Midva z ženko imava smolo. Ona ima kolektivni dopust ravno takrat, ko so remonti v firmah, kjer pogosto moram biti prisoten. Pa vseeno preživiva, se greva potepati takrat, ko nama uspe.

Torej ni bilo nič čudnega, če je po prvem novembru, ko sem ugotovil, da sem tokrat za božično-novoletne praznike prost, kar zažvrgolela (ko se to zgodi, že vem, da nimam ustreznih obrambnih mehanizmov): “A bi šla tokrat v Indijo?”

Preko božično-novoletnih praznikov so cene letalskih kart (če jih rezerviraš prepozno) kar visoke in tako se je pokazala bolj optimalna možnost, da uporabiva storitve katere izmed agencij, ki imajo že vnaprej predkupljene karte (saj sva bila z agencijo že tudi na križarjenju po Nilu in v Sveti deželi).

Kaj hočem? Sem pač pristal.

Potem seveda sledijo programi, obvestila, letalske karte…

Vse to ureja moja boljša polovica, torej meni ostane le še potopis…. Pa tako lepo bi bilo voziti po indijskih cestah!!!

Tokrat nehajte brati tisti, ki želite klasični potopis, ga ne bo. Bo kakšen datum, vendar bo poudarek na doživetjih. Pa kakršnakoli so bila.

Kaj sva v Indiji najbolj opazila?

Indijci so pogosto vegetarijanci. Za njih je govedina praktično prepovedana (več o “svetih” kravah bolj spodaj), pujskov praktični nimajo, torej jim ostanejo pišeki, koze in ovce. Koz in ovc je bolj malo…

Torej kar se hrane tiče: kura in riž, seveda obogateno z zelenjavnimi prilogami, ki so kar precej “spice”, ali po naše: bogato začinjena hrana.

Seveda imajo tudi kakšnega MC Donalsa, ampak njihove restavracije so v osnovi razdeljene v tri kategorije:

– običajne (dobiš tudi pišeka)

– Vegetarijanske (pišeka ni več, so pa še kurja jajca)

– čiste vegetarijanske ( ni niti pišeka, niti jajc, je le še strogo vege hrana)

Za štajersko dušo je že prva varianta šok, kaj šele ostale! Pa vseeno preživijo (sem omenil, da vina ne pridelujejo….???)

Če še berete, je verjetno vprašanje, zakaj najprej o hrani? Preprosto: če se Štajerc ne hrani, potem ne more napisati nič pametnega o ostalih doživetjih.

Pa k njim (ostali doživetjem).

Najbolj globoki čustveni trenutek sem doživel v čolnu na reki Ganges, ko je naš indijski vodič v reko spustil mini svečko s cvetjem v spomin na svojo mamo, ki mu je umrla dva meseca nazaj. Solze v očeh odraslega moškega so nekaj najbolj dragocenega, kar svet premore…

Vsi, ki smo kdaj v življenju nekoga izgubili, vemo, da ženske čustvujejo odkrito, moški pa bolj skrito: in če se to zgodi, so to prikriti dragulji v skrivnosti povezave med življenjem in smrtjo…

Življenje je skrivnostna stvar. V indijski filozofiji sta pomembna predvsem dva trenutka v življenju: trenutek rojstva in trenutek smrti!!! In tako kot je ob rojstvu dovoljeno veselje, je ob smrti dovoljena žalost, čeprav verjamejo v reinkarnacijo in nirvano…

Indijci verjamejo v obstoj človeka na štirih nivojih:

– meso (naše telo)

– razum (naše razmišljanje na osnovi podatkov, ki smo jih v življenju pridobili)

– čustva (naš odziv na dogodke, ki se nam v življenju zgodijo)

– duhovnost (razumevanja brezčastnega, kar je iznad naših osnovnih spoznanj)

Vse poglavitne indijske religije (hinduizem, budizem, islam) imajo izrazito močno izražen tudi četrti nivo (duhovnost), ki v evropskem prostoru in celotnem zahodne svetu ni več jasno prisoten in izražen.

