že večkrat sva se vozila po obalni cesti od Benetk do Ravene, vendar se nikoli nisva ustavila v tistih krajih. Zato je termin za nekajdnevno kolesarjenje tam spodaj zgleda prav izzivalen. V tistih koncih se v Jadransko morje izliva tudi reka Pad, zato sva za izhodišče poiskala prenočišče v tistem koncu.

Naredila sva si tudi skromen načrt:

Prvi dan	Zjutraj na pot, ustaviva se v bližini kraja Chioggia in se s kolesi popeljeva po okolici in mestu, nato nadaljujeva do prenočišča
Drugi dan	Zjutraj s kolesom od prenočišča v Lido Pomposa, v severni smeri do istoimenske opatije, vračanje nazaj
Tretji dan	Zjutraj s kolesom od prenočišča proti jugu (Comachio) in okrog lagun nazaj preko Lido di Spina in Porto Garibaldi nazaj
Četrti dan	Vračanje proti domu, postanek v Padovi, s kolesom naokrog, obisk sv. Antona, nato domov

Potek poti

Sreda,  2.8.2023

Zjutraj sva iz Brd štartala okoli pol sedmih, tako da sva bila okoli osme ure že mimo Benetk in pri mestu Chioggia že okoli devetih.

Parkirišče sva izbrala pri turističnem naselju Isola Verde povsem ob izlivu reke Adiže v Jadransko morje. S kolesom sva nekaj časa sledila reki, nato zavila proti kraju Ca’Lido in nadaljevala po označeni kolesarski poti (poteka sicer po lokalni cesti, vendar prometa ni bilo pretirano) proti reki Brenta, ki jo je bilo potrebno prečkati po glavni magistralni cesti, saj na tem koncu obstaja le en most preko Brente.

Čez most sva lahko takoj zavila na lokalno cesto (večinoma je bila tudi kolesarska steza, ločena od vozišča) skozi predmestje Brondolo in naprej proti centru mesta Chioggia. zavila sva še proti obali, ki je bogato poseljena s hoteli. Kraj je imel živahen turistični utrip, so pa seveda tam plaže bolj enolične. Dolge peščene plaže so precej “temne” zaradi sive mivke na njih. Kadar piha, valovi dvigujejo to mivko in morje zgleda precej umazano.

Pa saj se nisva hotela kopati. Zavila sva nazaj proti centru mesta, kjer naju je zanimalo staro mestno jedro

Bila sva izredno prijetno presenečena, saj je zares lepo urejeno, turistični utrip pa mu daje še posebni čar. Zaradi obilice kanalov občasno malo spominja tudi na Benetke, čeprav se po velikosti in bogastvu seveda ne more primerjati z njimi. Je pa kolo za ogled takšnega mesta zares dobra izbira.

Še povsem do rta, kjer je pristanišče (redne ladijske linije vozijo tudi do Benetk) in vračanje nazaj proti izhodišču. malce sva se še “izgubila”, vendar ni bilo hujšega. Le smer kolesarjenja sva morala malo popraviti in sva bila nazaj na lokalni cesti, ki vodi do mostu čez reko Brento.

Po mostu sva takoj zavila proti zahodu na lokalno cesto, kjer naj bi potekala kolesarska pot, vendar ni bila označena, tako da sva na enem izmed križišč zgrešila in se prehitro vrnila proti glavni cesti. Zato sva pot malo skrajšala in kmalu z glavne ceste zavila nazaj proti kraju Ca’Lino in parkirišču, kjer sva imela avto.

Prekolesarila sva dobrih 40 km.

V Lido Pomposa sva pripela že okoli dveh popoldne. Lepo sva se namestila, se malo sprehodila po kraju, popoldne pa sva si privoščila še kopanje v bazenu, ki je bil v sklopu apartmajske hiše, kjer sva najela apartma.

