Potovanje v ti dve deželi sva načrtovala že nekaj let pred korono, vendar je potem potovanje kar nekajkrat padlo v vodo, tako da se je prava priložnost pokazala šele letos. Načrt je ostal skoraj enak kot pred nekaj leti, morda sva ga le malce dodelala.

Dan	Pot, aktivnost
Četrtek 18.7.popoldan	Popoldan do Rač, tam prespiva
Petek 19.7. 2024	Zgodaj na Madžarsko (cca 700km, 8 ur)
Sobota 20.7.2024	Vstop v Romunijo, prvi postanek v kraju Sapinta (smejoče pokopališče) – cca200km/ 3h, pot do Sighetul marmatei (muzej komunističnih žrtev) – cca 50km/1h -in naprej do Barsane (stara cerkvica) – cca 50km/1h, nadaljujeva do kraja Moisei in si ogledava stari samostan (vsak menih je imel svojo hišico) cca 50km/1h, prespiva v okolici Borse cca 50 km/1h
Nedelja 21.7.2024	Vzpon na goro “Pietrosul Rodnei”, z avtom do manjšega samostana na višini 1000m, nato peš do kopastega vrha – podobno kot naš Stol (2303m), najvišji vrh v tem delu Karpatov. (oz. nacionalni park Maramures in treking po dolini Izei , cerkev Poienile Izei) – ca 4 ure hoje
Ponedeljek, 22.7.2024	Borsa – Suceava cca 150km/3h, v okolici Suceave Bucovina – dva poslikana samostana (Voronet in Humur), zvečer čez mejo v Moldovo – Kišnjev cca 300km/5h
Torek 23.7.2024	Orheiul vechi samostan (50km iz Kinšnjeva), Vinske kleti v Moldovi: Cricova (šampanjec) na poti proti samostanu (ob 10h zjutraj brez pokušine akcijska cena), Milesti Mici, Kišnjev
Sreda, 24.7.2024	Nazaj v Romunijo, delta reke Donave (cca 350km/6h), popoldne z ladjico po delti
Četrtek, 25.7.2024	Constanta (200km/3h), kopanje v Črnem morju proti Bukarešti (220km/3,3h)
Petek, 26.7.2024	Blatni vulkani, , Brašov (200km, 4,5h), – črna cerkev, citadela, mestna hiša Brašov okolica (kanjon sedmih lestev)
Sobota, 27.7.2024	Bran: Drakulov grad, grad Peleš) cesta čez prelaz Tranfa, Curtea de Arges (samostan), Sighisoara
Nedelja, 28.7.2024	Sighisoara (rojstna hiša grofa Drakule), okolica (Biertan), solni rudnik (Turda), Cluj-Napoca (rojstna hiša Matije Korvina)
Ponedeljek, 29.7.2024	Vračanje domov: Sibiu (stolp sveta in most laži),  Alba lulia (čitadela, knežja palača, knjižnica, pravoslavna katedrala), Hunedoara, (Temišvar ali severneje mimo Arada do Szegeda?)(prespiva v: Szeged (400km)
Torek 30.7.2024	Do doma še 600km

Petek, 19.7.2024

Prespala sva pri mojem bratu v Račah in se že zgodaj zjutraj odpravila na pot. Mimo Budimpešte (oz. kar skozi njo) sva se zapeljala že pred osmo uro zjutraj, tako da še bilo posebne gneče. Pot sva nadaljevala do kraja Muhi oz. Mohi, kjer je bil prvi postanek. V tem kraju je namreč marca 1241 potekala bitka med Madžarsko kraljevo vojsko in Mongoli, ki so tistega leta vdrli na evropska tla. Mongoli so zgradili lastno mostišče preko Tise in presenetili Madžare, tako da je madžarska vojska doživela velik poraz. Ker je bila večina madžarske vojske uničene, ni bilo več nikogar, ki bi branil madžarsko ozemlje, tako so Monogoli prišli tudi do Pešte in jo uničili. V spomin na to bitko je v kraju Muhi postavljeno obeležje s križi na vzpetini.

