Včasih se potep ponudi sam od sebe. Prijatelj je praznoval 60 let in od naju dobil “all inclusive” paket za vikend skok v Italijo.  Pa poglejmo, kako je takšen skok potekal.

Petek, 29.9.2023

Zgodaj zjutraj (že okoli šeste ure) smo se odpravili iz Brd (prijatelj z ženo je prišel že prejšnji večer) in se odpravili proti Italiji. Ker smo bili dokaj zgodnji, smo mimo Benetk in Padove kar padli, saj še ni bilo pretiranega prometa.

V Bologni sva naredila majhen krog in šla pogledati ali je “najino” parkirišče v bližini letališča še zastonj. So bile neke oznake, ampak očitno je bilo še zastonj. Ker se po treh urah vožnje že prileže nekaj počitka, smo se ustavili pri sv. Luku nad Bologno.

So ravno pripravljali ograje in tribune, saj se je naslednji dan tam odvijala kolesarska dirka, cilj je bil prav pri sv. Luku (pozneje smo zvedeli, da je zmagal Roglič, Pogačar je bil drugi). Cerkev smo si ogledali le od vrat, saj je bila tam maša in nismo želeli motiti prisotnih. Še malica in potem naprej. Ker sem že doma gledal, kje bodo fantje kolesarili, sem se odločil, da pot nadaljujemo po apeninskih gričih in se na naslednje uvozu ponovno priključimo avtocesti. Načrt je bil dober, izvedba pa ne povsem: naslednji uvoz na avtocesto je bil zaprt. Ker je bila zardi obnove mostu zaprta tudi regionalna cesta, smo se morali žal vrniti povsem do Bologne in tam poiskati uvoz na avtocesto. Vmes je avtoček javil, da ni zadovoljen s tlakom v zadnji desni gumi, zato smo se ustavili še na črpali in jo napolnili.

Potem je zopet šlo povsem OK. Ker smo izgubili nekaj časa, smo za pot proti Firencam izbrali “Diretissimo”. Italijani so se namreč odločili, da staro štiripasovnico spremenijo v tripasovnico, vendar na tem odseku preko Apeninov (mostovi, tuneli, viadukti) tega niso mogli preprosto narediti. So se pač odločili, da zgradijo še eno vzporedno kompletno avtocesto. Starejša je “Panoramissima” (se dvigne na prelaz dobrih 600 metrov visoko), druga je “Diretissima”, ki prelaz izpusti, saj so pot speljali skozi predor.

Pred Firencami smo zavili proti Pisi, ki je bila naš naslednji cilj. Zopet je avtoček povedal, da se zadnja desna guma porazni in to je pomenilo le eno: svoje sopotnike sem izkrcal v Pisi v neposredni bližini poševnega stolpa pred “Piazza dei Miracoli”, sam pa sem se odpravil poiskati kakšnega mojstra, ki bo preveril, kaj je narobe.

Ostala družba si je tako ogledala znamenitosti v Pisi, jaz pa “znamenitosti”, ki jih v Italiji kličejo “gommista”. Obisk je bil koristen, v zadnji desni gumi je našel zataknjen vijak, ga odstranil, luknjo zadelal in guma je bila ponovno kot nova. Sem za to porabil približno toliko časa kot ostali za ogled trga.

Stolp v Pisi je znan predvsem po tem, da se je kar precej nagnil. Glede na  njegovo višino (cca 56 metrov) je bilo njegovo nagibanje (v letu 1990 so namerili odklon preko 5 stopinj od navpičnice) že nevarno. Zato so ga sanirali in malo poravnali (pod 4 stopinje). Povsem zravnati ga niso želeli, ker bi s tem Pisa izgubila eno svojih največjih znamenitosti. Je pa dostop na stolp kar omejen, potrebno je predhodno naročilo preko interneta, za direkten ogled je na voljo le nekaj kart in temu primerna zna biti tudi gneča na blagajni.

Pa naprej, tokrat v smeri mesteca San Gimignano, ki šteje manj kot 10.000 prebivalcev, vendar je turistično zelo oblegano zaradi svojih značilnih stolpov. Gre v bistvu za rodbinske stolpe, ki so jih nad svojimi hišami lahko zgradili najbolj ugledni meščani. Ker je ugled lahko tudi relativna stvar, so stolpi kar rasli v višino, dokler jih mestna uprava ni omejila. Danes je ohranjenih 14 stolpov, od katerih je najvišji Torre Grossa iz leta 1311 z višino 54m.

Mestece je postavljeno na vrhu hriba, zato je tudi pogled nanj zelo simpatičen. Tudi njegovo uličice ponujajo prijeten sprehod in lepe vedute po dobro ohranjenih hišah oz. palačah.

