Nacionalni parki na zahodu ZDA so bili že pred korono visoko na najinem potovalnim seznamu. Ko se je ponudila ugodna cena letalskih kart, sva samo izbrskala že pripravljen okvirni program. Za potovanje na zahod ZDA sva si postavila kar smeli načrt:

DAN	RAZDALJE	PRENOČIŠČE	OGLEDI
26.8.2026	Letalo ob 8:40, prihod v San Francisco ob 14:30	San Francisco	Najem avta, vožnja do nastanitve, trgovina, okolica nastanitve
27.8.2026		San Francisco	Alcatraz, Golden gate, Lombard street, »Pobarvane dame«, Union Square, Civic center, Alamo Square, pomol 39…
28.8.2026	233 milj 375 km (4 ure)	Yosemite NP	Slap Bridalveil Fall, gora El Capitan, Lower Yosemite fall Tunnel Wiew…
29.8.2026	324 milj 521  km (7,5 ur)	Sequoia NP, Kings Canyon NP	NP Sekvoja, Bakersfield, kanjon reke Kern, jezero Isabella
30.8.2026	368 milj 591 km (7 ur)	Death Valley NP Las Vegas	Puščava Mojave (Dolina smrti), Mesquite dunes, Badwater, razgledišče Zabriskie Point
31.8.2026	70 milj 110km (2 uri)	Las Vegas	Las Vegas (stolp Strat, Freemont street, Elvisova kapelica); Jez Hoover
1.9.2026	259 milj 417 km (4 ure)	NP Zion  NP Red Canyon, NP Bryce Canyon	Država Utah (mormoni) Emerald Pools, tempelj Sinawa, Riverside walk, Kayenta trail, razgledna točka na tri vrhove: Isak, Abraham, Jacob. Nato Red Canyon (foto točka) , brinovec Pinyon  in do Bryce canyona: Inspiration Point (razgled na kanjon), Sunset point, Sunrise point
2.9.2026	286 milj 459 km  (6 ur)	NP Glen Canyon, Horshoe Bend- Antelope Canyon, Monument Valley	Arizona: (Glen Canyon), jezero Powell, rožnato rdeči Antelope Canyon (indijanci Navayo- vodnik staroselec) razgledna točka Horseshoe Bend, mesto Page, rezervat Monument Valley (dolina skal), dolina Bogov
3.9.2026	173 milj 280km (3 ure)	Grand Canyon- Flagstaff-Route 66- Williams	Grand Canyon (različne razgledne točke), Helikopterska vožnja: Pappilon, pot proti zahodu Route 66: Williams Seligman, Hackbery, Kingman
4.9.2026	236 milj 380km (5 ur)	NP Joshua tree	Kaktusova drevesa, pot do Palm Springsa: Kingman – Oatman-Needles-Amboy -NP Joshua trees- Palm springs
5.9.2026	264 milj 430km (6 ur)	Los Angeles (Palm Springs – Santa Barbara – Lompoc	Hollywood, hrib Griffin, Dolby teater, pločnik slavnih, Beverly Hills, Pier Santa Monica (zaključek poti Route 66, Santa Monica
6.9.2026	310 milj ob morju 496 km  (7 ur)	Pot v San Francisco po Route 1 ali ob morju	Pismo, Ben Hur (most Bixby), Carmel, Monterey, silicijeva dolina
7.9.2026 8.9.2026	Odhod ob 16:30 prihod v Benetke ob 15:45	Skupaj ca. 5000 km	Še kakšen mini ogled San Francisca

26.8.2026

Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti letališču v Benetkah. Prestopila sva v Frankfurtu in čakal naju je 12-urni let do San Francisca. Ker smo prečkali kar nekaj časovnih pasov (zamik 9 ur), smo prispeli tja še v zgodnjem popoldnevu.

Pri najemu avtomobila nisem imel informacije glede tega ali rezerviran avtomobil ima navigacijo ali ne, zato sva se na samem prevzemnem mestu strinjala, da vzameva proti doplačilu večji avtomobil, ki ima navigacijo že serijsko vgrajeno (Chevrolet Equinox). To je sicer podražilo najem, vendar se je pozneje izkazalo za dobro naložbo.

Do hotelska sva kar hitro prispela, se namestila in se nato se malce prehodila po bližnjih ulicah, kar je na naju naredil prav prijetni vtis.