Pot sva nadaljevala do kraja Nyiregyhaza, kjer je bil naslednji postanek v etnološki vasici Sosto na obrobju mesta. Etnološka vasica je sestavljena iz večjega števila hiš, značilnih za Madžarsko v 19. stoletju. Kar nekaj je kritih s slamo. V njih je tudi bogata zbirka porcelana in raznih ročno izdelanih značilnih predmetov. V eni od uličic so male obrtniške delavnice (klobučar, pasar, trgovinica z blagom…), zelo lep muzej na prostem.

V samem mestu se nisva ustavila, saj sva pot nadaljevala do madžarsko-romunske meje, kjer sva bila deležna natančne obravnave s strani madžarskih obmejnih policistov. Je trajalo skoraj pol ure, čeprav sva bila skoraj edina na mejnem prehodu.

Hotel sva imela rezerviran v Satu Mare takoj za mejo, vendar se je zapletlo. Hotelski bazen (na katerega sva kar pošteno računala po dolgo poti) je bil ravno ta dan zaprt. Odločila sva se, da rezervacijo stornirava in nadaljujeva pot do kraja Baia Mare, kjer sva preko spleta našla hotel, ki je imel bazen odprt. Tako sva se na koncu dolge poti lahko osvežila v prijetni vodi, četudi je bila velika gneča, saj je bil bazen odprt tudi za enodnevne obiskovalce.

Sobota, 20.7. 2024

Prvi postanek sva načrtovala v kraju Sapanta. Spotoma sva se ustavila še v kraju Negresti Oas in si ogledala majhen, a zelo lep muzej na prostem. Zlasti lesena cerkvica v notranjosti skriva čudovite poslikave.

Na poti proti Sapanti sva v kraju Certeze doživela prvo pravo presenečenje. Nekdanje vaške hiše so zamenjale ogromne “palače” (tronadstropne, v vsakem nadstropju kvadratura 200 do 250 kvadratnih metrov). In to ne ena, bilo jih je vsaj sto, če ne celo več. Očitno prebivalci kar tekmujejo med seboj, kdo bo postavil bolj veličastno bajto! Kasneje sva se peljala še mimo nekaterih krajev, kjer so bila prav tako naselja ogromnih hiš, celo gradičev…

V Sapanti sva prvič začutila turistični utrip. Njihovo “smejoče” pokopališče je očitno cilj marsikaterega obiskovalca. Nagrobniki so prav zanimivi, na njih so slike, ki upodabljajo, kaj je bil pokojni po poklicu, zraven pa je še kratek opis njegovega življenja. Prav prisrčno.

Naslednji postanek v kraju Sighetu Marmatei je bil bolj vreden razmisleka. V nekdanjem zaporu so uredili muzej komunističnih žrtev v spomin na več kot 200.000 Romunov, ki so izgubili življenje pod komunistično vladavino. Ko sva se sprehajala po nekdanjih celicah, sva naletela tudi na opis, kako si je komunistična oblast podreja sodstvo, šolstvo in medije ter zatirala vernike. Kar nekako nelagodno naju je vse to spominjalo na trenutno stanje duha v Sloveniji…

Pot je potekala povsem blizu meje z Ukrajino, od Ukrajine naju je ločevala le reka Tisa.

Še malo sva zavila s poti pri kraju Moisei in se ustavila pri tamkajšnjem samostanu. Poleg obstoječih objektov gradijo kar veliko, povsem novo cerkev. Pa že dve stojita tam, najstarejša je še lesena.

Skozi Borso sva se zapeljala do turističnega kompleksa poleg smučišča, kjer sva imela naslednjo prenočišče.

Nedelja, 21.7.2024

Zjutraj naju je pričakalo deževno vreme, torej je pohod do jezera odpadel. Sva malo razmišljala in se odločila, da se kar odpraviva naprej proti moldavski meji. Rezervirala sva sobo v Suceavi in se odpravila na pot. Na prelazu je bilo prav živahno, mnogo Romunov se je ustavilo tam in se pridružilo obredu v tamkajšnji cerkvi (Manasteria Pristop).

Postanek je bil pri samostanu Voronet, kjer naju je pričakal pravi turistični vrvež. Samostan je poseben zaradi tega, ker je bogato poslikana tudi njegova zunanjost. Res so nekatere freske zaradi vremenskih pogojev že komaj vidne, vendar je samostan res nekaj posebnega.

V Suceavi sva imela v hotelu notranji bazen, tako da sva se lahko ponovno malo osvežila.