Evropejci imamo zato za svojo osnovo trorogelnik, neke vrste ribiški stolček, kjer so prisotni telo, razum in čustva, Indijci pa si privoščijo luksuz: klasični stabilni stol na štirih nogah, kjer je prisotna tudi duhovnost, ki jo je v Evropi in preglasila materialnost in potrošništvo. Ampak materialnost je povezana le z mesenostjo, na pa z duhovnostjo… Torej smo se Evropejci “zavestno” odločili za to, da imamo nekaj manj…

KASTE

To je prav gotovo nekaj, kar je nam najbolj tuje.

Osnova so štiri kaste, ki so razdeljene še na “podkaste”:

-prva in najvišja kasta so brahmani oz . duhovniki (od njih se zahteva največ, praktično vsi so vegetarijanci in živijo od darov s strani njihovih sobivanjskih sosedov iz nižjih kast)

– druga kasta so državni voditelji in vojaki (njihova vloga ja v tem, da poskrbijo za varnost in blagodatost svojih podložnikov)

– tretja kasta so uporabniški poklici (peki, zidarji, brivci, trgovci…), ki je najbolj razdeljena, saj poklic določa tudi status znotraj kaste (aktualno iz te kaste izvirajo največji bogataši v Indiji)

– četrta (spodnja) kasta so “nedotakljivi” – v tej kasti so služabniki , berači, nekdaj tudi sužnji: izraz “nedotakljivi” pomeni preprosto to, da se jih višje kaste ne dotikajo…

NAJVEČJI VTISI

HRUP

Sva že bila v arabskih deželah, ampak kar se hrupa tiče, Indija zmaga. Mislim seveda predvsem na cestni hrup. Tam pač ne moreš registrirati avtomobila ali motorja, ki nima dobrih zavor in dobre hupe (pa zavore niti niso potrebni pogoj…)

SMETI

Poznajo celo ločevanje odpadkov. Doma pospraviš v hiši in pred hišo in nato odneseš smeti preko ceste na sosedovo ter jih tam streseš…

PROMET

Vozijo po angleško (po levi strani), kar človeka malo zmede. Ko gremo preko ceste (mi smo kot pešci navajeni gledati na drugo stran), morajo drugi paziti na nas (na srečo ima agencija takšno poslovno politiko, da morajo domov pripeljati le nad 80% uporabnikov – ki so vse plačali storitev že vnaprej).

Na običajnih ulicah ni pravil: zmaga tisti, ki ima najbolj glasno hupo

V mestu ni pravil: a moram ponavljati tisto, kar je napisano eno vrstico višje

Na štiripasovnicah: voziš tam, kjer se ti zdi primerno: ne glede na tvojo hitrost (tisti, ki te želijo prehiteti, morajo pač imeti glasno hupo)

Na šestpasovnicah: glej zgoraj, hupa mora biti glasnejša, da te slišijo že od daleč…

GNEČA

Manjše indijsko velemesto ima več prebivalcev kot Slovenija. Če prihajate v Ljubljano zjutraj s štajerskega ali dolenjskega konca, se vam verjetno zdi, da gnečo poznate. Za pravo definicijo tega pojma priporočam obisk Indije. Potem bo pot proti Ljubljani izgledala  kot izlet na dopust…

Tudi peš promet se občasno zatakne. Čakalne vrste v kakšnega izmed templjev v najbolj popularnih dnevih/urah se lahko obogatijo na pol dneva…

NEKAJ DEJSTEV

Prebivalcev trenutno tam okoli 1,5 milijarde (750 x več kot Slovenija).

Površina: 3.287.000 km² (650 x večja od Slovenije).

OBLIKOVANJE INDIJE

Tokrat se bodo nad mano križali zgodovinarji.

Začel bom namreč iz sedanjosti za nazaj.

Dandanes poskuša Indija čim bolj izobraziti svojo mladino, da bo konkurirala izzivom sodobnega sveta. Je pa ta razvoj krut. Indija je še vedno naraščajoča družba (več se jih rodi kot umre), zato je konkurenca med mladimi kar velika. Na fakulteti, kjer je prostora za 100 razpisnih mest, se prijavi tudi preko 1000 kandidatov. Vpis na želeno fakulteto je torej odvisen od znanja in aktualnega osebnega trenutka, kaj kdo zmore. Zato starši skušajo svojim otrokom pomagati, da pridobijo konkurenčnost prednost z dodatnimi inštrukcijami, ki pa seveda niso poceni.

Ampak tudi za tiste, ki denarja nimajo in niso dovolj uspešni, še obstajajo možnosti: študij na tujih univerzah.