27.8.2026

Jutro sva začela kar zgodaj (nič čudnega, saj sva zaradi menjave časovnih pasov imela nekaj problemov). Prvi cilj je bila najvišja točka na polotoku, na katerem mesto leži: Twin peaks. Morda je komu ta točka znana zaradi nadaljevanke s tem naslovom. Dobrih 200 metrov nad morjem se odpira lep pogled preko mesta. Kraj je bil dokaj oblegan, predvsem je bilo dosti mladih (verjetno sploh še niso šli spat od prejšnjega dne).

Skupaj smo pričakali sončni vzhod, avtentičnost prebujajočega dne v stilu tiste grozljivke so dodale meglice, ki jih je veter podil po dolini. Naredilo se je res lepo jasno jutro.

Naslednji postanek je bil na obrobju parka (Golden Gate Park), kjer stoji mlin na veter – Murphyjev mlin (ne vem če je kaj povezan s tistim pregovornim Murphijem, je pa mlin zanimiv, ker je črpal vodo). Danes je to turistična točka,  uporabne vrednosti nima več. Še sprehod do pacifiške obale in nato do slikovitih stopnic na drugem koncu parka (Lincoln Park).

Spotoma še skok v trgovino, mimo katere sva se slučajno zapeljala, vse do slikovitih hišic (The Painted Ladies) ob parku (Alamo Square Park). Sprehodila sva se po parku, ki leži na vrhu manjšega griča in se še malo razgledal po okolici.

Pa še malce na drugo stran, mimo njihove mestne hiše, do drugega hribčka, kjer stoji novejša katedrala (Chaedral of Saint Mary of the Assumtion), pred njo pa je tudi lep kip sv. Frančiška, po katerem je mesto tudi dobilo ime.

Največ časa sva si vzela za obisk njihovega ribiškega naselja (Fishermans Wharp), ki je danes bolj namenjeno posedanju v lokalčkih in nakupovanju v butičnih trgovinicah ter trgovinah s spominki (cene so v njih dokaj sprejemljive). Od tam vozijo ladjice po zalivu, pa tudi do nekdanjega zapora na otoku Alcatraz (to sva pustila za kdaj drugič, ker naju nekako ne zanima).

Sprehodila sva se pa po dokih, obiskala nekaj trgovinic in se malce podružila z morskimi levi, ki se zadržujejo tam okoli (na doku 39, ki je najbolj znana turistična točka na tem koncu.

Kot zanimivost: do tega naselja vozijo še stari tramvaji, ki svojo krožno pot zaključujejo na priobalni cesti (gre za 6 linij, nekaj jih vozi tudi na bližnje hribčke in so v bistvu kabelske (https://www.streetcar.org/rider-information-map-2/ ).

Nato pa vožnja preko znamenitega mostu Golden Gate. Očitno je imelo to namero še kar nekaj drugih voznikov, tako sva prvič doživela njihovo cestno gnečo.

Še malo naokrog in že sva zavila proti notranjosti, do naslednjega prenočišča v kraju Sonora. Manjši kraj s kavbojskim renomejem na naju sicer ni naredil posebnega vtisa; morda zaradi doživetij tega dne, morda pa le zaradi utrujenosti. Je pa imel hotelček bazen, ki naju je privabil v svoje okrilje.

28.8.2026

Po zajtrku sva nadaljevala pot proti parku Yosemite. Za parke sva sicer kupila letno turistično karto, ki letos znaša 250$- so jo krepko podražili od lani.

Ustavila sva se že na začetku parka, pri oznaki za prvi slap: Bridalveil Fall. Poznala se mu je poletna suša, čeprav je po njem še teklo nekaj vode. Za primerjavo sem posnel še predstavitveno tablo, kjer je lepo razvidna različna količina vode spomladi in jeseni.

Ustavila sva se še ob rečici na Cathedral Beach, od koder se že lepo vidi tudi monolitni hrib El Capitain, ki velja za enega bolj zahtevnih plezalnih izzivov na svetu. Ravno so se pripravljali na poroko. Ambient je res lep.

Pridružila sta se nama še dve veverički, ki nista bili prav nič boječi.

Nadaljevala sva po dolini navzgor in avto pustila na zadnjem parkirišču. Naprej sva se odpravila z brezplačnim avtobusom. Pot do slapov Vernal Fall in Nevada Fall sva spustila. Najin cilj je bilo jezero Mirror Lake. Če boste dobro pogledali, je na zemljevidu pripis: seasonal. No, midva sva bila tam v tistem delu sezone, ko vode v jezeru ni bilo, napis na zemljevidu sva spregledala…

Sta pa naju pričakala jelen in košuta, ki sta se pasla na jasi.