Ponedeljek, 22.7.2024

Pot sva nadaljevala proti mejnemu prehodu pri kraju Stanca. Cesta vodi preko jezu elektrarne na reki Prut, kar se nama je obema zdelo še posebej zanimivo. Spotoma sva preko meje pomagala še dvema Moldavcema, ki sta avto pustila na romunski strani in sta po meji nadaljevala pot z avtobusom. Dolga pot je bila za njima, povedala sta, da delata v Litvi. Običajne carinske obveznosti so nama vzele le kakšne četrt ure časa.

V Moldovi pa so se začele malo bolj “kavbojske” ceste, tako da je bil prvi del poti do glavne prometnice kar precej poskočen in večinoma makadamski.

Nato sva prečila proti mestu Orhei, v bližini sva si ogledala še samostan v kraju Curchi. Dokaj lep in bogat samostan.

Naslednji postanek je bil pri samostanu Orheiui Vechi, kjer so v jamah, izdolbenih v peščenjak, ljudje živeli že v pradavnini, kmalu pa so tam postavili tudi prvo cerkev. Kot kapele funkcionirajo jame v peščenjaku še dandanes.

Tudi arheološko bogat konec.

Pa le še v Kišnjev, kjer sva imela nekaj problemov z iskanjem najinega prenočišča. Ker je Moldavija izven EU, so cene telefonskega klica povsem drugačne. Nama je prijazno pomagala mladenka, ki je sedela na stopnišču pred blokom. Poklicala je najino najemodajalko, ki se res kar kmalu prikazala in nama odprla stanovanje, ki je bilo dokaj veliko in urejeno, vendar je manjkalo nekaj, kar je obljubljala: bazen v neposredni bližini. “Neposredna bližina” je bilo cca 3 km oddaljen fitnes center, ki je premogel menda tudi bazen… Tudi stavba je bila zgrajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja in vanjo očitno nihče ni vlagal.

Torek, 23.7.2024

Dan sva namenila glavnemu mestu Moldavije. Kar z mestnim sva se odpeljala avtobusom, avto sva pustila pred blokom. V Kišnjevu imajo na avtobusih še sprevodnike, ki se jim plača prevoz. No, važno, da imajo delo… Glavna ulica v Kišnjevu je urejena in se ponaša z bogatimi stavbami. Takoj, ko greš dve ulici stran, pa že zaideš med propadajoče hiše in razdrapane ulice.

Center je sicer lep, z bogatim parkom, na sredini stoji cerkev, ki je lepo urejena. Predsedniška palača je impozantna, tudi parlament ni kar tako.

Mesto je kar veliko, skupaj z neposredno okolico ima cca 1 mio prebivalcev (celotna Moldavija okoli 4 mio).

Na poti nazaj sva malo “zgrešila”, izbrala sva sicer isto številko linije, vendar sva vstopila na trolejbus in ne na navadni avtobus. Ista številka trolejbusa pa ni peljala v isto smer kot ista številka avtobusa. Torej sva se peljala do zadnje postaje, pa nazaj v center. Ker ni bilo najinega avtobusa od nikoder, sva izbrala drug trolejbus, ki naju je pripeljal v bližino najinega bivališča, vendar sva se morala še malo sprehoditi.

Popoldne naju je čakal obisk vinske kleti Milestii mici. Gre za največjo klet v Moldaviji in tudi eno največjih na svetu. Moldavci celo trdijo, da je ta klet največja, kar dokazujejo tudi z vpisom v Guinesovo knjigo rekordov.

Včasih si se lahko po kleti oz. njenih predorih zapeljal kar s svojim avtomobilom, sedaj so to uredili malo bolj turistično in so nas po kleti zapeljali z električnim busom. Za turiste se uporabi krog nekaj kilometrov (tri do štiri), celotna veriga predorov v kleti je sicer dolga preko 200km, oskrbovane z vinskimi zalogami je menda okrog 50km. V kleti hranijo vino z vsega sveta, hvalijo se tudi z velikimi zalogami lastnega vina. No, midva žal na vsej poti po Moldaviji sploh nisva videla nobenega vinograda… V času Gorbačova je veljala prepoved alkohola, kar je klet močno prizadelo. Vendar so iznajdljivi kletarji »zazidali« dobršen del s kar precejšnjimi zalogami vina, ki bi ga sicer morali uničiti. To sedaj velja kot posebna sorta vina. Tudi sicer se lahko v kleti najame nišo, v kateri hranite lastno vino, najem stane menda ca. 500 EUR/leto.