Se je dan že nagibal v pozno popoldne, zato le še naprej do našega prenočišča, ki smo ga imeli v bližini jezera Trasimeno, ki s svojo površino 128 km² sodi med večja italijanska jezera. Ker je dokaj odvisno od letnega stanja padavin, se lahko njegova gladina precej dvigne ali upade. Ni globoko, le dobrih 6 metrov, morda tudi zaradi tega turistično ni tako oblegano.

Z apartmajem smo bili zelo zadovoljni, skočili smo tudi v bazen pred njim in se ob jedi osvežili tudi s toskanskim vinčkom (chianti), čeprav je bilo res, da smo že bili malo ven iz Toskane v Umbriji.

Sobota, 30.9.2023

Glede na to, da smo bili prejšnji dan precej v pogonu, smo si tokrat zjutraj pustili nekaj več časa. S prijateljem sva se želela sprehoditi do jezera, vendar nama ni uspelo. Poiskala sva cesto, ki je včasih vodila do kampa ob jezeru, danes pa so tam le še ostanki, ki propadajo. Sam dostop do jezera pa je nemogoč, saj se je robidovje preveč razraslo.

Po zajtrku smo se odpravilo proti Assisiju. Spotoma smo se ustavili še na gričku nad jezerom, od koder je bil res lep pogled preko jezera.

Naslednji postanek je bil pri Porcijunkuli. To je manjša cerkvica v Santa Maria degli Angeli (naj bi bila zgrajena okoli leta 1000), ki je bila prvo zatočišče sv. Frančiška, potem ko se je odrekel posvetnim dobrinam. Iz bližnjega Assisija se je umaknil v dolino k tej cerkvici, ki jo je začel obnavljati. Kmalu so se mu pridružili somišljeniki in okoli Porcijunkule je nastal samostan, kjer so živeli prvi frančiškani.

Po Frančiškovi smrti majhna cerkvica in skromen samostan niso več mogli poskrbeti za vse romarje, ki so prihajali na ta kraj. Zato je bila v 16. stoletju večina samostana porušena (ostala je le cerkvica in Frančiškova samostanska celica, v kateri je tudi umrl ob sončnem zahodu v soboto, 3. oktobra 1226 – torej smo bili tam skoraj ob obletnici njegove smrti oz. rojstva za Nebesa).

V Assisiju smo parkirali v garaži in se nato sprehodili najprej do mogočne bazilike z grobom sv. Frančiška. Sv. Frančišek oz. Frančišek Asiški (rojen leta 1181 ali 1182) je bil dokaj čuden patron. Izhajal je iz premožne družine, v mladosti je užil vse dobrine tega sveta, življenje se mu spremenilo šele po vojni poškodbi (Assisi je bil takrat v vojni s Perugio), ko je bil tudi zajet in so ga morali starši odkupiti. Njegove želje po tem, da bi postal vitez, še niso bile zaključene, tako da se je želel udeležiti še vojne v Apuliji. Zaradi skrivnostnih sanj je spotoma poromal v Rim in se odločil, da svoje življenje spremeni. Po vrnitvi v Assisi se je odrekel staršem in njunemu bogastvu in to dobesedno: sredi trga se je slekel do nagega in jima vrnil celo oblačila! Kakšna sramota za starše!

Pa je potem le prišel k sebi. V sanjah je slišal Božji glas: “Frančišek, popravi mojo cerkev.” Je najprej razumel, da naj popravi razpadajočo cerkve sv. Damijana, kjer se je takrat zadrževal. In jo je. In potem še Porcijunkulo. Takrat še ni razumel, da mu je Božji glas govoril o Cerkvi kot občestvu vernikov. V tistem času se je namreč Cerkev preveč zlizala s posvetno oblastjo in zato je bila tudi Cerkev kot institucija daleč od moralne avtoritete.

Ko so se mu pridružili prvi somišljeniki, se je odločil, da pripravi tudi redovna pravila. Poromal je v Rim in prosil papeža, da ta pravila odobri in njegov red blagoslovi.

Tudi naprej je delal skromno, s Klaro je ustanovil tudi ženski red. Moški red je imel prvi samostan pri Porcijunkuli, ženski red pri sv. Damijanu.

Red je hitro rasel, njegove ideje o skromnosti in preprostem življenju v služenju Bogu so se prijele. Za “nagrado” je Frančišek sprejel Kristusove rane, ki so pogosto krvavele in bile zanj zelo boleče.

Je tudi kar precej potoval, tudi v Sveto Deželo, kjer se je srečal celo s sultanom Malek-el-Kamilom. Sultan je že prej slišal o njem in je z zanimanjem sprejel svojstvenega romarja, ki si mu je celo upal govoriti o Jezusu kot Božjem sinu. Pa je sultan cenil njegov pogum in dovolil, da bratje frančiškanskega reda skrbijo za kristjane, ki romajo v Jeruzalem. Ta obljuba velja še danes.