Naslednji cilj so bili slapovi Yosemite Falls. Sprehodila sva se do spodnjega slapu (Lower Yosemite Fall), ki je kazal žalostno podobo: povsem brez vode.

Naslednji postanek je bil povsem ob vznožju El Capitain, kjer sva v skali opazila nekaj plezalcev, ki so se šele ogrevali za vstop v resno steno. Skalni monolitni hrib ima skoraj navpično steno, ki je visoka kar 914m, njegov vrh doseže 2.308 m.n.m.

Še do točke Tunnel View, of koder je lep razgled po celotni dolini

Nadaljevala sva v smeri proti Fresnu in se čez nekaj kilometrov usmerila proti Glacier Pointu. Pripeljala sva se na zgornji rob doline (cca 2.200 m.n.m.), kjer se je ponujal lep pogled po dolini in okoliških hribih. Pogled se je odprl tudi na slapova Vernal Fall in Nevada Fall, ki sta še imela nekaj vode. Okoliški hribi so dokaj visoki, presegajo 3.000 metrov nadmorske višine (dolina je nekje na 1.200 m.n.m.), V širšem območju parka je sicer najvišji vrh Mount Lyell, ki doseže spoštljivih 3.997 metrov. Na območju vrha je ostanek nekdanjega ledenika, ki pa danes zaradi vročih poletij počasi izginja. Znamenit je tudi hrib z imenom Halfdome (torej pol cerkve in res je odsekan na eni strani).

Na poti proti naslednjem prenočišču sva se ustavila še pri parku v bližini karja Mariposa: Mariposa Grove of Giant Sequoias. Avto sva pustila na parkirišču v dolini in se z brezplačnim avtobusom zapeljala do začetka sprehajalnih poti med sekvojami. Sekvoje veljajo za najbolj mogočna drevesa na svetu, v višino presežejo 70 metrov, obseg debla je lahko do 18 metrov, njihova rasna doba lahko traja nekaj tisoč let. Njihova rast je danes omejena na področje pobočij Sierra Nevade v Kaliforniji. Včasih je bila bolj razširjena, vendar so jo zaradi posekov ponekod povsem iztrebili. Ostala je le na bolj nedostopnih področjih.

Kmalu po končni postaji avtobusa je ena večjih sekvoj, ki jo je vihar podrl na tla (Fallen Monarch). Pot se nadaljuje po dolini navzgor in nas pripelje do največjega drevesa v tem parku: Grizzly Giant. Gre za  najstarejše drevo v tem parku, ocene o njegovi starosti se gibljejo tam nekje okoli 2.000 let, po nekaterih podatkih celo blizu 3.000 let. To bi pomenilo, da gre celo za najstarejše drevo na svetu.

Še malo naprej je California Tunnel Tree. Skozi to sekvojo je v njenem deblu izsekan prehod, ki je dovolj velik, da bi se skozenj zapeljal manjši voz ali celo avto (n.pr.: fiček).

Pot sva nadaljevala po krožni poti nazaj do izhodišča, nato pa le še do naslednjega prenočišča v Mariposi.

29.8.2026

S sekvojami še nisva opravila. Čakal naj je še Sequoia National Park.

Prvi postanek je bil pri generalu Grantu: General Grant Tree. Velja za drugo največjo sekvojo na svetu. S svojo višino 81,5m, premerom ob koreninah 32,8, celotnim volumnom 1.320m³ in starostjo okoli 1.650 let je res mogočno drevo.

Malce sva se poslovila od parka in se zapeljala v dolino bližnjega kanjona: NP Kings Canyon. Imenuje se po istoimenski rečici: Kings River. V njej je bilo kar nekaj vode, iz doline so vodile pohodniške poti na različne konce, midva sva se sprehodila le do mostu v bližini zadnjega parkirišča. Tudi ta kanjon predstavlja enega izmed parkov, zaradi neposredne povezave s sekvoja parkom ju običajno predstavljajo kar v paru.