V preteklosti pogosto v Ukrajini in Belorusiji (ponujajo cenovno sprejemljive programe). Toda ko prideš domov v Indijo, te še vseeno čaka nacionalni preizkus: ali znanje ali “denar” za komisijo… Če gre za medicino, bi želel, da me “obdela” nekdo, ki mu ni bilo potrebno plačati…

V času, ko smo bili v Indiji, je umrl eden izmed tvorcev indijske svetovne konkurenčnosti: nekdanji premier Manmohad Singh. Bil je indijski premier v letih med leti 2004 in 2014. Pripadal je verski skupini sikhov. Morda njegova največja državniška poteza je bila ta, da se je v imenu Indije opravičil za pokol nad sikhi, ki jih je ukazala leta 1984 takratna premierka Indira Gandhi.

Indira Gandhi sicer ni hčerka Mahatme Gandhija, je pa z njim povezana. Njen oče je bil Nehru (premier Indije v leti 1952-57), poročila se je s Feroze Jehangir Ghandy, ki z Gandhijem tudi ni imel nobenih sorodstvenih vezi. Toda Gandhi naj bi “posvojil” njenega moža in tako je tudi ona prevzela njegov priimek Gandhi. Je pa bila Indira prva premierka v zgodovini Indije in tudi premier z najdaljšim stažem.

Gandhi je bi osrednja figura v zgodovini osamosvojitve Indije. Kot potomec ugledne aristokratske družine se je šolal v Angliji, v Južni Afriki se je srečal z odnosom belcev do obarvanih (črncev in rjavokožcev), ki so v njem prebudila dokaj revolucionarna čustva. Ta čustva je kot globoko veren in razmišljujoč človek usmeril v idejo zbliževanja med ljudi, ne odtujevanja ali pobijanja. Vendar je vseeno v letu 1948 umrl v atentatu.

Pred tem je bila Indija pod britansko nadvlado, ki je Indiji sicer prinesla določene ugodnosti (n.pr.; razvoj železniškega prometa), pa tudi odvisnost od britanske krone. Po drugi svetovni vojni je bila Britanija preveč izčrpana in ni bila sposobna ohranjati svoji kolonij, ki so se kmalu osamosvojile, Indija kar med prvimi.

Britanci so izkoriščali bogastvo Indije več kot dvesto let, nekaj preko svoje hegemonije, nekaj preko Vzdnoindijske družbe, ki se je v Indiji udomačila potem, ko se indijski velikaši po zlomu muslimanske mogulske vladavine niso mogli dogovoriti o močnem voditelju, ki bi lahko povezal indijske pokrajine.

Mogulski vladarji so bili namreč vodilne figure med šestnajstim in osemnajstim stoletjem, ko je Indija ob stikih z Evropo doživljala morda največji razcvet. V to obdobje pade tud Taj Mahal, ena izmed največjih arhitekturnih znamenitosti svetovne zgodovine.

Pred tem obdobjem je Indija doživljala razna obleganja (od Timurlenka do Aleksandra Makedonskega), ki so prinesla tako uničenje kot razcvet. Vsak novi vladar je pustil kaj negativnega in tudi kaj pozitivnega.

Morda v smislu njihove filozofije: samo dve stvari sta v življenju povsem zagotovljeni: rojstvo in smrt. Življenje med tema dogodkoma pa predstavlja “odskočno” desko za prihodnje življenje po reinkarnaciji.

VERA

Hinduizem je morda najstarejšo verstvo na Zemlji. Ali gre za enoboštvo ali večboštvo, je stvar filozofske razprave. V osnovi je bog (Brahma – duša), ki se ljudem približa v različnih oblikah. Torej lahko vsak človek izbere obliko boga, ki mu je najbližje, vera pa vseeno ostaja enaka. Zaradi tega je tudi spoštovanje hindujcev do drugih verstev dokaj veliko, saj obstaja realna možnost, da je drugo verstvo le druga oblika njihovega boga.

