V poznopoletnem času – v začetku septembra ni več tolikšne vročine kot preko poletja, zato je to pravi čas za kakšno kolesarjenje. Tako sva se odločila, da greva malo kolesariti, malo hribolaziti, malo se potepati po jezerih tam nad Milanom. Najin cilj so bila tri jezera Lago Varese, Lago di Maggiore in Lago d’Orta, kjer sva našla tudi prenočišče.

Sreda, 7.9.2022

Zjutraj sva se odpravila iz Brd okoli šestih, tako da bi bila mimo Benetk že pred osmo uro. Pri naju je bilo kar prijetno jutro, kar se je pozneje spremenilo in kar nekajkrat so naju presenetile padavine. Tako se je kolesarjenje prvi dan okoli Lago Varese pokazalo kot vprašljiva opcija. Sva sklenila, da prvi dan zato posvetiva potepanju in kolesa pustiva pri miru. Pri Bergamu sva zavila proti severozahodu, najin prvi cilj je bil tako kraj Como, po katerem se imenuje Lago di Como, ki sprva ni bil v najinih načrtih, zaradi vremenskih razmer pa se je najina odločitev spremenila. Vreme je preko dne sicer postalo bolj stabilno, vendar so se naokrog vedno znova prikazovali močnejši oblaki in ponekod v hribih je bilo videti meglice, ki so bile najverjetneje povezane s plohami.

Como naju je sicer pričakal v suhem vremenu. Najprej sva se mimo mesta zapeljala po vzhodnem robu jezera malo proti severu. Presenetila so naju relativno strma pobočja, posledično je bila tudi cesta dokaj ozka, vendar na njej ni bilo pretiranega prometa. Takoj ko se je hrib malce zmanjšal, pa sva že naletela na vasice, ki so bile prav zanimive. Stisnjene v hrib, nekatere hiške so imele dostop neposredno do jezera, druge so lahko jezero opazovale le z višine.

Staro cesto, kjer je bila preozka, so danes nadomestili predori, ki so povezali odseke stare ceste z bolj udobno in širšo cestno povezavo. Kar divje.

Po dobrih desetih kilometrih sva se ustavila v eni izmed vasic, malo pofotkala, malo pomalicala in se vrnila nazaj proti kraju Como.

Como je kar veliko mesto, s pripadajočimi predmestji, ki se vlečejo ob jezeru in po okoliških hribih, ima preko 80.000 prebivalcev. Sodi pod pokrajino Lomabardijo, sicer pa je sedež province Como, še bolj pa je znano po tem, da je dalo ime tudi jezeru, ob katerem leži.

Parkirala sva na robu starega dela in se sprehodila skozi mesto do jezera. Katedrala je sicer posvečena Mariji, v kraju pa je tudi bazilika sv. Abonija, ki je tudi zavetnik mesta. Katedrala je dokaj velika stavba z lepo notranjostjo in bogatimi vitraži. Na uličicah je bilo še vedno čutiti turistični vrvež, tudi vrsta za ladjico, ki popelje po jezeru, je bila kar dolga. So pa imeli zanimiv pogoj: na ladjici so bile obvezne FPP2 maske. To je seveda pomenilo, da je bilo naokrog kar nekaj pouličnih ponudnikov teh mask. Kot zanimivost: ti ponudniki so bili večinoma priseljenci iz Afrike.

Ker sva tako ali tako načrtovala obisk Boromejskih otokov, do katerih pač vozijo ladjice, se za vožnjo po jezeru Como nisva odločila.

Ima pa Como tudi vzpenjačo (podobno kot sedaj v Ljubljani na grad), ki vozi na bližnjo vzpetino do kraja Brunate, od koder je lep razgled po okolici. Če bi imela več časa, bi si verjetno to vožnjo vseeno privoščila. Pa naj nekaj ostane za drugič.

Najbolj znan prebivalec tega mesta pa je prav gotovo znanstvenik Alessandro Volta, ki je zapusti tudi ime enoti za napetost: volt.

Nadaljevala sva proti kraju Varese. Cesta je speljana po dokaj gričevnati pokrajini, vendar je kot cesta regionalnega pomena dokaj široka. Na tem koncu so sicer pomembnejše prometnice tiste, ki vodijo v smeri sever-jug in povezujejo Itaijo proti Švici in naprej proti srednji Evropi.