Na poti nazaj sva se ustavila še pri pritoku Roaring River, kjer je manjši slap. V tolmunu pod slapom so najbolj pogumni namakali svoje noge, za kopanje je bila voda kar preveč sveža

In nazaj v Sekvoja park, do največjega drevesa na svetu: General Sherman Tree. Zopet sva avto pustila na parkirišču in se z brezplačnim avtobusom zapeljala v bližino tega drevesa. Seveda sva se ponovno sprehodila po krožni poti in občudujeva mogočne sekvoje, med katerimi s svojimi merami prednjači Sherman: višina 83,8m, premer pri koreninah 31,3m, volumen 1.487m³, starost 2.300 do 2.700 let. Gre po volumnu za dejansko največje živo bitje na svetu.

Po parkih pa le še pot proti prenočišču. Navigacija naju je na koncu peljala po “bližnjici”, ki to morda niti ni bila, saj sva prečila hribe proti jezeru Isabella, ob katerem sva imela naslednje prenočišče. Večinoma sva bila sama na cesti, prav veliko ljudi je ne uporablja.

30.8.2026

Jutro naju je pozdravilo na poti v dolino smrti (Death Valley). Naredila sva še malce ovinka in se ob obrobju slanega jezera Searles Lake zapeljala mimo visokih nanosov soli v kraju Trona. Pozneje sva se podučila, da ne gre za sol, ampak za borax (natrijev tetraborat), ki ga tukaj pridobivajo na dokaj naraven način. Je uporabna komponenta za gnojila, v steklarstvu, livarnah, tudi za uničevanje škodljivcev ipd.

Še preko prelaza in že sva bila na vhodu v Death Valley. Kratek postanek pri Slovepipe Wells in bližnjih sipinah.

Nadaljevala sva do centra za obiskovalce v kraju Furnace Creek. Pričakale so naju kar visoke temperature preko 40 stopinj, čeprav je bilo še dokaj zgodaj dopoldne. V tej dolini je tudi najnižja celinska točka v ZDA, kar 86 metrov pod morsko gladino. Velja za najbolj suho in najbolj vročo točko v Severni Ameriki. Najvišja temperatura, ki so jo izmerili v letu 1913, je znašala kar 56,7°C. Gre celo za najvišjo uradno izmerjeno temperaturo na zemeljski površini.

Malo naprej je lepa razgledna točka Zabriskie Point, od koder je lep pogled preko doline na okoliške hribe.

Vročine sva imela dovolj, zato sva se odpeljala le še proti Las Vegasu, kjer sva rezervirala hotel z bazenom.

Žal do bazena nisva prišla. Se je zapletlo pri registraciji. Hotel je bil deloma že plačan, deloma pa je bilo potrebno strošek poravnati na sami recepciji. S kartico. Ki pa ni prijela. Jo je sistem zavrnil. Gotovine niso hoteli sprejeti. Sva poskusila še z registracijo na avtomatu. Tudi ni šlo. Sva preverila na dežurni službi v najini banki, če je s kartico kaj narobe. So rekli, da je kartica OK. Napaka mora biti pri hotelu. Sva znotraj hotela v eni izmed trgovinic kupila eno malenkost in plačala s kartico. Je prijela. Sva šla nazaj na recepcijo in že kar malce slabe volje zatežila drugemu receptorju. No, ta je bil bolj življenjski. Se je pogovoril s šefico in račun sva lahko poravnala z gotovino. Vmes sva izgubila 3 ure, bazen so medtem že zaprli. Pa takšen hotel (kar nekaj zvezdic, skoraj 1.900 sob, preko 30 nadstropij…)! Pod oknom pa replika Benetk… Česa vsega se ne spomnijo…

31.8.2026

Zajtrk (dokaj skromen) je bil v enem izmed lokalčkov v pritličju. V bistvu je celotno pritličje namenjeno casinoju in spremljevalnim dejavnostim (lokalčki za pijačo in hrano), en del še recepciji. Čeprav je bilo ponedeljkovo jutro, je bilo ob igralnih avtomatih in igralnih mizah še kar živahno.

Najin načrt je bil potep po okolici Las Vegasa. Najprej sva se napotila proti bližnjemu kanjonu (Nacionalni park Red Rock Canyon). Že pred vstopom v kanjon so naju usmerjevalne table popeljale do rdečega izvira (Red spring). V tem obdobju v izviru ni bilo vode, je bilo pa bogato zelenje. Pozdravile so naju tudi ptice in zajček. Na srečo naju niso pozdravile klopotače, čeprav je bilo polno opozoril, da je to njihov habitat.

