ŠRILANKA IN MALDIVI

Šrilanka je bila že kar dolgo visoko na najinem potovalnem seznamu, počakati je bilo potrebno samo na poceni letalske karte in seveda dovolj dopusta. Ker za en teden res ne moreš tja. Včeraj sva ves dan potovala: najprej iz Benetk v Istanbul, nato v Colombo in s taksijem na najsevernejši del, ki sva ga načrtovala, v Anurandapuro. To je bila včasih prestolnica, tam se nahaja najstarejše drevo na svetu, pa najstarejša stupa oz. pagoda, pa še veliko starih stvari, neomejeno veliko stup, še več kapelic Bude…Hja, bi rekla, da je Buda prišel na Šrilanko počivat, v vsakem templju je v ležečem položaju. Že naša učiteljica geografije v šoli pred davnimi leti nam je razlagala, da je Cejlon Indija Koromandija

.Torej logično, da sva začela raziskovati otok tam, na začetku. S tuk tukom sva se vozila od ene do druge znamenitosti, ko pa sva prišla nazaj v prenočišče, kjer sva naročila taksi do Danbulle, se je izkazalo, da je bil taksi kar isti tu tuk, ki naju je prevažal po Anuradhapuri. Pa smo šli, taxi je taxi, tudi na tuk tuku je pisalo, da je taxi. Lastnik je zatrdil, da zmore naju, prtljago in 60 km dolgo pot. Malo je pokasljeval po poti, tuk tuk namreč, ampak smo prispeli živi in zdravi… V Danbulli pa še malo razvajanja v bazenu (ali čiščenja prahu), sončni zahod in počitek Se da preživeti

24. januar

Danes sva se odpravila po stopinjah zgodovine v Polonnaruwo. To je druga najstarejša prestolnica otoka, nekako 1000 let mlajša od včeraj obiskane Anuradhapure. Enako kot včeraj je za vstop v vse znamenitosti, malce raztrosene po modernejšem mestu, potrebno kupiti vstopnico, ki dosega evropsko raven. Če je hrana, prenočišče in prevoz poceni, tega ni moč trditi za vstopnice. Ampak seveda si je zadeve potrebno ogledati. Danes sva imela srečo. V 40km oddaljeno Polonnaruwo naj bi se odpravila spet s tuk tukom, oz. se naju je Buda usmilil in razprodal vse kapacitete, torej sva šla s taksijem. Ogledala sva si vse obvezne točke, ni naju razočaralo. Polonnaruwo so kralji ustanovili, ker je bila Arandapura preveč izpostavljena napadalcem s severa. Zato je kralj sezidal kot opazovalnico palačo na skali v Sigiriji ter mesto južneje, dobro skrito pred sovražnimi vpadi. Itak imava oba rada zgodovino, o podrobnostih vas bova seznanila v potopisu. Seveda sva se ustavila tudi v Sigiriji, na skalo nisva splezala. Za vse ni časa, nisva več tako hitra kot včasih… Sva jo pa slikala z vseh možnih kotov, bliže ni šlo, ker seveda zahtevajo vstopnice… Na koncu sva se povzpela se do jamskega templja v Danbulli in dan zaključila s skokom v bazen in odličnim vinom. Saj že ime vse pove, kajne

25. januar

Ker sva se prvi dan odpeljala na najsevernejšo točko najine poti, je jasno, da sedaj potujeva proti jugu. Danes sva se na poti v Kandy najprej ustavila v geografskem središču Šrilanke, v kraju Nalanda, po krivici manj obiskanem templju na tem mestu. Tempelj so zaradi nenehnih poplav leta 1976 prestavili visje- podobno kot Ambu Simbel v Egiptu, le da je ta veliko manjši. Je pa izjemno zanimiv, ker gre za kombinacijo budizma in hinduizma, celo podoba kamasutra se najde vklesana, kar je za tempelj sila nenavadno. Seveda je na poti obvezen postanek v Matali, centru ajurvede in prikazu številnih zdravilnih rastlin. Vsekakor to ni bilo zdravo za najino denarnico, ker sem pač kljub vedenju, da je tam najdražje, nasedla in nabavila olja in disave za naslednje kreme, ki jih bom izdelala. Prijatelji jih boste lahko preizkusili. V Kandiyu pa se obisk templja Budovega zobu. O, to je cela štorija, kaj vse so Indijci in Srilancani počeli s tem ubogim zobom. Kaj več v potopisu, ker sem že itak preveč dolgovezila No, sedaj je menda zob v Kandiyu, kjer mu poleti prirejajo procesije, sedaj pa se tudi ob določenih urah zlata skrinjica z zobom odpre. Žal je ob tej urah gneča prevelika, bova verjela na besedo.

