Dordonja (Dordogne) je department v jugozahodnem delu Francije, ki se imenuje po istoimenski reki. Ob njej je obilica gradov, ki pa niso tako poznani kot tisti ob Loari. No, naju je to področje dovolj zanimalo, da sva pripravila načrt za potep:

Dan	km/h	Načrt
26.7.2025	617 km,  cca 7 ur	Neblo – Chamonix (spotoma postanki),
27.7.2025	625 km, cca 6ur	Aiguile du Midi (z gondolo do razgledne točke) ali Mer de glace, pot do Montignaca, postanek: Clemont Ferrand, če bo čas še grad Hautefort
28.7.2025 do 30.7.2025		Kolesarjenje dopoldne, popoldne: Sarlat-la-Canéda, središče področja Périgord Noir. Grad Beynac, Rocamadour (včasih romarsko središče), La Roque Gageac (najlepša vas v dordonji); viseči vrtovi Marqueyssac, prazgodovinska jama Lascaux, Domme (akropola Dordonje), Filip plešasti, grad Castelnaud, grad Beynac, grad Milandes, mesto z utrdbo Monpazier, Saint Leon sur Vezere, La Roque St-Christope (bivalšča v jamah nad reko Vezere), Saint Leon sur Vezere, La Roque St-Christope (bivalšča v jamah nad reko Vezere)
31.7.2025 do 1.8.	379 km, cca 4 ure	Pot v Lurd, Lurd
2.8.2025	491km, cca 8 ur	Andora, pot do Port La Nouvelle
3.8.2025	632 km, cca 7 ur	Botanični vrt Handbury Ventimiglia, pot proti Genovi
4.8.2025	515km, cca 5 ur	Pot domov

26.7.2025

Na pot sva se odpravila že zgodaj zjutraj, malo po tretji uri, na poti sva naredila le dva postanka in bila tako okoli desetih že v Chamonixu.

Pričakalo naju je kislo vreme, posebnih razgledov zato ni bilo. Zato sva se z zobato železnico odpeljala do Mer de glace (Morje ledu), kjer je zaključek drugega največjega evropskega ledenika.

Ledenik se začne pod vrhom najvišje gore Evrope Mont Blanc (Bela gora) in se po dolini na severozahodni strani razteza kar nekaj kilometrov (cca 7,5km, skupaj z zgornjim delom, ki ga tvorita dva ledenika Lescaux in Tacul, pa celo 12km) daleč proti dolini, do nadmorske višine cca 1.500 metrov. Njegova največja globina je cca 200 metrov. Na višini 1.700 metrov so izkopali ledeno jamo, ki si jo je mogoče tudi ogledati. Ledenik sicer deli usodo drugih evropskih ledenikov, zaradi globalnega segrevanja ga  je iz leta v leto manj.

Po vrnitvi v Chamonix sva si še malo ogledala mesto, se sprehodila po živahnih uličicah in nato še do prebivališča, ki sva ga imela v bližnjem smučarskem središču Saint Gervais les Bains. Tudi tam sva se sprehodila po zanimivem centru, od koder je ob lepih dneh čudovit razgled na Mont Blanc. Na glavnem trgu imajo zato postavljene ležalnike, zanimivo…

27.7.2025

Že za sedmo uro zjutraj sva imela kupljene karte za gondolo na Aiguile du Midi. Ponoči je še deževalo, zjutraj se je pričelo jasniti, tako da so bili obeti malo boljši kot prejšnji dan. Ko sva prispela do gondole, naju je pričakalo obvestilo, da gondola še ne vozi, ker morajo najprej očistiti sneg na zgornji postaji. Predvidena zamuda uro do uro in pol. Sva pač naredila še en krog po mestu. Ko sva se vrnila, je gondola že vozila in kmalu je bila na vrsti najina skupina. V bistvu celotno višinsko razliko premagamo z dvema gondolama, na srednji postaji je potrebno prestopiti.