Varese je po velikosti podoben kraju Como (tudi nekaj preko 80.000 prebivalcev, tudi sedež istoimenske province), vendar leži bolj na ravnem, na manjši planoti nad jezerom Varese, do katerega ga loči manjši greben. Mesto nima kakšnih izrazitih znamenitosti, vsekakor pa je vreden ogleda park pri palači Estense, ki je zares lepo urejen.

Midva sva se sprehodila le po spodnjem delu parka, mimo fontane in ribnika.

V neposredni bližini imajo letni oder, očitno je ob vikendih tam kar živahno kulturno dogajanje. Je pa Varese tudi univerzitetno mesto (Universita di Insubria se nahaja v mestih Varese, Como, Saronno in Busto Arsizio).

Seveda jezera nisva smela izpustiti in sva se zapeljala še tam okrog. Pri kraju Bodio je mogoč dostop povsem do nabrežja. Jezero sicer ni pretirano veliko (okrog njega pelje tudi urejena kolesarska pot, dolga je dobrih 40 km – nama je bilo kar malo žal, ker sva vedela, da tokrat ta krog verjetno ne bo prišel v poštev), tudi turistično ni tako privlačno kot ostala bližnja jezera.

Preko hribovite pokrajine sva prečila do kraja Laveno, kjer sva se vkrcala na trajekt (cena 16 EUR za avto z dvema potnikoma), ki  naju je popeljal na drugo stran Lago di Maggiore do kraja Verbania, ki je danes sedež province, ki sega povsem do švicarske meje, saj meja ped Italijo in Švico potega preko jezera, severni del jezera torej leži že v Švici.

Verbania ima skozi mesto prav tako urejene kolesarske poti, ki pa se na obrobju nehajo, tako da so potem kolesarjem na voljo le običajne ceste.

Midva sva se zapeljala po dolini še do naslednjega jezera Lago d’Orta, kjer sva imela na obrobju kraja Omegna rezervirano prenočišče. Malo preden sva prispela do cilja, se je močno vlilo, tako da sva še kar nekaj časa sedela v avtu pred najino nastanitvijo in čakala, da se dež malo umiri.

Nastanitev je bila dokaj zanimiva, lesena brunarica (zelo solidno opremljena) na dvorišču večje hiše, preko ceste je bil celo dostop do privatne plaže.

Ponoči je ponovno lilo, kar nekako v valovih, malo se je pomirilo, potem ponovno močni naliv.

Četrtek, 8.9.2022

Pričakalo naju je mokro jutro, oblaki so se sicer že malo trgali, napoved pa ni bila preveč obetavna. Zato sva se odločila, da ta dan izkoristiva za obisk Boromejskih otokov. Zapeljal sva se do kraja Stresa, ki je eno izmed izhodišč oz. pristanišč za vožnje z ladjicami do otokov.

Prvi je bil na vrsti otok Isola Madre. Na njem je le palača, okoli palače pa vrtovi, ki bi jim lahko rekli tudi botanični, saj so nekdanji lastniki posadili zelo raznolika drevesa. Zraven dreves so na otoku tudi različne vrste ptic, nekatere so kar na odprtem (slabši letalci ali neletalci), nekatere so v kletkah (papige in papagaji). Pri vstopu na otok sicer pobirajo vstopnino takoj na pristanišču, tako da je ogled otoka možen le ob plačilu.

Naslednji na vrsti je bil otok Isola Superiore ali celo bolj poznan kot Isola dei Pescatori (otok ribičev). Razgibana vasica na otočku je danes namenjena restavracijam in prodajalnicam, včasih pa so v teh hišicah živeli ribiči, ki so na jezeru lovili ribe.

Še skok do otoka Isola Bella, ki si ga je možno delno ogledati tudi brez plačila vstopnine. Plačilo je potrebno le za palačo Palazzo Borromeo in pripadajoče vrtove (dobra polovica otoka).

Midva sva se malo posvetila prodajalnicam in kakšna malenkost se je znašla v najinih bisagah, ogled palače in vrtov sva pustila za naslednjič…

Na poti nazaj proti nastanitvi sva ob cesti opazila kombije, ki so bili založeni z jurčki! Kar sline so se malo nabirale v ustih, ko sva zagledala to “bogastvo”.

Pri dostopu do najine nastanitve sva tokrat imela kar nekaj zapletov. Na obali, po kateri poteka običajna pot do tja, so bile namreč postavljene stojnice, saj je četrtkov semanji dan kar stalnica v tem mestu in takrat pač prihaja do prometnega infarkta. Sva morala kar malo bolj naokrog, da sva se vrnila proti mestu s povsem druge strani.