Četrtek, 3.8.2023

Kolesarila sva ob morju proti severu.  Naslednji večji kraj je Lido di Nazzioni, kjer je bil počitniški utrip sicer prisoten, vendar kakšne posebne gneče ni bilo videti. Tudi precej nastanitev je bilo praznih (vsaj tako sva sklepala, saj ni bilo videti avtomobilov). Sledila sva označeni kolesarski poti, ki povezuje Ravenno in Benetke.. Po Lido di Nazzioni sva zapustila urbani del in se po varovalnem nasipu (da se morje ne more razlivati proti notranjosti) prebijala po dokaj slabo urejeni poti proti severu. Na zahodno stran je bil večji zatok, vmes do morske obale pa še jezero Lago di Nazzioni, ki sva ga le občasno videla. Pot se je nato spustila z nasipa v notranjost ter zavila v lep gozd, kjer je bilo kolesarjenje zares prijetno,  saj so naju krošnje dreves skrile pred dokaj toplim dopoldanskim soncem.

Lepa pot naju je spremljala kar nekaj kilometrov, vse do kraja Lido di Volano, kjer sva se zopet pridružila lokalni cesti. Najprej čez most čez “Po di Volano” (eden izmed rokavov reke Pad, ki teče povsem blizu Ferrare in se na tem mestu izliva v morje), nato skozi kraj Volano in naprej v smeri proti opatiji (Abazzia di Pomoposa).

Do opatije sva prispela že malce utrujena, vendar je bila vredna ogleda. Nekdanja opatija je sedaj preurejena v muzej, čeprav cerkev v sklopu opatije občasno še služi svojemu osnovnemu namenu. Predvsem cerkev je vredna ogleda.

Bogato poslikana, z lepimi mozaiki na tleh. Vsekakor vredno ogleda.

Nazaj sva se vračala po kolesarski poti med polji, ki pa je bila slabo zvožena, zato sva na naslednji lokalni cesti izbrala smer nazaj proti Volanu. Iz Volana nisva izbrala poti ob morju, ampak lokalno cesto, ki poteka med Lago di Nazzioni in zatoki. Presenetil naju je kar močan nasprotni veter, tako da je bila potovalna hitrost na tistem koncu malo nižja od pričakovane.

Pa je še kar šlo, današnja pot je bila dobrih 50 km.

Popoldne sva se ponovno skopala v bazenu, zvečer sva se sprehodila še do morja, ravno toliko, da lahko rečeva, da sva se kopala tudi na italijanski obali Jadranskega morja. Nič niste zamudili! Nasprotna hrvaška obala je mnogo lepša.

Petek, 4.8.2023

Zjutraj v smeri Chomaccio, ki je prav zanimivo mestece. Včasih je spadalo k papeški državi in je takrat doživelo svoj razcvet, ko pa ga je prevzela Ferrara, je utonilo v sivini podeželja. Je pa zanimivo njihovo “tromostovje”, most za pešce na otočju treh kanalov.

Pri zatokih je tudi manjši razgledni stolp, pogled čez zatoke je kar zanimiv, presenetljivo dosti je ribiških stolpov s potopnimi mrežami. Zatoki služijo tudi kot drstišče jeguljam.

Nadaljevala sva pot proti jugu ob lagunah, vendar v polnosti načrta nisva izpolnila.

Na jugozahodni strani je bilo precej črno, ponekod je bilo videti, da že dežuje. Zaradi tega sva načrt spremenila in se po nasipih med lagunami vrnila nazaj proti obali v Lido degli Estensi. Skozi mestece do kanala, ki sva ga prečkala z ladjico (v eno smer 80 centov za osebo s kolesom) do Porto Garibaldi. Nato sva zopet sledila obali in se vrnila do prenočišča.

Tokrat le dobrih 25km.