Še malce naprej in vstopila sva v Red Rock Canyon. Določen del hriba je zares obogaten z rdečo barvo, zato si kar zasluži svoje ime. Ustavila sva se le za nekaj posnetkov in se po krožni poti vrnila nazaj na glavno cesto.

Nato pa na drugo stran mesta. Cilj je bil znameniti Hooverjev jez na reki Kolorado.

Reka Kolorado je zelo raznolika reka. V zimskem in spomladanskem obdobju iz Skalnega gorovja prinaša obilne količine vode, ki so vsako leto poskrbele za velike poplave v spodnjem toku. V poletnem in jesenskem obdobju je reka skoraj suha in je v spodnje doline prinašala premalo vode za ozelenitev pustinje. Zaradi tega so se odločili, da bodo reko regulirali in z jezovi uravnavali njen pretok.

Na celotnem porečju reke je kar 16 jezov (planiranih je celo 22), največji so na sami reki Kolorado. Hooverjev jez (ki ustvarja jezero Mead) je najbolj znan, ni pa največji. Še večji je Glen Canyon Dam višje proti izviru, ki ustvarja jezero Powel. Vmes je znameniti Grand Canyon, ki je prav tako narodni park.

Hooverjev jez sva si ogledala za različnih strani, zatem sva obiskala še center za obiskovalce (vstopnina 25 EUR), ki je hkrati neke vrste muzej, saj je v njem predstavljena tudi zgodovina gradnje. Jez je bil zgrajen v letih 1931 do 1936.

Dnevno je bilo na gradbišču preko 3.000 delavcev, ki so se porazdelili v treh izmenah. Za potrebe teh delavcev so v bližini postavili mesto s prebivališči za njih (Boulder City). Relativno hitrost gradnje so omogočili tehnološki prijemi, s katerimi so poskrbeli za ohlajevanje betona. Najprej so za preusmeritev reke zvrtali stranske kanale skozi skale nad obrežjem reke in vanje preusmerili reko. Šele nato so pričeli z gradnjo.

Zaradi velikosti projekta so že v fazi priprave projekt razdelili na več faz in izbrali pet različnih velikih izvajalcev, saj v celotni ZDA ni bilo izvajalca, ki bi lahko samostojno izvedel tako velik projekt. Jez je seveda povezan z elektrarno, njena proizvodnja električne energije je približno na nivoju naše nuklearne elektrarne v Krškem. Zares mogočen tehnični dosežek! Ko bi se le naši gradbinci na avtocestah in železnici kaj naučili od njih…

Popoldne sva namenila nakupovalnim uricam v Las Vegasu, še prej sva si privoščila skok v hotelski bazen. Las Vegas sploh ni tako veliko mesto, ves njegov centralni del ob glavni aveniji je namenjen hotelom, v katerih so casinoji. Hoteli se zgledujejo po znanih lokacijah iz aktualnega sveta ali njegove zgodovine, v neposredni bližini je bil n.pr.: hotel Venezia, okoli katerega so celo speljali kanale, po katerih se lahko zapeljete z gondolami.

Nakupovanje se je malce zavleklo, tako da sva malo občutila tudi večerni utrip mesta.

Cene v Las Vegasu so dokaj sprejemljive, saj ima Nevada najnižjo davčno stopnjo v ZDA. Liter bencina je bil kar precej pod 1 EUR (galona cca 4 USD, najceneje sva natočila za vsega 3,55$ za galono). Skoraj na vseh črpalkah je ceneje, če plačate z gotovino, se splača imeti vsaj del v bankovcih.

1.9.2026

Potovanje se je že prevešalo v drugo polovico, naju je čakal še najbolj oddaljen cilj od izhodišča.

Prvi narodni park, ki je bil na vrsti, je bil Zion Canyon Park, ki je že v zvezni državi Utah. Oblikovala jo je desna struga reke Virgin, ki je bila v samem parku dokaj vodnata, saj je v prejšnjih dneh deževalo, zato je z okoliških hribov prineslo v strugo precej vode, pa tudi zemlje in umazanije, zato je bila barva rečne vode opečnato rjavkasto rdeča.

Parkirala sva na vstopu v park in se z brezplačnim avtobusom zapeljala v kanjon. Pot je bila prijetno speljana, razgledi so bili barviti in raznoliki.