Po ogledu kleti je sledila še pokušina vin in kosilo. Midva sva izbrala varianto s petimi različnimi vini, ki so bila dokaj zanimiva, kot zadnje vino so postregli sladko vino iz trgatve leta 1987. Mislim, da tako starega vina še nisva pila. Pa je bilo kar okusno.

Še obvezen postanek v njihovi trgovinici, seveda se je v avtu znašlo kar nekaj buteljk.

Sreda, 24.7.2024

Ker sva želela biti do devetih dopoldne že v kraju Tulcea ob delti Donave, sva štartala že ob pol štirih zjutraj. Cesta proti meji je bila precej stresna. Ponekod je bila cesta že obnovljena, ponekod speljana povsem na novo, ponekod pa v tako slabem stanju, da me je zelo skrbelo za najine gume. Počutila sva se tako kot pred leti na Kubi.

Pa sva tam nekje do pol devetih že bila v Tulcei, rezervirala izlet po delti reke Donave in ob devetih smo se posedli v hitre čolne, ki so nas popeljali po rokavih delte, po jezerih znotraj delte, vse do Črnega morja.

Zanimiva flora in favna nas je spremljala na poti.

Res lep izlet, ga priporočava.

Še skok v Črno morje in nazaj v Tulceo.

Prenočišče sva imela v kraju Mahmudia, dokaj zanimiva rešitev: sobe s kopalnico, zraven pa souporaba skupne kuhinje. Lastnik je znal italijansko, tako da smo malo poklepetali. Predvsem moja ženka se je z znanjem italijanščine kar izkazala.

Četrtek, 25.7.2024

Deževno jutro naju je prepričalo, da spustiva Constanco in se napotiva neposredno proti Bukarešti.

V Bukarešti sva bila že okoli poldneva. Sprehod po starem mestnem jedru in še skok do njihovega izredno velikega (in tudi delno praznega) parlamenta. Lepo in urejeno mesto. Je tudi največje romunsko mesto, ima skoraj 2 mio prebivalcev (celotna Romunija okoli 19 mio).

Še do prenočišča, kjer sva si pripravila kosilce (sva imela studio, kjer pa ni bilo štedilnika, ampak le mikrovalovka, tako da sva se malo prilagodila). Sva hotela skočiti še v bazen, pa je pričelo malo pihati in deževati, zato so bazen za ta dan enostavno zaprli.

Petek, 26.7.2024

Zgodaj zjutraj sva odšla na pot, obetalo se je lepo vreme in sva se zato odločila za daljšo pot do področja Brašova. Prvi postanek sva naredila v zelo lepem in tudi turistično razvitem mestu ob vznožju prelaza Curtei de Arges in si ogledala staro cerkev iz 15.stoletja s čudovitimi poslikavami v notranjosti.

Preko prelaza Transfagarasan sva se odpeljala čez Krpate. Najvišja točka pri vhodu v tunel je cca 2.060 metrov nad morjem. Gre za tipično alpsko cesto z obilico ostrih ovinkov in serpentin. Skoraj obvezno jo je prevoziti na poti po Romuniji.

Naslednji postanek je bil pri gradu Bran, to je t.im. Drakulov grad. Grof Vlad Tepes oz. Vlad III. Draculea je živel v 15. stoletju, bil je celo trikrat knez Vlaške. Boril se je proti osmanskim osvajalcem, če je ujel svoje nasprotnike, jih je nataknil na kol. Njegova krutost je postala znana po vsej srednji Evropi in že takrat so o njem pisali kot o pravem krvosesu. Tudi do svojih podanikov je bil menda izjemno krut, zato so ljudje o njem napletli strašljive zgodbe. Dokončno pa je “zaslovel” s knjigo Grof Drakula (avtor Bram Stoker, 1897).

Grad sam po sebi ni nič posebnega, bil je letni dvorec kraljeve družine. Se je pa tam nagnetlo ogromno turistov in je bil ogled kar mukotrpen s hojo v strnjeni koloni… Če ga izpustite, ne boste ničesar zamudili.