Danes je Frančiškov grob v kripti pod veličastno dvojno baziliko, ki se imenuje po tem svetniku. Zgornja bazilika je znana po freskah, ki so kljub starosti dokaj dobro ohranjene, njihova avtor naj bi bil deloma slavni slikar Giotto (1267-1337), deloma njegov učitelj Cimbaue, čeprav je dokaj velika verjetnost, da so mu pri poslikavah pomagali tudi drugi učenci iz njegove šole.

Sprehodili smo se še po glavni ulici Assisija do glavnega trga in malo navzdol, kjer je stala njegova rojstna hiša, pred njo pa je kip njegovih staršev.

Še malo po nakupih, potem pa proti Perugi.

Perugia je na hribu, tako da je avto potrebno pustiti v eni izmed garažnih hiš pod hribom. Za lažji dostop je narejen sistem tekočih stopnic povsem do vrha hriba. Je pa s teras na vrhu res lep razgled po pokrajini.

Sprehodil smo se po glavni ulici do njihove katedrale, malo pofirbcali tudi po trgovinah, se malo spočili v kavarni in preživeli res prijetno urico v prestolnici Umbrije.

Spotoma do apartmaja smo se ustavili še v čokoladnici ob tovarni Nestle, kjer delajo znamenite praline Bacci. Seveda jih je bilo potrebno vzeti nekaj s seboj!

Pa zopet skok v vodo, večerja in chianti. Ni nam bilo hudo…

Nedelja, 1.10.2023

Pot nazaj smo začeli spet bolj zgodaj. Predvideli smo le en postanek, približno na pol poti, v Ravenni, kjer so bili cilj mozaiki v njenih cerkvah. Ker je bilo še nedeljsko popoldne, na cesti ni bilo nobene gneče. Je pa res, da superstrado (štiripasovnica, ki nima statusa avtoceste) kar lepo urejajo, tako da je bila ponekod že solidno obnovljena, ponekod še vgradnji, le na določenih odsekih je še spominjala na rodeo, ki sva ga srečevala kdaj prej.

V Ravenni smo poiskali parkirišče v bližini bazilike San Vitale, kjer smo želeli začeti z ogledom. Pa se je malo zataknilo na blagajni. Zaradi omejenega dostopa turistov v “Mausoleo de Galla Placidia” in “Batisterio di Neoniano” (spustijo le omejeno število obiskovalcev in to samo za pet minut) so obiski teh dveh lokacij omejeni na točno predvideno uro (dovoljen zamik cca 5 minut od predvidenega termina). Zato so dogovori na blagajni daljši in prav pri San Vitale je bila vrsta najdaljša. Pa smo vseeno dočakali naše karte s predvidenimi termini.

Najprej smo si ogledali “Mausoleo de Galla Placidia”, ki človeka zares očara. Notranjost je sicer temačna, vendar se oči kmalu navadijo. Zgradili so jo po ukazu cesarice Teodore, bila je mišljena kot kripta, vendar je nikoli niso uporabili za pokope. Je pa prav njena mračnost s skromno osvetlitvijo čar, ker je pogled na strop toliko bolj sporočilen: na stropu je nebo, polno zlatih zvezd.

Nato smo pot nadaljevali skozi baziliko San Vitale (zgrajena 547), ki je morda eden najboljših primerov poznorimske umetnosti. Mozaiki v absidi so bogati in sporočilni tudi dandanes.

Počasi smo se napotili skozi center mesta do “Batisterio di Neoniano”, kjer je v središču velik krstilni bazen, povsod naokrog pa so mozaiki, seveda je  najbolj osrednja figura Jezusov krst.

“Capella di S. Andrea” v bližnji škofijski palači je sicer majhna, vendar prav tako bogata. Posvečena je apostolu sv. Andreju, katerega posmrtne ostanke so v Ravenno pripeljali v 6. stoletju.

Še bazilika s.Apoliare Nuovo, ki so jo zgradili na začetku 6. stoletja. V njej so na obeh straneh procesije svetnikov, ki slavijo svojo vero v Kristusa. Na levi strani so na prvih mestih sv. Trije Kralji. Zanimiva je tudi stranka kapela, ki je posvečena domovini in miru (urejena v začetku 20. stoletja).

Pot smo nadaljevali po obalni cesti mimo Chiogge in Benetk, v Brda smo prispeli okoli petih, ob povsem spodobnem času, da smo si privoščili kosilo in tudi za prijatelja še ni bilo prepozno, saj sta se morala vrniti še v Ljubljano.