Na zadnjem postajališču sva se pridružila pohodnikom, ki so peš nadaljevali po kanjonu navzgor. Odločila sva se, da v kanjonu opraviva krajšo turo (kakšen kilometer ali dva) in se potem vrneva nazaj. Potka je sicer lepo urejena, vendar so se je tokrat poznale posledice zaradi dežja v prejšnjih dneh. Ponekod je bilo kar precej blata na poti.

Se je pa sprehod vseeno splačal, saj je bila narava dokaj zanimiva, obiskala pa naju je tudi košuta, niso pa manjkale niti zvedave veverice

V nadaljevanju kanjona so prav tako lepi kotički, saj se ponekod kanjon povsem zoži.

Pojavili so se preteči oblaki, zato se nama je zdelo kar prav, da sva se obrnila.

Pot sva nadaljevala proti planoti na vzhodu. Cesta se dviga deloma v serpentinah, je dokaj ozka, ponekod poteka tudi skozi predore.

Na planoti je Zion Mountain Ranch, kjer skrbijo za čredo bizonov. V živo jih v naravi še nisva videla.

Pot sva nadaljevala proti kanjonu Bryce. Na prehodu z glavne ceste je še manjši Red Canyon, ki opraviči svoje ime. Je sicer kratek kanjon, vendar zelo barvit.

Poiskala sva najino prenočišče in se potem odpravila še v Bryce Canyon. Pot je speljana po gornjem robu kanjona, občasno so postajališča oz razgledišča po kanjonu. Zadnje postajališče je Rainbow Point, skoraj na 2.800 metrih nad morjem. Točka je opravičila svoje ime. Pripodili so se oblaki in pričelo je deževati. Zapeljala sva se nazaj in z naslednjega počivališča opazovala mavrico, saj je ploha hitro minila in je posijalo sonce. Čudovit prizor.

Še večkrat sva se ustavila na poti navzdol, vsakokrat je bil pogled preko kanjona malo drugačen, res čudovito

Seveda sva se ustavila tudi pri naravnem oknu ter v amfiteatru.

Na jasi sva opazila tudi večjo čredo jelenčkov, ki so očitno uživali v sveži travi.

2.9.2026

Zbudila sva se v hladno jutro. Na teh višinah (prenočišče je bilo cca 2.350 m.n.m.) so jutranje temperature pač takšne (okoli 10 stopinj). Je gretje sedežev v avtu prišlo še kako prav. Ponovila sva del poti prejšnjega dne in vzdolž krmelskih hribov (Mount Camel) sledil poti proti jugu.

Ustavila sva se še pri peščenjakih z votlinami (Sand Caves), vendar se nisva odločila za pohajkovanje po njih.

Čakala naju je še relativno dolga pot. Po dolini rečice Kanab (v njej je bilo celo nekaj vode, tako da je bila okolica kar zelena) sva se peljala do istoimenskega mesta in tam zavila preko planote v smeri reke Kolorado oz. jezera Powell in Glennovega jezu. Jezero Powell je po površini največje umetno jezero na reki Kolorado. Glennov jez so gradili postopoma v letih 1956 do 1966, elektrarno so dokončali še deset let pozneje.

Zaradi različne vodnatosti reke Kolorado preko leta v jezeru gladin dokaj niha, tudi preko 15 metrov na leto. Odkar je jezero doseglo svoj maksimum, so najnižjo gladino izmerili v letu 2005, kar 46 metrov pod višino jezu.

Odločila sva se, da se po jezeru zapeljeva z ladjico. Ker je bil vodostaj dokaj nizek, so se na nekaterih obalah odpirali pravi kanjoni in v enega izmed njih smo se zapeljali z ladjico. Morda eden najbolj slikovitih izletov na tem potovanju

Sva pa spustila bližnji Antelope Valley Canyon, kjer so vodiči staroselci iz plemena Navajo. Sva si pa ogledala njegove lepote in pestrosti na spletu, saj za ta park ne velja letna karta, zaračunavajo 130$ vstopnine za ogled, pa tudi časovno se ni izšlo.

Po jezu se že začne sloviti Grand Canyon, kmalu je bil odcep za Horseschoe Bend, kjer reka Kolorado naredi izrazito okljuko v obliki konjske podkve. Z razgledne točke so res lepi pogledi v ta del kanjona.

Kar nekaj časa sva se še vozila, preden sva prispela do vstopne točke v park. Okolica je bila pustinjska, vendar kar poseljena. Večinoma z bivalnimi prikolicami ali avtodomi, saj so na tem koncu večinski prebivalci staroselci, ki so navajeni na nomadsko življenje.