Z mojega filozofsko-verskega vidika mi je to zelo blizu. Sem kristjan, ki nisem nič več kot drugi ljudje, ampak imam nekaj več, ker čutim duhovnost (sedim na stolu s štirimi nogami). Ta duhovnost pa ni povezana z materialnostjo, tako da sem prepričan, da bi bili enako dober hindujec v Indiji kot sem sedaj kristjan v Sloveniji. Enako sem prepričan, da bi bil enako dober musliman, če bi živel v arabskih deželah. Zame osebno je dragoceno spoznanje krščanskega oznanila, vendar globoko cenim in spoštujem vse, ki imajo isti oz. enak nivo oznanila preko druge vere.

Preprosto: Bog je enak oz. isti.

Indija je tudi matični kraj budizma. Sidharta pač ni bil zadovoljen s filozofijo hinduizma in je z razmišljanjem, askezo in potrpežljivostjo dosegel stanje, po katerem je petim sledilcem zaupal svoja najbolj notranja spoznanja.

Zanimivo, da se je budizem razširil bolj proti vzhodu, v Indiji ga niso sprejeli.

Islam se je v Indijo preselil iz arabskih dežel, vendar je manjšinska vera in zato v Indiji ni agresiven tako kot drugje. Mohamed je svoje razodetje predal svojim sledilcem na način, ki omogoča islamu izrazito agresivnost, pa tudi izrazito širino. Izbor razumevanja je na strani sledilcev.

Krščanska vera je prišla v Indijo skupaj s trgovci, zato se je prijela predvsem tam, kjer je bil njihov vpliv večji, je pa več ali manj zanemarljiva.

So še druge verske ločine, ki pa so povezane z osnovnimi ali pa so njihovi agregati.

Ateistov v Indiji po uradnih podatkih praktično ni.                 

Imajo pa tudi hindujci svoje reformiste – sikhe. So bolj načelni glede vere in pomoči drugim. V Delhiju v svoji “restavraciji” zraven svetišča Bangla Sahib nahranijo do 50.000 ljudi dnevno… Delajo prostovoljci.

SVETE KRAVE

Včasih je bila krava najbolj uporabna žival. Dajala je mleko, bikce so skopili in vole uporabljali za delo na polju. Ko so živali poginile, so kože uporabili za usnje, dodatno so bili uporabni tudi rogovi.

Zaradi velikega spoštovanja do krav jih ne jedo. Po poginu jih zakopljejo.

Danes je največji problem v tem, da voli niso več vprežne živali, saj jih tudi v Indiji nadomeščajo traktorji. Tako so bikci povsem neuporabni (razen za razplod), zato jih preprosto spustijo, da tavajo naokoli. Tudi krave, ki dajejo premalo mleka, čaka ista usoda.

In je res: svetih krav je na ulicah kar precej.

Kot zanimivost: tudi kobra je sveta žival…

V Indiji zaradi ugriza kobre umre nekaj 10.000 ljudi letno. Ker jih je ugriznila sveta žival, gredo direktno v nirvano…

CIGANI

Originalno naj bi izvirali iz Radžestana v Indiji. Še sedaj živijo tudi tam, razširili pa so se tudi proti Evropi in ostalemu svetu. Tudi v Radžestanu ne predstavljajo populacije, ki bi bila znana po vzornem življenju in pridnem delu. Se ukvarjajo bolj z eksotičnimi deli: so krotilci kač, delajo v njihovih mini cirkusih, so večinoma še vedno nomadi…

MAVZOLEJI

Čeprav je sežig najbolj običajne način pogreba v Indiji, za nekatere vplivne ljudi to ne velja. Ljudi s prve kaste potopijo v Ganges (jih obtežijo s kamni). Pokopavajo tudi ljudi ostalih veroizpovedi in seveda velike veljake. Pokopani so v večjih ali manjših mavzolejih.

Najbolj znani je Tadž (Taj) Mahal, ki ga je zgradil šah Džahan v razcvetu mogulskega imperija svoji najbolj ljubljeni tretji ženi Mumtaz Mahal, ki je umrla pri porodu štirinajstega otroka v letu 1631. Zgrajen je povsem simetrično z njeno grobnico v središču. Edini odmik od simetrije je šahova grobnica, ki je umeščena ob njeni in to simetrijo poruši. Zidovi so prekriti z belim marmorjem, v katerega so vgravirani dragi kamni in različne intarzije, ki oblikujejo predvsem cvetlične vzorce.