Še do kraja Rašnov, kjer sva imela rezervirano prenočišče (podobno kot drugje: soba s kopalnico in souprabo kuhinje ter bazenčkom za osvežitev). Pozno popoldan sva si ogledala prijetno mestece ter se z vzpenjačo popeljala še do trdnjave nad mestom, vendar je bila trdnjava že zaprta.

Sobota, 27.7.2024

Pot sva nadaljevala preko hriba, kjer je na vrhu smučarski center Poiana Brašov. Kar nekaj prijetnih terenov za uživanje v smuki je tam.

Prvi postanek je bil v kraju Brašov, ki so ga v 13. stoletju ustanovili nemški priseljenci. Še sedaj ima močan nemški pridih, v kraju je znana Črna cerkev, ki jo oskrbujejo evangeličani. Še vedno je vsako nedeljo ob osmih zjutraj obred v nemškem jeziku. Zelo lep kraj. Za Črno cerkev sicer zaračunavajo simbolično vstopnino. Spotoma sva se ustavila tudi v sinagogi, kjer so imeli ravno tedaj sobotne molitve. Nisva smela vstopiti skupaj, za ženske je bil prostor na galeriji. Jaz pa sem dobil čepico, saj morajo biti obiskovalci sinagoge pokriti pred Jahvejem.

Naslednji postanek je bil pri kraju Sinca Veche, kjer je v bližini podzemna kapela (Mănăstirea Rupestră Șinca Veche). Lepo ohranjena votlina je še danes precej obiskana, še bolj pa okoliški gozdič, v katerem je tudi vodni izvir, ki ga domačini uporabljajo za polnjenje plastenk, ki jih prinesejo s seboj ali celo kupijo v bližnji samostanski prodajalni. Bojda ima zdravilno moč. Midva sva se raje držala dobrega romunskega vina ob kosilu.

Nadaljevala sva po dolini do manjšega kraja Rupea, kej je bil naslednji postanek pri trdnjavi nad mestom. Trdnjava je postavljena na hribčku, od koder so imeli lep razgled po celotni dolini. Ker je imela trdnjava le vojaški pomen, ni opremljena.

Zvečer pa sva se že približala rojstnemu kraju Vlada Tepesa: Segesvar oz. Sighisoara.

Nedelja, 28.7.2024

Zgodnje jutro naju je ujelo pri potepanju po trdnjavskem griču nad Sighisoaro. Svojemu najbolj znanemu prebivalcu Vladu Tepesu so postavili celo spomenik. Na trgu je bil postavljen veliki oder, na katerem so v teh dneh prevladovale predvsem folklorne skupine, povsod v okolici pa polno štantov, nekateri so že bili odprti. Prav lepi so bili: nekdanji vozovi so preurejeni v trgovinice.

Sprehodila sva se po dolgem pokritem stopnišču še do najvišje točke na griču, kjer je postavljena cerkev in potem nazaj v mesto. Prijeten kraj.

Pot sva nadaljevala proti zahodu in se v mestecu Medias zapeljala skozi središče kraja ravno tedaj, ko so se zbirali protestanti k nedeljski molitvi. Presenečena, ker je bila tudi v tem kraju močna nemška skupnost, sva prisluhnila njihovim molitvam, saj za razliko od romunščine nemščino kar solidno obvladava. Prav lep obred ob spremljavi orgel in uglašenega pevskega zbora.

Glede na to, da sva bila relativno zgodnja, sva malo prilagodila program in se odpeljala še v Sibiu. Gre za eno lepših mest v Transilvaniji, ki je prav tako precej zaznamovano z nemškim pridihom. Staro mestno jedro se ponaša z velikim trgom in mogočno protestantsko katedralo. Tudi tukaj je bil glavni trg namenjen poletnim prireditvam.

Do naslednjega prenočišča v bližini Cluj Napoce sva imela skoraj ves čas avtocesto. V mestu sva se malo razgledala, se poklonila Matiji Korvinu (nam znanemu kot Kralj Matjaž), ki se je tam rodil in si privoščila še pozno kosilce.

Proti večeru pa sva malo uživala v prenočišču, ki se je ponašalo s prijetnim bazenom. Bila sva očitno edina gosta.