Gondoli sta hitri, tako da sva bila v dobre četrt ure že na višini preko 3.800 metrov. Že pri vmesni postaji so se oblaki trgali in zgoraj naju je pričakalo lepo sončno vreme. Res se je vrh samega Mont Blanca še skrival v oblaku, vendar se je ta oblak občasno redčil in tako sva lahko videla celoten greben in vrh Mont Blanca. Kar lep pogled.

Še malo sprehodov naokrog, obvezno fotografiranje in že sva se počasi odpravila nazaj proti dolini, saj naju je čakala še dolga pot.

Prvi postanek je bil v kraju Clermond-Ferrnd, katerega stari del mesta leži na manjši vzpetini nad dolino. Zato se že od daleč vidi njihova katedrala, ki je zgrajena iz temno sivega vulkanskega materiala.

Da, okolica tega kraja je znana po tem, da so hribi naokrog nekdanji vulkani, ki sicer že dolgo niso več aktivni, so pa nekateri še ohranili tipično vulkansko obliko, vključno s kraterjem v svoji notranjosti (slika je sposjena s spleta: https://thegoodlifefrance.com/the-volcanoes-of-auvergne/ ). Zato ni čudno, da je mestu in okolici precej opozoril na njih. Nedaleč stran je tudi zabaviščni park “Vulcania” (https://en.wikipedia.org/wiki/Vulcania ), ki je pri Francozih dokaj priljubljen. Ni sicer tako velik kot kakšen Gardaland, so pa atrakcije povezane z vulkansko zgodovino teh krajev.

Potem pa le še proti najinemu bivališču za naslednje 4 noči v bližini Motignaca. Še večerja in skok v bazen in dan je že ponudil dovolj naporov.

28.7.2025

Zjutraj po zajtrku sva sedla na kolo in zavila proti Montignacu. Je bilo potrebno pribrcati preko manjšega hribčka, kakšnih 200 višincev, z naklonom med 5 in 7%.  Sem kar malce zavidal svoji ženki, ki ji je elektrika kar pomagala. No, na drugo stran je bil spust toliko bolj adrenalinski. Montignac naju je pričakal v toplem in sončnem dnevu.

Lepo mestece ob reki Vezere je zelo simpatično in tudi turistično precej oblegano, saj je v neposredni bližini jama s poslikavami iz prazgodovine (Lascaux). O njej malo več pozneje, saj je bil najin obisk predviden za naslednji dan. S kolesom krog skozi mestece in potem nazaj proti izhodišču. Ker sem načrtoval krožno pot, je bil drugi del vseeno bolj umirjen. Ob reki Vezere sva se odpravila proti severovzhodu in jo zapustila pri kraju Le Lardin Saint-Lazare, kjer sva se obrnila proti severozahodu. Cesta je bila sicer malo bolj prometna, vendar dovolj široka in dejansko so Francozi kar obzirni vozniki, tako da sva se počutila dokaj varno. Ves čas malce navzgor, vendar brez resnejših klancev. Sva bila kar hitro nazaj pri najinem prenočišču.

Skok v bazen se tokrat ni posrečil, so se polomile stopničke preko roba bazena…

Po kosilu sva se odpravila proti gradu Hautefort, ki je eden najlepših gradov v tem koncu Francije. Priznati je treba, da je to kar res, morda tudi zaradi tega, ker je bil temeljito obnovljen po požaru v letu 1968. Kot dodatek so prijetni vrtovi, ki še povečajo vtis. Tudi njegova lega na izpostavljeni skali je izjemna.

Ko sva že bila na tistem koncu, sva naredila še krog do ene izmed njihovih podzemnih jam: Grotte de Tourtoriac. Ta del Francije je kar zanimiv, saj ima precej kraških jam, zato tudi naši postojnski strokovnjaki pogosto sodelujejo s strokovnjaki s tega področja. Seveda se njihove jame po bogastvu podzemnega svat ne morejo meriti s Postojnsko jamo, vendar jame ponujajo kar nekaj kapnikov in ostalih kraških znamenitosti, da se jih splača ogledati.

Pot sva zaokrožila še preko enega izmed centrov te pokrajine: Periguex. Mesto leži ob reli L’Isle, center starega mestnega jedra je na desnem bregu. Parkirala sva na trgu in se sprehodila do katedrale in do uličic naokrog. Prav prijeten sprehod.

