“GREVA!” je bila kratka beseda moje boljše polovice, ki ni dopuščala ugovora (no, moram priznati, da sem bil v določeni meri pobudnik tudi sam), letalske karte so bile rezervirane in zopet sem se moral pripraviti na neudobne sedeže v Rayanairu, tokrat celo malo bolj naporno, saj je let iz Trevisa do Amana dolg okoli štiri ure (malo manj proti vzhodu, malo več prti zahodu, bojda se zemlja vrti in zato prihaja do teh razlik).

Pa sva šla…

Oziroma poletela…

Nedelja, 15.1.2023

 

V Amanu sva pristala že v temi. Najela avto (za to sem bil odgovoren jaz, pa tokrat morda nisem imel najbolj srečne roke) in pot proti Madabi, kjer sva imela rezervirano prvo prenočišče. SIM kartica je tudi na najini tablici še delala (SIM kartice so tokrat moderne, 5G, najina tablica pa podpira 3G, je bolj iz najinih “starih” časov, je trajalo nekaj časa, da sta se uskladili…)

Ni pa tablica nič povedala o jordanskih ležečih policajih, sva naletela na enega, ki naju je poslal kar lepo v zrak…

Hotelček sva našla, res na samem obrobju starega mestnega jedra, urejen in dokaj poceni.

Odprla sva vinčka, ki sva ga vzela s seboj, pridružila sta se še dva Poljaka in kar lepo smo pokramljali.

 

Ponedeljek, 16.1.2023

 

Kar kmalu sva po zajtrku opravila jutranji sprehod po Madabi, ki je zanimiva tudi zaradi raznolikosti verstev v tem kraju.

Najprej sva se ustavila v cerkvi apostolov. Bila sva prva obiskovalca, so cerkev oz. njene ostanke pravkar odklepali.

Še naprej skozi staro mestno jedro, ki se je že prebujalo. Naslednji cilj je bila cerkev mučencev, oz. njeni ostanki..

Cerkev je bila nadgrajena na osnovi starega rimskega svetišča. Pred oltarnim prostorom ni bila tlakovana (ostali del je tlakovan in obogaten z mozaiki), saj so ravno tam obglavljali prve kristjane, tako je lahko njihova kri stekla v zemljo…

Še naprej do morda najbolj znanega spomenika v Madabi, pravoslavne cerkve sv. Jurija.

Na tleh te cerkve so prav tako mozaiki, ki so pa nekaj posebnega: to je zemljevid jordanske dežele oz. dežele okoli reke Jordan.

Še iz časov prvih stoletij po Kristusu. iz časov Bizantinskega cesarstva.

 

Še pri sv. Janezu (krstniku) sva se ustavila

in potem naprej oz. navzdol prot Mrtvemu morju. Pa ne povsem direktno, je bil vmes postanek še pri vročih izvirih, kjer sva se skopala v enem izmed prirejenih bazenov, kjer zadržujejo toplo vodo teh izvirov.

Ni bilo poceni, je bilo pa toplo!

 

Za “skok” v Mrtvo morje sva se odločila tam, kjer voda iz toplih izvirov priteče do morja (so v bližini malo višje celo toplice Zara). Dostop je sicer zastonj, vendar ni urejen, tudi topli izviri na tistem koncu si zaslužijo malo širši naziv: umazani topli izviri.

Jordanci namreč niso ravno najbolj ekološko usmerjen narod… Šla sva malo bolj stran, kjer sva se po namakanju v Mrtvem morju lahko malce osvežila v manjšem tolmunu, ki ga je naredil eden izmed toplih izvirov sladke vode.

Mrtvo morje je namreč tako slano, da v njem ne moremo plavati, ampak lahko le “ždimo” oz. “posedamo”.

Negova slanost pa zahteva tuširanje oz. umivanje po namakanju, če soli ne speremo s sebe, zna biti to kar neprijetno.

Sva sicer imela s seboj nekaj vode, če slučajno ne bi našla kakšnega izvira sladke vode za spiranje soli.

Ob Mrtvem morju sva nadaljevala proti jugu. Povsem na južnem delu je očitno sladke vode več, tako so bila tam večja polja oz. vrtovi, ki prebivalcem tistega konca omogočajo preživetje. Sredi januarja so prodajali paradižnik, papriko, malancane, zelje, bučke, krompir…

Midva sva zavila malo na stran, proti kraju Karak, kjer so ostanki največje križarske trdnjave. Njena lokacija je kar logična, s hriba nadzoruje pot po dolini proti Mrtvemu morju, hkrati pa je dobra razgledna točka tudi proti vzhodu. Njegovo strateško pozicijo je prepoznal tudi sultan Saladin, ki je trdnjavo dokončno zavzel leta 1184. Ta poraz križarske vojske je pomenil konec križarskih uspehov v Sveti deželi. Po slabem stoletju so bili Križarji pregnani iz tistih koncev.

Po kosilu sva se vrnila nazaj proti Mrtvemu morju in se mimo širnih solin podala proti jugu, najin cilj je bila Aqaba, največje jordansko mesto ob Rdečem morju. Cesta je sicer dvopasovnica, vendar kar široka, na njej pa ne manjka udarnih jam, ki jih do Aqabe še niso uspeli pokrpati. Če padeš v večjo udarno jamo, je pnevmatika v veliki nevarnosti, pa tudi celotno kolo se lahko uniči. Vsekakor je potrebno nekaj pozornosti!

