V letošnjem letu poteka 800 let od smrti sv. Frančiška. Zato so se v Assisiju odločili, da njegovo krsto prestavijo iz kripte v cerkev, tako da bi se lahko ljudje ustavili ob njegovih relikvijah. Kadar je krsta v kripti, je dodatno zaščitena s sarkofagom in njegove relikvije (okostje) niso vidne. Tokrat pa so bile razstavljene le v stekleni krsti in jih je bilo možno videti in počastiti. Za naju je bil to dovolj močan razlog, da sva se odpravila na ta sveti kraj, seveda le za podaljšan vikend.

Petek, 27.2.

Zgodaj zjutraj sva se odpravila od doma. Pri Benetkah sva zaradi megle sicer zgrešila odcep za Ravenno, tako da sva se po avtocesti preko Bologne preusmerila proti jugu in nato nadaljeval po superstradi Cesena-Perugia. Prvi postanek je bila La Verna, svetišče v umbrijskih hribih, kjer je v bližnjih votlinah sv. Frančišek dobil Kristusove rane. Prijetno sončno jutro je poskrbelo tudi za prijetno počutje in prvi postanek je bil kar koristen.

Nadaljevala sva proti zahodu, najin naslednji cilj je bil kraj Arezzo, ki znan tudi po tem, da so v njem posneli del filma “Življenje je lepo” (La Vita e bella). Malo sva se sprehodila po njegovih ulicah in poem nadaljevala proti Assisiju. Prenočišče sva mela rezervirano v bližnjem Folignu. Navigacija naju je pripeljal točno pred blok, kjer naju je pričakala lastnica stanovanja, kjer sva najela apartma.

Popoldne sva se odpeljala še v Assisi. Tam naju je pričkalo neprijetno presenečenje. Dostop do cerkve s Frančiškovimi relikvijami je bil možen le ob predhodni prijavi. Tega dne torej vstop za naju ni bil več možen.

Sva se pa ustavila še pri “porcijunkuli” v bližnji Santa Maria deglli Angeli. Porcijunkula je majhna cerkvica (danes je obdana z veličastno baziliko), kjer so frančiškovi bratje ustanovili prvo skupnost. Nekaj metrov stran od porcijunkule so tudi ostanke Frančiškove sobe, kje je svetnik tudi umrl.

Sva pa zvečer, ko sva se vrnila do prenočišča, malo pobrskala po netu in ugotovila, da je v nedeljo zjutraj še možna najava za obisk Frančiškovih relikvij. Izbrala sva kar prvi termin, saj naju je čakala še pot domov.

Sobota, 28.2.

Zjutraj sva se odpravila še malo proti jugu, vse do kraja Greccio, kjer je Frančiškek postavil prve jaslice. Ko sva bila nazadnje tam, sva si ogledala razstavljene jaslice v samostanu, tokrat pa je bil najin cilj muzej jaslic (Museo internationale del presepe), ki so ga na novo uredili v zadnjih letih, Prav zanimive postavitve in rešitve, ki predstavljajo postavitev jaslic po vseh celinah sveta. Včasih so bile v samostanu razstavljene lepe slovenske jaslice iz čipk, sedaj pa so zelo majhne in ne preveč lepe kovinske. Škoda…

Cesta do tja je malo posodobljena, se izogne kraju Trevi, ki je dobil obvoznico. Tako se nisva peljala povsem mimo slapu (Cascata delle Marmore), ki je sicer umetna tvorba, saj so ga uredili že strani Rimljani ob regulaciji reke in s tem nadzorovali pretok vode. Več informacij o slapu na uradni spletni strani https://cascatadellemarmore.info/ .

Na poti nazaj sva se na kratko ustavila še v kraju Spoleto, kjer na vrhu griča kraljuje mogočna trdnjava.

Nedelja, 1.3.

Zgodaj zjutraj proti Assisiju, parkirala sva na parkirišču v bližini bazilike in bila dovolj zgodnja. Red za počastitev Frančiškovih relikvij je bil kar zgledno urejen. Vsake pol ure so v cerkev spustili 850 ljudi, ki so imeli dovolj časa za mimohod in počastitev. Čakanje na predvideno uro je bilo na trgu, ko se je približala predvidena ura (15 minut prej) so preverili vstopnice in romarje spustili na drugi del trga, ki je bil prekrit s šotorom in je nudil zaščito romarjem tudi v primeru slabšega vremena. Potem le še kakšnih 50 metrov in že smo bili pri vhodu v cerkev. Romarska pot je bila sicer tudi znotraj cerkve omejena, zato se tokrat nisva mogla ustaviti v kripti, saj je bila zaprta. Logistično sprejemljivo in dovolj učinkovito.

Po počastitvi Frančiškovih relikvij sva pot nadaljevala do kraja Gubbio. Kraj je stisnjen pod hrib, na obrobju je tudi Frančiškov kip z volkom, ki ga je baje ukrotil oz. se z njim pogovoril. V bližnji cerkvi sva naletela na poljske romarje, ki so se ravno pripravljali na začetek romarske maše. Sva se jim kar pridružila. Saj poljščina je slovanski jezik, tako da sva kar nekaj razumela.

Po maši nazaj do avta, kjer naju je čakalo obvestilo redarstva, češ da nisva plačala parkirnine, čeprav je Helena opravila plačilo preko spletnega sistema Easypark. Se je na izrečeno kazen pritožila. Odgovora še nisva prejela, tako da še ne veva, kako se bo to končalo.

Nadaljeval sva proti vzhodu proti Jadranskemu morju, ki sva ga dosegala pri kraju Fano. Tam proti severu, mimo Ravenne in Benetk do doma.