Le še do prenočišča in spat.

29.7.2025

Tokrat sva kolesarila bolj zmerno. Z avtom sva se zapeljala v Montignac in od tam ob reki Vezer proti jugozahodu. Najin cilj je bil ” Maison Forte de Reignac”. Trdnjava je deloma izdolbena v peščenjakih nad reko, deloma zidana ob hribu. Malce naju je spominjala na Predjamski grad, čeprav si nista kaj dosti podobna. Kolesa sva pustila spodaj in se sprehodila do vhoda, ki je kakšnih 30 višinskih metrov višje. Na spletu je prav prisrčna predstavitev tega gradu: https://www.maison-forte-reignac.com/en/

Na poti nazaj je bil postanek pri ” La Roque St. Christophe “, Včasih je bilo to pravo naselje, vkopano v peščeno skalo, danes je le še turistična znamenitost, podobno italjanski Materi. Zanimivo, da so v teh jamah tudi tukaj živeli vse do poznih petdesetih let prejšnjega stoletja.  Peščenjak je nekje 25 metrov nad nivojem reke ustvaril hodnik oz. podmol, ki je ponujal naravno zatočišče. V preteklosti je bil poseljen, tudi danes še obstajajo dvižne naprave, s katerimi so premagali višino od rečnega brega do podmola.

Na poti nazaj sva izbrala drugo stran reke in se ustavila še v simpatični vasici Saint Leon sur Vezere, ki je zelo turistično živahna. Vožnje s kajaki ali kanuji, možnost kopanja v dokaj topli rečici, kolesarske poti, pohodniške poti… kar nekaj možnosti za dopustovanje.

Po kolesarjenju in kosilu sva se z avtom zopet zapeljala proti Montignacu. Najin cilj je bila jama Lascaux II. Originalno jamo s poslikavami iz pradavnine so odkrili domači fantje leta 1940. Po vojni je postala turistično dokaj oblegana, zaradi vlage (ki so jo s seboj prinesli obiskovalci z izdihanim zrakom) so se poslikave začele uničevati, zato so jamo v letu 1963 zaprli. Ker je bilo zanimanje za oglede še vedno izredno, so se odločili, da v neposredni bližini izdelajo repliko originalne jame: Lascaux II. Ta je odprta tudi dandanes, vendar z omejenim številom obiskovalcev. Zanimanje za ogled teh jam je bilo večje od zmožnosti Lascaux II, zato so pripravili še dva projekta: Lascaux III (mobilna predstavitev, ki jo lahko selijo po svetu) in Lascaux IV, ki je neke vrste muzej teh poslikav v originalni jami. Da, tudi Lascaux IV sva si pogledala, vsebina je podobna kot v Lascaux II, ki nama je bil bolj všeč, saj je urejen v naravnem okolju. Če boste na tistem koncu, predlagava ogled vsaj ene od možnosti. Lascaux II ali Lascaux IV. Se splača!

30.7.2025

Za tretji dan kolesarjenja sva izbrala pot ob reki Dordogne (Dordonja), ki določi tudi ime tega področja. Za izhodišče sva si izbrala kraj Beynac. Zapeljala sva se ob reki malo naprej do kraja Vezac, kjer sva se mimo odcepa za Marqueysac zapeljala do mostu preko reke in po drugi strani reke navzdol. Ta konec je kar zanimiv, saj v določenem trenutku z istega mesta lahko občuduješ kar pet gradov ob reki Dordogne.

Gradovi ob reki Loari so sicer bolj poznani, ampak tudi ob Dordonji se skrivajo biseri, ki se jih splača obiskati. Pri kraju Allas-les-Mines sva zopet prečkala reko in se zapeljalo do parkinga, kjer sva pustila avto. Še pot po noge in sprehod do gradu nad krajem Beynac. Samega gradu si nisva ogledala (gradov sva imela že dovolj), res pa je bil razgled z višine po dolini prav lep.