Sva pa šla takoj po prihodu še malo pofirbcati po sejmu, vendar so večino stojnic že podrli (sejem je živ od desete do druge ure). Nekaj jih je še bilo. Prednjačila so oblačila, čevlji in bižuterija (prodajalci so bili večinoma priseljenci iz Afrike), nekaj ponudbe se je našlo tudi s področja prehrane: siri, salame, sadje (prodajalci so bili domačini oz. Italijani).

Kosilce sva imela tokrat malo bolj zgodaj in ker se je povsem zjasnilo, sva sklenila, da zajahava še malo najina kolesa. Pa na koncu ni bilo tako malo, sva naredila kar cel krog okoli Lago d’Orta (slabih 40 km). Ob tem jezeru sicer pot ne poteka neposredno ob jezeru, saj je določen del jezerske obale preprosto prestrm in pot preko manjšega prelaza prepelje v naslednjo dolino (kakšnih 200 m višinske razlike). Je moja boljša polovica ugotavljala, da z električnim kolesom se pa takšen vzpon povsem enostavno premaga. No, jaz sem se vseeno malce preznojil – moje kolo ima le nožni pogon!

Zvečer pa še kratek sprehod do mesta, smeti po semanjem dnevu so komunlaci že počistili, tako da je bila cesta on obali ponovno odprta.

Petek, 9.9.2022

Najino obletnico poroke sva okronala s pohajanjem po planini Mottarone, ki leži na grebenu med Lago d’Orta in Lago Maggiore. Izbral sem pot od vrha planine (tja se pripelješ z avtom) do razglednega hriba nad Lago Maggiore (Monte Zughero).

Presenetilo naju je, ker sva takoj po začetku hoje videla kar nekaj ljudi, ki so naokrog hodili s košarami in posebej prirejenimi nahrbtniki. Kaj vendar počnejo? A res nabirajo gobe?

No, pozneje sva ugotovila, da mora imeti Mottarone podoben sloves kot naša Jelovica. Sva še potem srečevala kar nekaj gobarjev. V dolini so vsi gozdovi ograjeni in tam lahko gobe nabirajo le lastniki gozdov, tukaj na hribu pa je zadeva odprta in očitno lahko gobe nabira vsak, ki si tega poželi.

Mottarone je tudi smučišče, tako sva se midva po robu smukaške proge spuščala navzdol proti razgledišču. Pot je bila sicer malo spolzka, vendar ne pretirano strma, tako da je bila hoja dokaj enostavna. Spodaj je v manjši dolinici še manjša planinska koča (Baita CAI Baveno), ki pa tega dne ni bila posebej oblegana, saj se gobarji očitno zadržijo višje v hribu.

Še manjši vzpon do Monte Zughero in na vrhu se je res pokazal obljubljeni razgled. Čudovito! Zaradi padavin v prejšnjih dneh je bilo ozračje oprano in razgledi so bili res veličastni!

Pot do planinske koče sva ponovila, nato pa se obrnila bolj zahodno in po robu zapuščenega smučišča rinila proti vrhu Mottarone. Ampak malo bolj z očmi na pecljih! Če že Italijani nabirajo gobe, zakaj jih ne bi tudi midva. Ne morem reči, da sva imela srečo, ampak do vrha se jih je nabralo kakšno kilo in pol. Večinoma brezovi gobani, vmes se je našla kakšna marela, za piko na i pa tudi pravi, lepi, zdravi jurček!

Na poti navzdol sva se ustavila še v kraju Orta, kjer sva se povzpela na sveto goro (Sacro Monte di Orta). Na tem hribčku na polotoku nad jezerom so postavili dve cerkvi in dvajset kapel, ki so posvečene različnim svetnikom. Midva sva si ogledala le glavno cerkev, uživala pri pogledu s terase preko jezera in se potem počasi vrnila navzdol.

Zapeljala sva se še okrog polotoka v bližino pristanišča, od koder ladjice vozijo do otoka Isola Sa Giulio. Ker se nama je zdelo že malo pozno, sva obisk tega otočka prestavila na kdaj drugič.

Doma naju je seveda čakalo dobro kosilo: pohanemu piščancu sva dodala še pohanega jurčka – mnjammm…. pa še buteljka šampanjca za najino obletnico!

Je pa skok v jezeru po planinarjenju prišel prav – voda še dokaj topla, okoli 24 stopinj, prav prijetna osvežitev.

