Ker je naša Nina  trenutno na delu v Pragi, je občasno njeno stanovanje prosto, ko se potepa kje naokrog. Enega takšnih terminov sva izkoristila za potep v Prago s prijatelji.

Sobota, 8.7.2026

Zgodaj zjutraj (ob štirih smo bili že na avtocesti pri Vrhniki) smo se odpravili proti našemu cilju. Preko avstrijskih predorov in Salzburga smo pri Linzu zavili proti Češki. Kmalu po prečkanju meje smo zagledali smerno tablo za manjši grad, ki ga še nisva poznala in to je bil naš prvi postanek.

Grad Pořešín je bil zgrajen okoli leta 1280 na vzpetini s pogledom na reko Malše, 4 km severno od mesta Kaplice v okrožju Český Krumlov. Njegov ustanovitelj je bil Bavor I. Strakoniški, ki je zemljišče prejel kot doto za svojo ženo Anežko, hčerko kralja Přemysla Otakarja II. Leta 1317 je prešel v roke vitezov Vitějovic, ki so prevzeli ime Pořešín. Po smrti zadnjega viteza Pořešína leta 1423 je grad večkrat menjal lastnika, dokler ga ni pridobil Oldřich II. Rožmberški, ki ga je leta 1433 zaradi strahu pred husitskimi hordami dal požgati do tal. Po 570 letih je grad prevzelo Združenje gradov na Malši in takoj so se začela popravila, ki trajajo še danes. Grad Pořešín je danes obnovljena ruševina s pešpotmi, kjer so na ogled informativne table, ki prikazujejo prvotni videz gradu.

Naslednji postanek je bil v kraju Češki Krumlov, ki je prav tako poznan po svojem gradu,

velja pa za eno lepših čeških mest z bogatim starim delom mesta. Prve omembe kraja so že iz 13. stoletja. Danes ima mesto cca 13.000 prebivalcev. Ena izmed zanimivosti gradu je par medvedov, ki so jima uredili prebivališče v nekdanjem varovalnem jarku. Videti je, da njihovi “medvedovarstveniki” vseeno niso tako zagnani kot naši….

Seveda nismo spustili tudi Čeških Budejovic, ki so najbolj poznane po svojem pivu (Budweiser). Na prostornem trgu smo si ga seveda privoščili v enem izmed lokalov, dodatno pa smo se še malo okrepčali. Kot zanimivost: na trgu ni skoraj nobene češke gostilne več, so bolj takšne s tujim pridihom (pakistanska, turška, mehiška, indijska, kitajska…).

Na poti nam je ostal še en grad: Hluboka.

Prvotno kraljevi grad nad reko Vltavo je po številnih spremembah leta 1661 postal last družine Schwarzenberg. Današnji videz grajskega kompleksa, vključno s parkom in okoliško pokrajino, so navdihnila potovanja kneza Jana Adolfa II. Schwarzenberga v Veliko Britanijo, ki se je kot predstavnik pomembne in bogate družine leta 1838 udeležil kronanja kraljice Viktorije. Kot častni diplomat habsburške monarhije se je kronanja udeležil s svojo ženo, princeso Eleonoro, ki je močno vplivala na videz gradu. Hluboká je kmalu postala sedež družine Schwarzenberg.

Sam grad je bil v prvi tretjini 18. stoletja obnovljen v baročnem slogu in je svoj videz ohranil do romantične prenove sredi 19. stoletja. Navdih za prenovo gradu je bil predvsem kraljevi grad Windsdor.

Leta 1947 je bil grad nacionaliziran na podlagi posebnega zakona (Lex Schwarzenberg). Trenutno grad Hluboká upravlja Nacionalni spomeniški inštitut.

Nato le še pot v Prago do našega prenočišča. Za prvi dan je bilo dovolj.

Nedelja, 9.7.2026

Prvi cilj je bila Plečnikova cerkev (Cerkev Srca Jezusovega) v praški četrti Vinohrady. Še malo maše smo ujeli.