Zapeljala sva se še do vrtov Jardin de Marqueysac in se sprehodila do razgledne točke (Bellevue), kjer sva bila ponovno nagrajena s čudovitimi pogledi na dolino in okolico. Vrtovi so lepi in tudi turistično kar oblegani, čeprav tujcev ni bilo kaj dosti. Predvsem sva na parkiriščih videvala francoske avtomobile. Občasno še kakšnega nizozemskega, vendar bolj redko.

Do prenočišča sva se vračala malo okrog, preko kraja Sarlat (Sarlat-al-Caneda), ki ima res lepo srednjeveško jedro in si ga je vredno ogledati. Kratek sprehod naokrog, še kakšen nakup in nazaj proti prenočišču.

No, še malo sva se ustavila v Monitgnacu…

31.7.2025

S kolesarjenjem sva zaključila. Čakala naju je pot proti jugu, do Lurda. Nisva ubrala najkrajše poti. Ustavila sva se še v kraju Bergerac. Zaradi zgodnje ure je bilo še vse zaprto, zato sva pot kar nadaljevala.

V mestecu Villereal naju je čakalo prijetno presenečenje. Majhno mestece z lepim trgom in starim delom je bilo že živahno in ravno pravi čas za kakšno kavico. Morda celo eno lepših doživetij na najini poti.

Postanek sva planirala pri gradu Biron, ki je eden pomembnejših grajskih postankov na tistem koncu. Dokaj velika trdnjava je lepo urejena in ponuja lep vpogled v nekdanje življenje tamkajšnje gosposke. Ker je grad malce umaknjen od najbolj turističnih koncev, ni tako zelo oblegan, tako da je bil ogled dokaj miren.

Do Lurda sva imela še nekaj sto kilometrov, da se nisva preveč zadrževala. Malce po podeželskih cestah, malce po avtocestah in pozno popoldne sva že bila v Lurdu. Nekaj zapletov je bilo z iskanjem prenočišča, vendar sva ga našla in kljub malo slabšemu vremenu sva po kosilu preizkusila tudi njihov bazen. Žal je bil ta bazen slabo načrtovan, pretok iz črpalke do odtoka je potekal po ožji strani, tako da so bili daljši robovi bazena precej odmaknjeni in posledično neprečiščeni.

Zvečer še do svetišča. Pri ponudbi prenočišča so sicer poudarili, da je do svetišča le slab kilometer, niso pa dodali malenkostne podrobnosti, da je ta kilometer večinoma po stopnicah navzdol (in zvečer nazaj po stopnicah navzgor). 120 stopnic in nekaj klančin vmes – za parkrat dnevno kar dovolj.

Obiskala sva votlino, se sprehodila skozi svetišče, opravila že kakšen nakup in se zvečer kot gledalca nad stopniščem udeležila precesije z lučkami. Potem pa le še spat.

Malo naju je zmotilo, da so prekrili Rupnikove mozaike na vratih katedrale. Res je kot človek in duhovni voditelj močno zavozil, ampak o tem bo sodil Bog. Umetnine pa so po najinem mnenju nekaj povsem drugega. Le kateri umetnik ni bil malce »poseben«. Pravzaprav ne vem, če je bil sploh kateri »normalen« v očeh nas navadnih smrtnikov. Zato se zakrivanje umetnin ne zdi razumno. Upam, da jih niso uničili in bodo po nekaj letih spet krasile katedralo.

1.8.2025

Ker sva se želela udeležiti jutranje maše pri votlini, sva vstala kar zgodaj. Prvo mašo ob šestih sva sicer zamudila, ampak naju to na koncu niti ni motilo preveč, Je bila v vietnamščini. No, naslednja je bila v nemščini, tako da sva kar dobro razumela, kaj se za oltarjem dogaja. Malce je pihalo, ponoči je tudi deževalo, ampak doživetja ob votlini so vedno nekaj posebnega.

Po maši sva se zapeljal v sosednji Tarbes, ki je prav prijetno mestece, vendar ima smolo, da je v bližini Lurd, ki “pobere” večino turističnih oz. romarskih obiskov.

Ker sva zgodaj vstala, za nama pa je bilo že kar nekaj napornih počitniških dni, sva si popoldne vzela čas za počitek. Zvečer pa na procesijo, tokrat aktivno!

