliji in Franciji (Normandija).

Na največji od odkritih ladij je bilo prostora za 80 vojščakov. Morje je ladje dokaj solidno ohranilo, tako da so na njihovi osnovi izdelali replike, ki jih danes uporabljajo za turistično plovbo.

Le še nazaj do prenočišča in spat.

Ponedeljek, 6.5.2024

Ker je bil let že ob 6:15 zjutraj, sva vstala že malo po tretji uri. Vrnila sva avto in se napotila do terminala. Je bila že kar gneča, v dobrih dveh urah in pol je bilo napovedanih preko 80 letov. Zato so tudi formalnosti pri pregledu trajale dlje (je bila kar dolga vrsta) in ni bilo potrebno dolgo čakati, da smo se lahko vkrcali na letalo. Bili smo kar točni in ob osmih zjutraj smo že pristali na Brniku.

Še splošen vtis o Danski: dejansko je videti dober standard prebivalcev, izjemno napredni so tudi na področju ekologije: kolo je glavno prevozno sredstvo po mestih, v enem od lokalov imajo celo ponudbo brezplačne pijače, če določen čas vrtite kolo.

Tudi sicer je to zelo čista in varna dežela z dokaj malo tujimi priseljenci (kolikor sva videla, vsekakor manj kot v ostalih evropskih mestih). Hrib v prestolnici je dejansko sežigalnica odpadkov, seveda z vsemi potrebnimi filtri. Sva se pa začudila, da je bilo opaziti zelo malo goveda na paši, četudi je Danska znana po napredni živinoreji. Verjetno so tudi tam na delu vegetarijanci, ki menijo, da so krave krive za povzročanje ozonskih lukenj… Ob tem pa se vozijo z letali ipd…).

Vsak drugi avto je električni, večinoma Tesle. Polnilnic je povsod na pretek, imajo veliko obnovljivih virov energije, predvsem vetrnic, kar je razumljivo, saj večino časa piha veter. Pa tudi ostalih energentov imajo več kot dovolj.

Kar pa je še potrebno dodati, je njihova narodna pripadnost: zelo so ponosni na svojo deželo, povsod je videti drogove z njihovimi zastavami (tudi ob privatnih hišah). Lahko bi se mi Slovenci marsičesa naučili od njih…..

Stroški:

Letalske karte: 186 EUR

Prenočišče (apartma Airbnb v okolici Köbenhavna): 220 EUR

Najem avta: 138 EUR

Mostnine, parkirnine, trajekt, vstopnine: ca. 300 EUR

Hrana in ostalo: ca. 150 EUR

SKUPAJ: ca. 1000 EUR/2 osebi