Letos je padel Veliki Šmaren na petek. Še v četrtek dopust in že so štirje dnevi za podaljšani vikend, ki se jih splača izkoristi. Le še vprašanje: kam? v Nemčiji sva že kar nekajkrat kolesarila, poti okoli jezer so vedno zanimive (običajno ni pretiranih klancev, ki so zame v mojih letih, ko sem še na “klasiki”, lahko precej obremenjujoči). Torej se je ponudilo področje severno od Regensburga, ki ponuja kar nekaj kopalnih jezer, letos pri zunanjih temperaturah bi morala biti tudi voda na bolj severnem koncu kar sprejemljivih temperatur. Načrtov nisva naredila prav posebnih, izbrala sva prenočišče tam v okolici, ki naj bi bilo izhodišče za najino dvodnevno kolesarjenje.

14.8.2025

Kar zgodaj zjutraj sva se odpravila na pot. Preko Vidma, Beljaka in Salzburga sva prispela v Nemčijo, kjer sva izbrala takoj po meji deželno cesto proti Passau oz. Regensburgu. Deželne ceste se večinoma izognejo krajem, na njih je običajna omejitev 100km/h in so tako kar ustrezna alternativa avtocestam, ki znajo biti pogosto natrpane s pločevino. Tako sva bila že okoli poldneva pred najinim prebivališčem naslednje tri dni, v bližini mesteca Nittenau. Apartma še ni bil pripravljen, zato sva se odpeljala do bližnjega jezera Steinberg See, ki je precej turistično oblegano. Na severozahodnem delu je ob obali tudi neke vrste razgledni stolp (Erlebnisholzkugel), ki naju je malce spominjal na “Pot med krošnjami Pohorje” na Rogli. Midva sva se zapeljala do javnega kopališča na drugi strani, kjer je urejeno dokaj veliko parkirišče.

Voda v jezeru je bila kar topla, tam okoli 26 stopinj, vendar je bila v vročem dnevu dovolj sveža, da sva se malo ohladila. Nazaj do prenočišča, kjer sva po kosilu zavila še malo v bližnji gozd in spotoma nabrala nekaj gob. V sicer solidno opremljenem apartmaju so naju motile predvsem muhe, ki so bile precej tečne. Da je bilo dosti muh zunaj hiše, je bilo povsem razumljivo, saj je bil apartma v sklopu konjušnice (so imeli kakšnih 20 konjev, jahalnih in tekmovalnih). So se očitno znale privleči tudi v notranjost, čeprav so bili na oknih komarniki.

15.8.2025

Zjutraj sva pripravila kolesa in se odpravila najprej do kraja Fischbach, kjer je bila ob devetih praznična maša. Mislim, da je bil duhovnik filipinskega porekla, vendar je govoril dokaj lepo nemščino. Zanimiva je v tistih koncih navada, da pred cerkvijo ženske prodajajo cvetlične šopke (šopki so narejeni doma, večinoma iz poljskega cvetja). Sva nekaj prispevala tudi midva, čeprav šopka nisva vzela, saj na kolesu v tej vročini ni bi zdržal dolgo.

Potem sva poiskala kolesarsko pot in se zapeljala proti jezeru Steinberg See, kjer sva se prejšnji dan skopala. Tudi tega dne je bilo ob obali že kar živahno. Ker je bilo šele dopoldne, sva se odločila, da kopanje prihraniva za naslednje jezero. Jezeri Brückelsee in Murner See želita zelo blizu eden drugemu, nekaj kilometrov stran, vmes je hribček, ki ga je bilo potrebno prekolesariti. Ampak nič kaj posebnega, le kakšnih 80 višinskih metrov, tudi nakloni so bili povsem sprejemljivi (maksimalno 7%). Sva se pa tokrat namočila v Murner See, ki je bil precej bolj oblegan kot Steinberg See, po moji oceni je bilo na kopališki jasi ob obali več kot 1000 ljudi. Temperatura vode podobna. Prijetna osvežitev.