Geografsko središče Šrilanke Tako piše in bo že res.

Menda najbolj zdravilen rdeči ananas, ogromno rastlin nama je pokazal zagreti mojster ajurvede. Nisva ga razočarala, velik znesek nama je uspel izvleči. Ni veliko tako neumnih

Kičast hindujski tempelj Relikvija zoba se skriva za zlatimi vrati

26. januar 2026

Danes sva si v Kandiyu oz. malce iz mesta ogledala kraljevi botanični vrt, se sprehodila po tržnici, kar res rada narediva ter se pozno popoldan udeležila folklorne prireditve, četudi gre bolj za šov za turiste. Nastop pa je bil ne glede na namen kakovosten, nama je bilo kar všeč. Jaz pač ne morem iz svoje kože in si te zadeve rada ogledam: čudoviti kostumi, nekaj cirkuških akrobacij, kar je najbrž malo pretirano, na koncu pa hoja po žerjavici. Vrednost in težo zagotovo daje razlaga posameznih plesov. Zeblo nastopajočih ni…pa presodite sami.

Na stotine netopirjev na devesih.

Kar strašljivo, so veliko večji od nasih. Opice so povsod

Ples kobre in ptiča Čudoviti kostumi.

Verodostojnost da tudi program, kjer so obrazloženi posamezni plesi

27. januar

Danes sva potovala s Kandiya v Ello. Prvotno bi morala potovati z vlakom, zaradi novembrskega monsuna pa je proga zaprta, samo en manjši del je prevozen. Pa nič zato, pot vodi po čudoviti pokrajini, večinoma so griči porasli s čajevci, vmes se najde kakšen slap…Tudi midva sva se seveda ustavila v eni izmed znanih tovarn čaja, se preizkusila v nabiranju čajnih listov… No, za sol ne bi zaslužila… Uboge ženske morajo dnevno nabrati 20 kg čajnih lističev, ki so peresno lahki, si predstavljate? Ob tem s palicami tolčejo, ker je med čajevci veliko kač… Pa mi tozimo, kako težko je včasih … V Elli naju je pričakalo gradbišče namesto penziona, ampak soba je solidna. Mora zaslužiti za nadaljno gradnjo. Sva pa blizu “must see” mostu, kjer je pač potrebno narediti kakšno fotko.

Po poti. Sušilnico segrevajo enako kot pred 200leti, kolikor je stara tovarna

9 steberni znameniti kamniti most, star več kot 100let…

28. januar

V nacionalnih parkih sva sicer videla že veliko divjih živali, ni pa nama uspelo videti leoparda ali tigra v naravnem okolju. Največja verjetnost za to je na Šrilanki v NP Yala. Ko sva zjutraj že ob treh šla na pot in zagledala trumo jeepov na vhodu v park, mi je postalo jasno, da so možnosti skoraj nične. Ko se na stotine jeepov navsezgodaj zjutraj zapodi v park, se vse živali poskrijejo. Slonov hrup ne moti, kakšne ptice ali bivola tudi ne, ostalo je pa res enako glavnemu zadetku na loteriji. No, jaz še nikdar nisem nič zadela in tudi leoparda danes ni bilo na spregled. Sva pa popoldan prišla do najjužnejše točke na Šrilanki, v Galle. Malo morskega pridiha, sprehod po starem mestnem jedru, ki nosi pečat vseh evropskih zavojevalcev in predvsem večerno uživanje ob hladnem pivu in kokosovi vodi (malce obogateni ) lepo zaključi dolg dan.

Dolga Gruma jeepov. Še veliko daljša je bila v resnici. Če je vroče, se pač vsak po svoje ohladi:

29. januar

Danes sva se z Galleja po jutranjem kopanju v Indijskem oceanu (ima zagotovo več kot 26°C) z avtobusom odpravila nazaj proti severu. Na Šrilanki je veliko različnih avtobusov. Najbolj zdelani so državni, ti so rdeče barve. Pisani so namenjeni krajšim razdaljam in so v lasti privatnih podjetji. Potem so pa še malo boljši, s klimo in s takim sva se peljala midva. Prevoz je poceni, midva sva sicer malo preplacala, ker sem rezervirala vnaprej, sicer pa so domačini za prevoz plačali ca. 2€, če bi kupila karto direktno, ampak ni sigurno, če dobiš prostor, stane 5€, midva sva pa plačala 9€ za vožnjo z Galleja do letališča, ca 2,5 ure in 160km… Avtobus naju je odložil na letališču. Seveda se ne greva domov, sporočim destinacijo jutri