S to cerkvijo se je Plečnik kar precej ukvarjal. Prvi načrti so bili za naročnike predragi, zato jih je dodatno spremenil in gradnjo pocenil. Tudi med samo izvedbo so se stroški povečevali, zato je pri gradnji izpustil nekaj detajlov. Zanimiva je enoladijska notranjost z oltarnim prostorom, kjer so na vsako stran pod velikim Kristusovih kipom predstavljeni najbolj znani češki svetniki.

Pot smo nadaljevali na drugo stran, proti praškem gradu. Spotoma smo si ogledali še kraljeve vrtove.

Z vrtov je lep razgled na njihovo stolnico (cerkev sv. Vida), občasno pa tudi preko Prage.

Malo smo lovili termin menjave straže pred gradom, ki smo ga še kar dobro ujeli. Nato smo si ogledali še notranjost gradu, kar je bilo na razpolago za ogled.

Za ogled gradu, cerkve sv. Vida in Zlate uličice je potrebno kupiti vstopnico (za vse skupaj, ni možen nakup samo za eno znamenitost), ki so kar zasoljene.

Za vstop v katedralo je bila tako dolga vrsta, da nismo čakali na ogled. Raje smo se sprehodili do Zlate ulice.

Zlata ulica ni dobila svojega imena po zlatu, ampak zardi svoje pomembnosti. Na njej so bile obrtniške delavnice, kjer so obrtniki izdelovali svoje umetnine za naročnike z gradu. Ker je bil to zanesljiv in dobro plačan posel, so obrtniki dobro zaslužili in dobro živeli. Obrtniške delavnice so večinoma prehajale iz roda v rod, če pa se je slučajno odprlo kakšno prosto mesto, so za pridobitev takšne delavnice potekale prave male vojne med preostalimi rokodelci.

Vreme se je malo kisalo, zato smo se odpravili proti Karlovemu mostu. V njegovi bližini smo si privoščili prigrizek in se nato sprehodili preko njega. Na prijateljevo željo smo si prigrizek privoščili pri znamenitem Švejku (oziroma v enem od gostišč s tem imenom, ki je v Pragi zaradi turistov kar pogosto). Cene so višje kot drugje, hrana pa prej slabša, ampak kar je treba, je pač treba obiskati v Pragi.

Še zaključek mostu in pot do trga z znamenitim stolpom, kjer na uri ob vsaki polni uri poteka prava mala predstava.

Vreme se je res poslabšalo, zato smo se odločili, da se vrnemo domov. Saj je bilo vtisov že dovolj.

Ponedeljek, 10.7.2026

Pot domov smo zaokrožili preko kostnice v Sedlecu. V kletni kripti cerkve Vseh svetih so shranjena okostja iz bližnjega pokopališča, ki so ga spraznili zaradi potrebe po širjenju bližnjega cistercijanskega samostana. Bližnji kraj Kutna Hora je imel v zgodovini velik pomen, saj so v bližini našli nahajališča srebra, kar je spodbudilo rudarjenje in razvoj mesta, ki je imelo v 14. stoletju kar 80.000 prebivalcev in je tako sodilo med največja mesta v Evropi in svetu. Tudi zaradi visoke umrljivosti v 14. in 15. stoletju je pokopališče postajalo premajhno, zato so se odločili, da zgradijo cerkev in v njeni kripti postavijo kostnico. Uporabo kosti kot umetniškega materiala pa pripisujejo Františeku Rintu, ki je v drugi polovici 19. stoletja preuredil kostnico v današnji obliki. Vsekakor zanimiv ovinek.

Proti Avstriji smo se vračali po deželni cesti, ki je dokaj lepo speljana, potrebno je paziti le na omejitve v krajih, mimo katerih ni obvoznic.  Avtocesto Praga-Brno smo prečkali pri kraju Jihlava, se usmerili proti jugu proti kraju Znojmo, ki je zadnji večji kraj na češki strani. Na avstrijski strani se je kmalu pričela avtocesta, ki nas je preko Dunaja in Gradca pripeljala nazaj v Slovenijo.

Stroški:

Cestnine (vinjete), predornine in gorivo: 180 EUR

Vstopnine, vozovnice v Pragi: 170 EUR

Hrana: 120 EUR

Skupaj za 4 osebe (brez prenočišča): 470 EUR