Prva razgledna točka v parku je bila zraven razglednega stolpa (Desert View Watchtower), ki bil sicer v fazi obnove. Se je pa začutila mogočnost in razsežnost kanjona.

Nadaljevala sva do naslednjega razgledišča (Grandview Point), od koder so bili pogledi podobni in hkrati drugačni. Reka Kolorado, umazana zaradi dežja v prejšnjih dneh, je tekla po kanjonu kakšnih 1.000 metrov pod nami. V prejšnjih dneh je zaradi dežja hitro narasla in povzročila poplave, ki se zajele tudi pohodniške poti v samem kanjonu. V nekaterih delih kanjona se pohodniki niso mogli umakniti na višja področja, dva izmed njih je reka odnesla s seboj, njuna trupla so našli dokaj nizvodno ob reki, kjer se kanjon malo razširi.

Še postanek na Mather Point, kjer je tudi center za obiskovalce.

Ogledala sva si tudi film, kjer so staroselci spregovorili o svojem odnosu do reke in kanjona. Zanje je to sveti kraj, ki ga spoštujejo in spremljajo skozi celoletno obdobje v njegovih značilnostih. V porečju Velikega Kanjona živi kar dvanajst plemen staroselcev, med katerimi so pomembnejša: Havasupai (Ljudje modro-zelene vode), Hualapai (Ljudje visokih borovcev), Navajo, Hopi, Puebloanci (predniki današnjih plemen Hopi in Zuni). Film je ganljiva pripoved staroselcev, res vredno ogleda.

Se je počasi že večerilo, še pot do prenočišča in skok v bazenček.

3.9.2026

Čakalo naju je malo bolj adrenalinsko doživetje: polet s helikopterjem preko Velikega Kanjona. Sva kar tam rezervirala in se pridružila prvi jutranji skupini. Helikopter je bil dokaj prostoren, v prvi vrsti je bil zraven pilota prostor za dva potnika, v drugi vrsti so bili štirje sedeži. Pred poletom vse potnike stehtajo in jim določijo sedišče. Na ta način zagotovijo uravnoteženost obremenitve v helikopterju.

Pot se je pričela na letališču, helikopter se je podal proti SZ preko gozdov na obrobju kanjona, pod sabo smo videli tudi železniško progo, saj iz Williamsa do Grand Canyona vozi tudi vlak. Kmalu se je odprl pogled na Grand Canyon

Zares obsega izredno prostranstvo, ki ni sestavljen le iz enega kanjona ob strugi, ampak je reka v zgodovini marsikje prebila podlago na drugem področju, tako da je zraven glavnega kanjona še množica stranskih kanjonov in dolin.

Slaba ura vožnje je hitro minila, pogledi so bili zares veličastni, vreme jasno in lepo… Z avtom sva naredila še en krog in se poslovila od Grand Canyona. Mimo železniške postaje (ki je tudi končna postaja za vlak v Grand Canyon) sva se zapeljala še skozi naselje, kjer živijo delavci, ki so zaposleni znotraj parka

Čakala naju je pot proti jugu, vse do znamenite povezovalne ceste Route 66. To je legendarna ameriška cesta, dolga skoraj 4.000km, ki je od leta 1926 povezovala Chicago in Santa Monico. Na ta način sta bila povezana vzhod in zahod ZDA. Cesta je proti koncu prejšnjega stoletja izgubljala svoj pomen, saj so jo zamenjale moderne avtoceste. Uradno je bila ukinjena leta 1985, še vedno pa predstavlja povezavo, ki spominja na velike dosežke ameriškega gospodarstva.

Postanek sva si privoščila v mestu Williams, kjer še vedno močno živi spomin na Route 66. Prodajalne s spominki so prvenstveno namenjene tej legendarni cesti. V tem kraju se od glavne železniške povezave odcepi tudi železniška proga za Grand Canyon.

Še pot do prenočišča v Kingmanu. Hotel je bil zelo blizu železniški progi, tako da sva tudi preko noči poslušala ropotanje vlakovnih kompozicij. Ne gre za takšne vlakovne kompozicije kot jih poznamo pri nas, ampak so predvsem daljše. V eno kompozicijo je vpetih večje število lokomotiv (nekaj jih spredaj vleče, nekaj jih zadaj potiska), midva sva jih naštela največ 5, posledično so takšne kompozicije zelo dolge, od pol kilometra naprej, tudi kilometrske niso nobena posebnost.