Vmes sva doživela tudi klic ženine hčerke, ki nama je sporočila skrbi glede naraščajoče vode v strugi Kamniške Bistrice. Do njihovega bloka voda sicer ni prišla, v neposredni bližini struge pa so bile hiše že poplavljene. O dejanski škodi po obsežnih poplavah v Sloveniji sva izvedela šele v naslednjih dneh.

Proti celini je zgledalo lepše vreme, zato sva se odločila, da si ogledava še Ferraro. Med Porto Garibaldi in Ferraro je superstrada (štiripasovnica brez odstavnih pasov, ki ni plačljiva), zato časovno ni bilo tako daleč.

Ferrara je bila prvič omenjena v 8. stoletju, največji razcvet je doživela pod vladarsko rodbino Este v srednjem veku (med 13. in 16. stoletjem). Takrat so vladarji poskrbeli za utrjeno obzidje okoli mesta, ki je v veliki meri ohranjeno še dandanes. Potem, ko kraljeva rodbina ni imela več potomcev, je njen razvoj obstal in njen pomen se je zmanjšal. Danes je sedež istoimenske pokrajine.

Najbolj znamenita je njena palača oz. grad Castello Estense iz 14. stoletja. V njem je danes urejen muzej. Ker sva si grad pred leti že ogledala, sva tokrat namenila sprehodu po mestu v smeri mestne hiše in katedrale, ki pa je bila zaradi prenove zaprta. 

Obrnila sva se proti drugi strani in se sprehodila do vrtov ob palači Massari, ki so danes namenjeni urbani kulturi. Tega dne so se po parku podili skavti, za zvečer pa je bila napovedana tudi glasbena prireditev. Park so uredili v 18. stoletju in ga zasadili z različnimi drevesi, tako da deloma funkcionira tudi kot botanični vrt.

V njem je tudi doprsni kip Giuseppeja Verdija, ki naj bi bil postavljen pred gledališčem Verdi v Ferrari, vendar se je na koncu znašel v tem vrtu.

Tudi v Ferrari se je vreme malo kisalo, zato sva se vrnila nazaj do avta in potem do prenočišča.

 

Sobota, 5.8.2023

 

Povratek proti domu sva kljub deževnemu vremenu začinila z ovinkom do Padove, kjer sva obiskala baziliko sv. Antona Padovanskega, malo je bilo to povezano tudi z njegovim imenom, saj ga je delil z mojim pred kratkim preminulim očetom. Bazilika je bogato opremljena, zanimiv je tudi relikvarij, kjer so se znašli najrazličnejši deli telesa tega svetnika. Očitno so že takoj po njegovi smrti prepoznali njegove svetniške vrline, zato so ga dobesedno razkosali in dele telesa in kosti uporabili za pripravo relikvij. V baziliki je razstavljena tudi njegova prva krsta, ki z običajnimi krstami nima kaj dosti skupnega, saj ni enodelna kot običajne krste, ampak dvodelna: v en prekat so očitno zložili ostanke tkiva, v drugi prekat pa ostanke kosti (vsaj tako sva si midva to razlagala).

Spotoma sva izvedela tudi več o razsežnosti poplav v Sloveniji. Moja žena je bila doma v Mengšu, živela je nekaj let tudi v Kamniku in nanjo se je obrnilo že kar nekaj znancev, ki bi potrebovali razvlažilnike, da bodo izsušili prostore po poplavi. Te prošnje so bile dokaj razumljive, saj imava midva kar nekaj izkušenj s tem: na Vrhniki nam podtalnica tu in tam zalije del kleti. Zato že imava dva razvlaževalnika, dva pa sva dodatno kupila še na poti do Brd. So v naslednjih dneh že našli uporabnike na kamniškem koncu…

Pot proti domu se je sicer malo zavlekla, saj je bilo na avtocesti kar nekaj gneče (v Italiji se je pričela Ferra gosta), vendar sva po prihodu domov zvedela vsaj eno dobro novico: vrhniški kleti so tokratne padavine prizanesle.