 

Torek, 17.1.2023

 

Ta dan je bil namenjen uživanju ob Rdečem morju. Temperature morja so bile sicer kar ugodne (okoli 22 stopinj), je bilo pa ozračje malenkost hladnejše, dodaten občutek hladu je prinašal tudi veter, ki je kar vneto pihal.

Zame to ni bil problem, saj so me oblekli v neoprensko obleko.

Odločitev je padla: prvič v življenju se bom potapljal!

Moj mentor si je vzel najprej pol ure časa, da mi je vse razložil (kaj me čaka in kako se moram obnašati). Najbolj pomembni del je seveda to, kako dihati s pomočjo ustnika, ki je vezan na kisikovo jeklenko. Pa je kar šlo. Potopila sva se sicer le do globine deset metrov, vendar je morje tam okoli Aqabe kar bogato, tako glede koral, kot glede ribjega življa, najde pa se v morju tudi kaj drugega,n.pr.: tank iz jordansko-izraelske vojne, ki leži pod vodo malo stran od obale…

Priporočam, lepo doživetje.

Ženka se zaradi hladnega vetra ni odločila za šnorkljanje, sva popoldne šla skupaj v mesto, se malo potepala po njem, si vzela čas za nakupe in se proti večeru zopet vrnila v najin hotelček.

Sreda, 18.1.2023

 

Glavni cilj: Wadi Rum, skalnata puščava na jugovzhodu Jordanije, že skoraj na meji s Savdsko Arabijo. Do vasice pred vhodom v narodni park sva prišla dokaj  zgodaj, skoraj celo uro je še trajalo, da so organizirali naš izlet. Čeprav sva že vnaprej napovedala, da želiva le 5 do 6 ur potepa po puščavi, so naju prepričali, da se pridruživa večji skupini, ki naj bi ostala do večera, naju pa naj  bi ob treh nekdo pobral in naju pripeljal nazaj do vasice.

Ampak: obljube Arabcev glede časa so praviloma precej dvoumne…

Najprej smo se ustavili pri velikem mostu. Mladina je celo zlezla nanj, midva sva se zadovoljila s tem, da sva si ga ogledala od spodaj.

Sledila je pot do soteske, po kateri smo se sprehodili na drugo stran. Še prej je bila možnost deskanja po sipini. Najtežji del: lezenje z desko na vrh sipine.

Po soteski nas je pričakalo beduinsko kosilo, ki naju ni najbolj navdušilo. Juha s fižolom in grahom, združena z njihovimi zelišči… tudi ostalih ni prepričalo. Za nadaljevanje še tuna iz konzerve in različni humusi, pa še malo mešane solate: če ne bi bila že malce lačna, bi se temu zlahka odrekla.

Še do malega mostu in do druge soteske s starinskimi zapisi na skalnatih ploščah: prav gotovo najbolj zanimiv del potepanja po skalnati puščavi.

Pa je že bila ura, ko bi naj prišli do naju. Ostali sopotniki so nadaljevali pot po puščavi, midva pa le še do vasice, ki se jo je celo videlo v daljavi. Pa najinega prevoza seveda ni bilo! Je moja boljša polovica izkoristila svoje pogajalske sposobnosti (se mi je organizator izleta na koncu že kar malo zasmilil) in naju je do vasice odpeljal kar eden od beduinov, ki je bil takrat v šotoru zraven soteske (moderni beduini nimajo več kamel, ampak poltovornjake znamk Toyota ali Ford).

Jordanci to puščavo kar s pridom izkoriščajo za turistične namene, v puščavi je kar nekaj šotorskih naselij, kjer lahko prespijo obiskovalci. So pa ti šotori danes že kar moderni, čeprav je res, da so ta prenočišča v zimskem času kar hladna, saj preko noči temperatura v puščavi pade pod nulo!

Najin skupni zaključek: potepanje po puščavi v Maroku nama je bilo bolj všeč.

Čakala naju je še pot do Amana, glavnega mesta Jordanije (slabe štiri ure po njihovi puščavski avtocesti, pa še kakšen obvoz, ker avtocesto na določenem delu obnavljajo).

Še večerni sprehod po mestu, malce prigrizka in čas za spat.

 

Četrtek, 19.1.2023

 

Dopoldanski potep po Amanu je bil prav prijeten. Njihovo gledališče (ostanki iz rimskih časov) je eno največjih, kar sva jih videla doslej.  Zanimivost: v rimskih časih je imel Aman povsem drugačno ime: Filadelfija).

Še na hrib do citalede, trdnjava se je razprostirala po celotnem hribu (je precej večje območje kot Atenska Akropola). pot do njihove tržnice (seveda je bilo potrebno opraviti še kakšen nakup) in počasi z avtom na letališča.

Pa še tam kakšen problem. Avto sva sicer dodatno zavarovala, ampak očitno je posrednik dodatno zavarovanje zadržal zase, midva sva pa morala plačati 50 jordanskih dinarjev, ker naj nama bi avto nekdo malce podrsal na parkirišču. Težava je bila v tem, da sva avto črne barve prevzela ponoči in nisva dobro pogledati vseh prask… Kljub vsemu je bil avto polno kasko zavarovan. Zopet se bo potrebno pritoževati!

V Treviso smo prispeli že v nočnih urah, ampak do Brd je bila le še urica in pol! Najin muc je bil kar navdušen, da sva se zopet pojavila doma!