Nadaljevala sva še do četrtega jezera na najini poti: Hammersee pri kraju Bodenwöhr- To jezero je bolj podolgovato, zavito v obliki črke V. Tam sva se ustavila v tamkajšnji pivnici (nameniti “Biergarten”), kjer sva si privoščila pivo oz. radler. Ga sami varijo (Jacob) in je bilo prav okusno. Na vrtu je bilo kar nekaj kolesarjev, vendar sva poleg mojega kolesa našla le še enega takega, ki ga ni poganjala elektrika. Še pot nazaj do najinega prenočišča. Po kosilu sva se odpravila z avtom v Regensburg. Lepo mestno jedro z veličastno katedralo naju je kar očaralo. Preko starega mostu (Steinerne Brücke) sva se iz mestnega jedra odpravila na drugo stran, danes je to še otok, ker so malce naprej naredili razbremenitveni kanal za Donavo, kadar je njen vodostaj tako visok, da bi lahko ogrozil poplavljanje mesta.

V pivnici Spitalgarten (v neposredni bližini je namreč nekdanja bolnišnica sv. Katarine) na obali Donave sva si ponovno privoščila pivo in radler (Spitalbier), dodala pa sva še malo pečenke in krompirjev cmok (Oberpfälzer Schweinekrustenbraten). Še malce sprehoda po mestu in nazaj do prenočišča.

16.8.2025

Tokrat sva izbrala kolesarjenje ob rečici Regen, ki teče skozi Nittenau in se pri Regnsburgu izliva v Donavo. Da ne bi ravno ponavljala iste poti, sem poiskal krožno varianto; iz Nittenau čez hribček do Rampsau, nato pa ob rečici Regen nazaj proti prenočišču. Pa sem se malo uštel: tisti hribček ni bil le en hribček, ampak jih je bilo kar več, kar precej strmih (celo do 17%), tako da je bilo to za moja leta že kar preveč.

Sem pač ponekod lepo stopil s kolesa in se peš sprehodil do vrha klanca. Moja ženka je klance zmogla, elektrika pač pomaga… V Rampsau sem pripeljal kar “zdelan”, po moje se je nabralo vsega skupaj preko 500 višincev… Je bila pa pot ob rečici toliko bolj prijetna, pa tudi zanimiva. Malo naju je že strašila naraščajoča oblačnost, zato sva poiskala bližnjico do najinega prenočišča. Še kolesa sva pospravila v avto in že se je vlilo. Kar krepak naliv je sledil. Še dobro, da sva pravočasno prispela do prenočišča. Po kosilu sva si zato omislila malo počitka.

V poznem popoldnevu sva se zapeljala še do mesta Amberg, ki ima znotraj obzidja lepo ohranjeno staro mestno jedro. Malce sprehoda naokrog, postanek v enem izmed “Biergartnov”, kjer se je spet prileglo pivo in radler in počasi nazaj.

Skočila sva še do svetišča “Maria Hilf” (Marija pomagaj) na vrhu bližnjega griča, prišla sva ravno prav, saj so jo že zapirali. Cerkev je dokaj razkošno poslikana v baročnem slogu, kar je bila bolj izjema, saj je večina cerkva v tem okolišu gotskih brez posebnih poslikav.

Naslednji krajši postanek je bil še v simpatičnem mestecu Burglengenfeld, nad katerim kraljuje kar velik grad na vrhu griča, skozi mestece pa reče reka Naab.

17.8.2025

Na poti domov sva do Rosenheima sva zopet izbrala deželne ceste, tam sva zavila proti Innsbrucku, kjer sva obiskala znanca, ki stanujeta v bližini, imata pa tudi hišo v Brdih, kjer smo se tudi spoznali. Povabila sta naju na kosilo, malo smo poklepetali in že na pot domov: Kitzbühel, Felbertauerntunel, Lienz, Oberdrauburg, Kotschach-Mauthen (Koče-Muta), prelaz Plöckenpass, Tolmezzo (Tolmeč), Udine (Videm), Neblo…

Sva malo razpakirala in skočila še v bazen (je kar prijalo po dolgi poti).

Stroški:

– nafta: 120 EUR

– vinjeta, predori: 40 EUR

– prenočišče: 180 EUR

SKUPAJ: 340 EUR