Že v avgustu smo planirali kratek izlet v Rim, Načrt je bil preprost: s hitrim vlakom Freccia Rossa od tržaškega letališča do Rima. Načrt se je izjalovil: italijanski železniški uslužbenci so stavkali, vsi nenujni vlaki so bili odpovedani, med njimi tudi naš…

Pa se nisva kar tako vdala. Sva sklenila, da poskušava to pot opraviti bolj proti koncu leta in takrat se nama je izšlo.

Petek, 14.11.

Zgodaj zjutraj do tržaškega letališča, kjer je tudi ena izmed postaj hitrega vlaka. Naslednje postaje so Benetke, Bologna in Rim. Vlak doseže hitrost preko 200 km/h, v nekaterih odsekih se približa tudi hitrosti 300 km/h. Zato smo bili čez pet ur že v Rimu.

Prenočišče sva imela blizu železniške postaje, zato sva najprej oddala prtljago (tako ali tako je nisva imela veliko). Sprehodila sva se še po bližnji tržnici in nakupila nekaj malenkosti za opoldanski prigrizek. Popoldan je bilo ravno dovolj časa za ogled rimskih katakomb. Izbrala sva Kalistove, kjer sva ob čakanju na voden ogled (drugače se tako ali tako ne da vstopiti) v trgovinici s spominki dobila celo opis katakomb v slovenščini.

Me je trgovka pred nakupom opozorila, češ da je v nenavadnem jeziku. Seveda sva knjižico kupila samo zato, ker je bila v slovenščini. Prijetno presenečenje. Te katakombe so bile prvo uradno pokopališče kristjanov, že v 3. stoletju. V njih je bilo pokopanih približno pol milijona kristjanov, med njimi tudi mnogi mučenci, v katakombah pa je pokopanih tudi 16 papežev. Dan je bil hitro naokrog, zato sva se odpeljala le še pot proti prenočišču.

Sobota, 15.11.

Zjutraj sva se odpravila do bližnje cerkve Santa Maria Maggiore (Marija Snežna), kjer sva v cerkev vstopila skozi “sveta vrata”. V tej cerkvi je pokopan prejšnji papež Frančišek, zato ima ta cerkev še posebni pomen.

Dopoldne sva si želela ogledati vilo Borghese, kjer je urejena znana galerija. Pa presenečenje: karte bi morala kupiti vnaprej, na uro so spusti v galerijo le 30 nenajavljenih obiskovalcev. Pred nama je bila kakšnih 70 ljudi, preveč, da bi čakala v vrsti. Sva se sprehodila preko parka pod galerijo

in zavila proti španskim stopnicam. Na njih je bil običajni živžav.

Po rimskih uličicah še do Fontane di Trevi, kjer je bila že precejšnja gneča, zato je nisva še povečevala, le poslikala sva fontano od malo bolj daleč

in se preko Piazza del Quirinale odpravila proti staremu delu Rima, mimo Koloseja in Circus Maximus do Ust resnice (Bocca della Verita). Še na drugo stran Tibere, kjer je kar nekaj simpatičnih lokalov, v enem izmed njih sva si privoščila pozno kosilo. Nato le še nazaj do prenočišča.

Nedelja, 16.11.

Prtljago sva pustila na železniški postaji in se odpravila do Vatikana, kjer sva želela ponoviti prehod skozi sveta vrata, saj je leto 2025 tudi leto »Romarjev upanja«. Pa ni šlo, gneča je bila prevelika. Sva se pa udeležila papeževe maše, sicer ne v sami baziliki, ampak na trgu pred njo, kjer so bila urejena dodatna sedišča. Počakala sva še na papežev opoldanski blagoslov.

Po maši sva se odpravila v drugi del Rima, do Trem di Caracalla, ki so bile zgrajene v 3. stoletju in so obratovale približno 400 let. Nekoč mogočno kopališče s termalno vodo je danes kup napol obnovljenih ruševin, ki vseeno predstavijo nekdanjo veličino tega kopališča, ki je bilo pri starih Rimljanih zelo priljubljeno.

Še skromno kosilo in že se je bilo potrebno odpraviti nazaj proti železniški postaji, saj sva imela vlak kmalu po četrti uri popoldne. Še pet ur vožnje z vlakom in dobre pol ure z avtom, pa sva bila že doma.