Njegov predhodnik (zgrajen kakšno stoletje prej) je mavzolej “Itmad-ud-Daulah’s Tomb”, znan tudi kot ¨Baby Taj Mahal”. Naj bi bil do določene mere celo vzor graditeljem Taj Mahala. Oba stojita v Agri na obali reke Yamuna.

Hazrat Nizamuddin Dargah v Delhiju je grobnica sufijskega svetnika Muhammad Nizamuddin Auliya, ki je umrl v 14. stoletju. Poudarjal je ljubezen kot sredstvo za spoznavanje boga. Zanj je njegova ljubezen do boga pomenila ljubezen do človeštva. Danes se okrov svetišča in njegove grobnice zbirajo njegovi sledilci.

V Agri je znamenita Rdeča trdnjava, ki je obdana z visokim zidovjem, v notranjosti so vrtovi in palača. Ker je malo na hribu, nad nivojem okolice, ponuja lepe razglede naokrog. Njena velikost (380.000m²) je takšna, da bi jo lahko opisali kot utrjeno mesto. Zanimiv je veliki kamniti čeber (visok je 1,5 m, premer 2,4 m in obseg 7,6 m – Jahangirjev hauz), ki je služil za kopanje vladarja in njegove družine. Z roba palače se vidi Taj Mahal (no, nam se je kar uspešno skril v meglicah).

Fatephur Sikhri je krajši čas služila kot sedež mogulskega imperija, ni povsem jasno, zakaj je to trajalo tako malo časa. Danes je trdnjava lepo obnovljena. Stoji na hribu, mogočna stavba, ki je prav gotovo naredila vtis na vsakogar, ki je potoval mimo. V trdnjavi je precejšen del namenjen haremu (Panč Mahal), saj je imel vladar več žena, seveda je bila ena izmed njih njegova najljubša.

SVETIŠČA

Vsak hindujski bog ima svoja svetišča po različnih krajih, pogosti so Šivini in Višnujevi templji, svetišč, ki so posvečena osnovnem bogu Brahmi, pa skoraj ni oz. so zelo redki. Eden je v kraju Pushkar, ki smo ga obiskali. Templji, posvečeni bogu Brahmi pa so redki, ker ga je njegova žena boginja Savitri preklela, ker jo je prevaral in prepovedala gradnjo njemu posvečenih templjev. Verjetno tudi zato ni v najboljšem stanju.

 Pushkar je sicer zanimiv kraj, saj je v njegovem središču “sveto” jezero, v katerem se verniki lahko okopajo in s tem izbrišejo svoje grehe. Se je pa bilo potrebno pred vhodom v tempelj sezuti tako kot je to običaj v vseh svetiščih v Indiji. Ob koncu dneva, že v večernem mraku, smo lahko prisostvovali še hindujskim molitvam in blagoslovu.

V neposredni bližini Pushkarja je vzpetina, na kateri je tempelj, namenjen boginji Savitri (Savitri Mata Mandir). Na hrib se lahko povzpnemo peš, lahko pa se zapeljemo tudi z gondolo. Savitri je sicer Brahmanova žena, v ta tempelj pa romajo ženske izprosit potomstvo. V lepem vremenu je lep razgled po okolici, mi smo ga le delno zaznali, saj je bilo dokaj megleno.

V Delhiju smo obiskali tempelj sikhov Bangla Sahib. Ob templju je bazen, ki služi za obredno umivanje oz. kopanje. V templju je bila ravno priprava na molitev, ki je bila prav zanimiva. Njihova pripravljalna pesem je malo spominjala na reaggy ritme, prav živahna je bila. Ogledali smo si tudi njihovo restavracijo in kuhinjo z ogromnimi posodami, občudovali njihovo spretnost pri mesenju in peki kruha, razdeljevanju hrane in ponižnostjo tistih, ki so čakali na hrano. Vzeli so krožnik in kruh (popečeno palačinko), se posedli na tla (sedeli so v vrstah) in počakali, da jim je prostovoljec prinesel obrok. Kar v vedru (ajmarju, kakršnega smo imeli včasih pri nas doma za krmiljenje prašičev) in z veliko zajemalko je vsebino iz vedra vrgel na krožnik čakajočih na obrok.