Sobota, 10.9.2022

Tokratni dan sva namenila kolesarjenju in pohajkovanju. Prvi cilj je bila dolina Val Vigezzo, po kateri naj bi prav tako potekala kolesarska pot. Načrt: poiščeva parkirišče v spodnjem delu dolin in se potem zapeljeva navzgor po dolin in se nato spustiva nazaj do izhodišča (na dobrih 10 km je višinske razlike cca 150 metrov). Najino izhodišče je bilo v kraju Re pri samostanu Santuario della Madonna del Sangue (samostan pri krvaveči Mariji). Velika bazilika je znana božjepotna cerkev na tem italijanskem koncu. Cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju, po čudežu, ki se je zgodil neposredno pred koncem 14. stoletja, o čemer govori tudi legenda, ki je upodobljena na steni bazilike.

Možakar, ki je izgubil na kartah, je bil jezen na ves svet. V središču domačega kraja Re je bila manjša kapela, v kateri je bila postavljena Marijina slika. V jezi je možakar zagrabil kamen in ga vrgel proti Marijini sliki. Zadel jo je v čelo in slika je začela na tistem mestu krvaveti. Ta čudežni dogodek so prišli opazovati ljudje od blizu in daleč, naredili so tudi uradno izjavo o tem dogodku, ki so jo podpisali kar štirje notarji, ki so bili tudi sami priča čudežu. Ta testament je še danes shranjen v baziliki, v epruveti na oltarju v zadnji kapeli pa so shranjene tudi Marijine solze.

Bazilika je danes znana božjepotna cerkev, o čemer pričajo tudi zahvale na njenih zidovih in medicinski pripomočki (predvsem bergle), ki so jih v cerkev prinesli romarji, ki so na  njeno priprošnjo ozdraveli. Zanimiva je tudi stena, na kateri romarji odlagajo slike in predmete otrok, ki so jih izročili v Marijino varstvo.

V bližini bazilike se je sicer pričela kolesarska pot, ki se je kmalu usmerila na glavno cesto. Kmalu zatem je bilo zopet nekaj kolesarske poti, vendar res malo, potem nazaj na cesto. Naprej višje po dolini pa do kraja Santa Maria Maggiore (dobrih 800 metrov nadmorske višine) kolesarske poti  nisva več našla. Ali je sploh ni ali pa je tako slabo označena! Je pa dolina očitno precej topla, saj je kar solidno poseljena, pa tudi rastje je zelo bujno.

Pot nazaj je bila kar hitra, stalni spust je pomenil, da nama skoraj ni bilo treba vrteti pedal.

Pot sva nadaljevala proti švicarski meji. Tam se dolina izrazito zoži, na določenih delih je že prava soteska, cesta pa relativno ozka in zelo zavita. Malo pred Locarnom se dolina ponovno razširi in Locarno, ki leži ob Lago di Maggiore, ima že povsem mediteransko klimo. Nekaj časa je cesta proti jugu umaknjena od jezera, potem pa se mu povsem približa. Skozi Brissago (zadnji kraj v Švici) sva ponovno prečkala mejo in prišla na italijansko stran (ker je Švica v Schengnu, ni na meji nobenih kontrol).

V okolici kraja Cannobio se svet malo bolj odpre, malo več ravnine je omogočilo kar hiter razvoj tega turističnega kraja, ki velja celo za najbolj toplega ob celotnem jezeru, saj v kraju na prostem rastejo celo citrusi.

Vse do Verbanie ni večjih krajev, saj so pobočja dokaj strma in je prostora le za posamezne hiše ali manjše vasice.

Sobotno popoldne je v Italiji dokaj umirjeno, tako da sva se brez zastojev pripeljala do najine nastanitve.

Še zadnji skok v vodo.

Nedelja, 11.9.2022

Pot proti domu, Ustavila sva se še v kraju Orta. Ker bi morala na prvo ladjico čakati več kot eno uro, sva tokrat Iseo San Giulio (na njem je samostan) zares spustila in bo ostal do prihodnjič.

Proti Milanu in v njegovi okolici proti Bresci je bilo kar nekaj gneče na cesti, potem se je promet bolj sprostil in okoli dveh popoldne sva že bila doma v Brdih.

Stroški:

– gorivo: 150 EUR

– cestnine in parkirnine: 80 EUR

– prenočišče: 330 EUR

– trajekt, ladjica in vstopnine: 100 EUR

SKUPAJ: 660 EUR