30. januar

Ker sva že v tem koncu sveta, je bilo seveda logično, da si ogledava tudi, kaj ljudi vleče na Maldive. Nisva ljubitelja peščenih plaž, zato sva ocenila, da bodo štirje dnevi dovolj. Malo sem se zakalkulirala in izbrala let na petek, ko na Maldivih ni javnih prevozov med otoki, torej je možen le prevoz s hitrimi čolni, kar pa ni poceni. Pa še letalska družba nama je skrajšala dopust za dobršen del dneva, torej so ostali trije dnevi .. Izbrala sva otok blizu glavnemu, ki ni najbolj turističen, ampak tega tudi nisva iskala. Himmafushi ne premore resortov (mimo enega s hišicami na vodi smo se pripeljali in se ga vidi z otoka), ima eno plažo za turiste, kjer se lahko kopamo v kopalkah in eno za domačine. Otok se seveda lahko obhodi, imajo popravljalnico čolnov, tovarno ribjih konzerv in igrišče za kriket, pa smetišče, ki jim ne more biti v ponos. Jutri se bova odpravila na snorkljanje, bom poročala o uspešnosti.

31. januar

Današnje snorkljanje žal ni bil nek presežek. Lastnik prenočišča je sicer pred najinim prihodom obljubil organizacijo, ker pa je na dogovor pozabil, je malo zimproviziral… Tako sta naju na snorkljanje ob bližnji greben peljala sva starejša možakarja z ravno tako starim čolnom. No, nekaj ribic se je videlo in celo ena manta je priplavala pogledat, kaj se dogaja. Ampak takrat sva bila že v čolnu…Še nekaj podatkov o Himmafushiju: poleg tovarne imajo tudi šolo in vrtec, zapor, več igrišč, razsoljevalnico vode, veliko delavnico za obnovo čolnov, veliko se gradi…skratka dovolj dela za vse prebivalce tega in bližnjih otočkov.

Stojala kot sedeži in sušilci perila, večnamenska funkcija

1. februar

Glavno mesto Maldivov Male sicer ponuja nekaj zanimivih stavb in tržnico, žal pa je promet zlasti za pešce milo rečeno nevaren. Povsod so parkirani motorji, ne moreš mimo… Bolj naju je spominjalo na Indijo…Vredna ogleda je predvsem Petkova mošeja, Modra mošeja je sicer na zunaj mogočna, ampak brez duše. Na tržnici sva videla nekaj zanimivih vrst sadja, ki pa ni poceni. Tudi hrana dosega evropski nivo, zaračunajo še davek in postrežnino, česar v jedilnem listu ni. Skratka, evropske cene, po prijaznosti močno zaostajajo za Srilancani… Nekako naju Maldivi zaradi spleta okoliščin niso zelo navdušili. Verjetno so lepši otoki kot je bil najin in predvsem drugačno podvodno življenje. Pa seveda dejstvo, da nama peščene plaže niso ravno nekaj najlepšega in zaželenega na potovanjih.

Petkova mošeja

2. februar

Spet nazaj na Šrilanki… Danes sva se po vrnitvi s tuk tukom odpeljala v center Negomba, ogledala sva si budistični tempelj in katoliško cerkev sv. Sebastjana ter seveda ribjo tržnico. Ob morju je seveda najbolje izbrati za kosilo ribe in za ta kraj značilne rakovice. Dobro je bilo .

3. februar

Najino potepanje po Šrilanki sva začela v najstarejšem glavnem mestu, Arunadhapuri in ga končujeva v sedanjem, torej najnovejšem glavnem mestu, v Colombu. Veliko popotnikov meni, da ni vreden ogleda, nama pa se zdi, da ima dušo in da lepo združuje najmodernejše stavbe s starejšimi. Vidi se, da je več Tamilcev v mestu in zato več hindujskih templjev. Tudi sicer so zastopana vsa verstva s svojimi stavbami: templju, cerkvami različnih skupnosti, mošejami… Obiskala sva dva hindujska in dva budistična templja ter našla nekaj trenutkov za zahvalno in priporočilno molitev ter nekaj mirnih trenutkov v naši katoliški cerkvi, sicer sredi živahnega trgovskega okoliša. Živahno mesto, seveda nekaj prometnega kaosa, ampak še zdaleč ne tako kot v New Delhiju. Lep zaključek najine poti je bil.