Ponedeljek, 29.7.2024

Že z mislimi na pot domov sva zopet malo spremenila načrt. Prvi postanek sva naredila v kraju Oradea, kjer je na obrobju starega mestnega jedra trdnjava, ki je zelo zanimivo oblikovana. Njen ustanovitelj je bil poljski kralj Jaroslav v 13. stoletju, močni zunanji zidovi so bili dodatno varovani z rečnim kanalom, v notranjosti pa je okrog relativno velikega trga kar nekaj palač, ki so služile prebivalcem za zaščito pred morebitnimi sovražniki.

Pa še proti jugu do mesta Arad, kjer sva na tržnici kupila lisičke, ki sva jih že prej videvala ob poti, vendar jih nisva kupovala, saj poti nazaj v Slovenijo ne bi zdržale. Predzadnji dan pa se nama je ta strošek oz. rizik že zdel sprejemljiv.

Še prečkanje meje (je trajalo kar dobro uro) in do Szegeda, kjer sva imela naslednje prenočišče zelo blizu starega mestnega jedra. Sva avtomobil pustila kar pred prenočiščem in se peš sprehodila do centra. Ob mogočni katoliški katedrali je trg, ki je bil v tem času tudi porabljen za poletne prireditve. Ob Tisi sva bila presenečena, saj je bilo na nasprotnem bregu urejeno celo kopališče.

Szeged je bil vsekakor vreden ogleda, po kosilu (pripravila sva si ga sama, tako so lisičke še kako prišle prav) sva se še namočila v bazenu.

Torek, 30.7.2024

Le še pot domov. Spotoma sva se ustavila še pri mojem bratu, vendar kar hitro nadaljevala pot v Goriška Brda, kjer sva bila že okoli treh popoldne, ravno pravi čas za skok v najin bazen in pripravo kosila. Kar polni dnevi so bili za nama. Malo pred domom se je obrnila petica na avtomobilskem števcu. Ja, sva kar nekaj časa preživela v avtomobilu.

Za zaključek še nekaj o obeh deželah:

Romunija naju je pozitivno presenetila: minili so časi velike revščine in potovanj s slabimi avtomobili med Romunijo in Italijo. V zadnjih 30 letih so zgradili moderno deželo, uredili ceste, celo dokaj čisto je skoraj povsod, standard je soliden tudi zaradi številnih ekonomskih migracij. Cene v trgovinah in goriva so popolnoma primerljivi z našimi, velika razlika pa je v cenah v restavracijah in namestitvah, ki so v primerjavi s cenami v Sloveniji skoraj polovico nižje.  Bukarešta je od mojega zadnjega obiska pred skoraj 40 leti dobila povsem nov videz, ponosni so na svojo kulturo in kar je najpomembnejše: z lustracijo v devetdesetih letih so se znebili komunizma za razliko od Slovenije. V marsičem nas je ta nekdaj tako revna država prehitela.

Romuni so prijazni ljudje, povsod sva se počutila varno, so ustrežljivi in pristno gostoljubni.

Moldavija je za razliko od Romunije obtičala nekje v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Večina prebivalcev (tudi mlajših) govori rusko, čeprav je uradni jezik romunščina. Težka obdobja v zgodovini in nenehno menjavanje lastnikov je pustilo posledice, standard je nižji (razen pri avtomobilih, ki so tudi na presenetljivo visoki ravni), cene v trgovinah so nekoliko nižje, prav tako tudi cene goriva. Seveda pa je kupna moč prebivalstva zelo nizka. Ko se bo Putin odločil priključiti Moldavijo, bo imel po najinem mnenju lahko delo.

Turizem je dejansko še v povojih, v Kišnjevu boste zaman iskali turistične informacije, da o ostalih mestih sploh ne govorim… Edina izjema so vinske kleti v okolici Kišnjeva, zlasti največja med njimi Milesti Mici. Tam pa so tudi cene povsem evropske…

Stroški:

Prenočišča: 500 EUR

Gorivo in cestnine (prevoženo 5000 km, vinjete za Madžarsko, Romunijo, Moldavijo): 500 EUR

Vstopnine: 70 EUR

Hrana, ostalo (darila, spominki, »malo« vinskih zalog): ca.500 EUR