Budistični tempelj smo obiskali v okolici Varanasija (Sarnath Budhist Temple Varanasi) pri kraju Baraipur. Stoji prav na mestu, kjer je po izročilu Sidharta svojim najbolj zvestim petim sledilcem prvič v celoti razložil svoja spoznanja. Pri tem dogodku so bile prisotne tudi srne, zato jih imajo še danes v bližnji ogradi.

V okolici je še nekaj templjev, med njimi džainistični tempelj SinhPuri Shri Digamber Jain Temple, Džaintisti so ločina, ki je morda zašla rahlo v skrajnost. So popolni vegetarijanci, nobenemu živemu bitju ne želijo storiti hudega. Zato medtem, ko hodijo po pločniku, pred sabo pometajo, da ne bi slučajno pohodili kakšne mravlje ali črva… Ko pa darujejo v svojem templju, so popolnoma goli. No, ti goli so posebna veja džainistov.

V okolici je še več templjev, pa tudi arheološki park z ostanki nekdanjega samostana, ki zrasel na tem kraju in nato propadel. Edini zares ohranjeni spomenik je štupa (Dhamekh Stupa), krožna zgradba, ki je v notranjosti v celoti zapolnjena (v središču so relikvije budističnih svetih mož), na zunanjih zidovih so sveti zapisi. Ta stupa velja za najstarejšo ohranjeno stupo na svetu.

OSTALE ZNAMENITOSTI

Prav posebno pozornost si zasluži astronomski observatorij Džantar Mantar v Džajpurju. Izredno veliki in natančni instrumenti so bili namenjeni opazovanju neba, razlagi posameznih nebesnih znamenj v našem koledarju, zapisovanju ure (njihova sončna ura je največja na svetu, kaže do dve minuti natančno).

Chand Baori v Abhnaeriju ni stavba, ki bi se dvigala navzgor, ampak je sistem stopnišč, ki se spuščajo navzdol, kjer je bila tudi v največji suši voda, v času monsumskega deževja pa je bil vodnjak skoraj poln in so bile stopnice večinoma zalite.

Palača vetrov v Džajpurju je zanimiva sedemnadstropa stavba, kjer so bila okna diskretno zaprta, tako da so od znotraj lahko opazovali navzven, od zunaj pa se v stavbo ni videlo, Tako so lahko prebivalke te “Palače vetrov” varno firbcale, kaj se na cesti dogaja.

SMRT

Indijci svoje mrtve sežgejo naslednji dan po njihovi smrti. Izjeme so otroci in noseče ženske, ki jih pokopljejo, saj verjamejo, da bodo tako lažje prišli nazaj v reinkanirani obliki.

Vsaka vas ima sežigalno ploščad. Za običajnega pokojnika potrebujejo cca 150 kg lesa. Pri sežigu sodelujejo le moški, ženskam dostop ni dovoljen. Včasih so se obupane vdove vrgle na gorečo grmado, saj so po moževi smrti ostale nepreskrbljene in odrinjene na rob družbe. Ker se je to dogajalo relativno pogosto, sedaj dostop ženskam ni več dovoljen. Ogenj prižge najstarejši sin ali najstarejši potomec v širši družini. Sežigajo lahko od sončnega vzhoda do zahoda.

Izjema je Varanasi ob Gangesu, kjer je veliko svetišče boga Šive (ki je uničevalec, tudi slabega), tam lahko sežigajo 24 ur na dan. Zanimanje je dokaj veliko, saj Indijci verjamejo, da raztros pepela v sveto reko Ganges pomeni odrešenje pokojnega, ki se mu ne bo potrebno več reinkarnirati, ampak bo s tem dosegel nirvano.

ZAKLJUČNA MISEL

Indija je zanimiva dežela, ki zelo odstopa od naših standardov življenja in razmišljanja. Morda naju je tudi zaradi tega marsikaj zmotilo in vsaj zaenkrat ocenjujeva, da imava še dovolj drugih ciljev v mislih, tako da ponovna pot v Indijo prav gotovo ni v prvem planu. Vsekakor lahko pohvaliva našo vodičko in indijskega vodiča, ki sta korektno in dobro opravila svoje delo. Tudi skupina je bila kompaktna, nihče ni zamujal. Silvestrsko praznovanje je bilo prav prijetno, čeprav smo bili v vegetarijanskem hotelu, kjer je prepovedano točenje alkoholnih pijač. Ampak: saj se Slovenci znajdemo po svoje…