Moja štajerska duša si ni mogla kaj, da ne bi zapela tudi Ave Maria po Štajersko.

Namreč: verzi za lurško Ave Maria povsem ustrezajo znameniti pesmi našega blaženega Slomška: En hribček bom kupil…

Mislim, da mi Marija ni zamerila, saj sem na koncu seveda dodal “Ave Marija”. Če koga zanima, kako to zgleda, se mora obrniti na mojo ženko, ki je to obeležila v video in avdio obliki…

Pa le še po tistih stotih stopnicah in spat.

2.8.2025

Čas je bil za pot proti domu. Pa ne nujno po najkrajši poti. Za vmesi cilj sva izbrala Andoro. Navigacija naju je peljala po deželni cesti, kjer je računala s povprečno hitrostjo 90km/h, midva sva komaj dosegla 50km/h, pa ne veljam za najbolj počasnega voznika. Je pač bilo toliko ovinkov. Pa tudi zanimiva pokrajina.

Andora je sicer neke vrste davčna oaza. Vsa dežela leži preko 1.000 metrov nadmorske višine, zato je znana tudi po atraktivnih smučiščih. Vsekakor pa je očitno kombinacija turistične ponudbe in nizkih davkov kar zanimiva. Ker je bencin cca 20% cenejši kot v Franciji ali Španiji, ima že zaradi tega dovolj obiskovalcev. Če pa dodam še to, da je alkohol cca 50% cenejši, so seveda razlogi za njen hiter razvoj v zadnjih letih očitni. Seveda so tudi cigarete precej cenejše in nakupovalni turizem kar lepo cveti preko celega leta.

Glavno mesto je lepo urejeno, glavna ulica je rezervirana za pešce in ponuja obilo nakupovalnih možnosti. Sprehodila sva se do njihove ure, ki bi jo naj oblikoval Dali in mosta preko rečice ter nazaj do parkinga. Seveda se je tudi naju prijelo nekaj dobrot, ki jih ponujajo po zares atraktivnih cenah.

Andoro sva zapustila proti španski strani. Sicer je proti meji dvopasovnica, ki pa se na koncu razdeli na dva pasova: nekaj za cariniti in nič za cariniti. Seveda se na koncu vsi zdrenjajo na tisti pas za “nič za cariniti”. In je že zastoj tukaj.

Po dokaj atraktivnih dolinah sva se nekaj časa vozila po Španiji (do Barcelone je bilo manj kot 150km) in se nato vrnila v Francijo, kjer sva prespala v kraju Port de Nouvelle. Sva bila dovolj zgodnja, da je bilo še dovolj časa za skok v morje.

3.8.2025

Tokrat pa res pot proti domu. Glede na najina leta sva teh dobrih 1.000km razdelila v dva dni (po šestdesetem se je treba sprijazniti s tem, da so povsem fizične omejitve tiste, ki jih moramo spoštovati). Prvič sva se ustavila v kraju Arles, ki je znan po ostankih iz rimskih časov.

Naslednjič sva se ustavila blizu kraj Frejus oz. St. Raphael in se še enkrat okopala v morju.

Nato naprej do meje in botaničnega vrta Hanbury. Vrt je žal rahlo zanemarjen, verjetno je doživel že boljše čase. Vseeno je bil kar prijeten sprehod.

Ker sva že bila na tistem koncu, sva se zapeljala še skozi San Remo. Tokrat nisem pel.

Malo naprej je bilo najino prenočišče. Gazda nama je svetoval, kam lahko greva na večerjo in sva njegov nasvet upoštevala. Bilo je okusno in tudi cenovno kar sprejemljivo.

4.8.2025

Zjutraj sva zopet pohitela in že pred sedmo uro sva bila mimo Genove. Občasno nekaj gneče na avtocesti, toda že okoli enih sva bila nazaj doma v Brdih. Ljubo doma, kdor ga ima…

Nabralo se je 3700 km poti

Stroški:

Prenočišča: 750 EUR

Dizel: 250 EUR

Cestnine, predornine: 150 EUR

Vstopnine: ca. 350 EUR

SKUPAJ: ca. 1500 EUR