4.9.2026

Še malce sva sledila Route 66 in se po njej zapeljala do kraja Oatman, manjše vasice, ki še povsem spominja na vedute nekdanjega divjega zahoda.

Doživela sva tudi obisk njihovih domačinov, ki so prav zvedavo pomolili glavo v najin avto. Verjetno so pričakovali kakšen priboljšek.

Pa naprej proti dolini reke Kolorado, ki sva jo prečkala pri kraju Needles. Naslednji cilj je bila park Yosuha Tree. Že ime samo pove, da v njem rastejo kaktusi, podobno razvejani kot drevesa, ki imajo na tem hribovitem področju očitno dobre pogoje za uspevanje. Visoka planota je zanimiva tudi zaradi skalnatih monolitnih struktur, ki se dvigajo nad površino.

Zapeljala sva se tudi do najbolj oddaljene točke v parku (Keys View), od koder je lep razgled v dolino, v kateri leži tudi Palm Springs. Ravno na tej točki sva srečala tudi edine Slovence na najini poti.

Še pot proti drugemu delu parka. Ustavila sva se še v centru za obiskovalce Cottonwood, v najini prtljagi so se našla tudi semena teh kaktusov. Me prav zanima, če bo Yoshua Tree rasel tudi v Goriških Brdih?!

Pa še pot do prenočišča v Palm Springsu in skok v osvežujoč bazen (temperature so se povzpele preko 35 stopinj). Prijazna receptorka nama je predlagala ogled enega od domovanj Elvisa Preslya in kip Marlyn Monroe, pa naju ob teh temperaturah to ni zanimalo.

5.9.2026

Zjutraj sva pohitela, saj sva v Hollywoodu rezervirala ogled s turističnim avtobusom že za ob desetih dopoldne. Pa ni bilo posebne gneče in že malo po deveti uri sva ugledala stolpnice v Los Angelesu. Pa še malce naprej in že sva parkirala v bližini Hollywood Boulevard, kjer je bila izhodiščna točka za najin ogled.

Imela sva še dovolj časa, da sva se malo sprehodila po pločniku slavnih.

Avtobus nas je zapeljal v hribčke nad Hollywoodom, ki so danes že precej poseljeni. Mondeni del Beverly Hills pri vznožju teh hribčkov je bil urbanistično zapolnjen že v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, zato so si bogati in slavni omislili naselja malo višje po hribčkih. Voznik nam je sicer povedal, v kateri hiši kdo živi, koliko je hiša vredna, na zaslonu v avtobusu smo si celo lahko ogledali njihovo notranjost, vendar je bilo teh bogatih in slavnih prebivalcev Beverly Hills preprosto preveč. Prav gotovo pa kje obstaja podrobnejša informacij o tem, če koga to zanima.

Iz hribčkov smo se spustili do mondenega dela Beverly Hills na vznožju gričev, se zapeljali mimo slavnega istoimenskega hotela (nočitve za eno noč pod 1.000 USD v njem ne boste našli), mimo mondenih trgovin nazaj do izhodišča. Odkrito priznam, da sva imela Hollywooda kar dovolj.

Želela sva si ogledati še Grifithov observatorij na vrhu istoimenskega griča, vendar je bila sobotna gneča prevelika, najina volja pa premajhna. Saj naju je čakalo še kar nekaj poti proti San Franciscu. Pri Santa Barbari smo se povsem približali Pacifiku, nato sva midva zavila proti kraju Lompoc, kjer sva imela naslednje prenočišče, seveda ponovno z bazenom. So bile pa temperature ob Pacifiku precej bolj sveže kot v notranjosti.

Pozno popoldne sva skočila še do plaže, ki je bila precej obljudena, najbolj pogumni so celo namakali noge v oceanu. Presenetila naju je tabla, da je kopanje in surfanje prepovedano v poletnih mesecih (verjetno zaradi morskih psov).

6.9.2026

Čakala naju je pot proti San Franciscu. Najprej po stranski hitri Pan Americani, nato sva se pridružila drugi glavni cesti, saj so ravno ob obali divjali požari.
Prvi postanek je bil v obmorskem kraju Pismo, ki ga pohvalijo po lepih peščenih plažah, ki so idealne za deskarje. Pacifik je sicer hladen, vendar dokaj valovit in kot takšen pravi raj za deskarje. Prav prijeten postanek. Na plaži je bilo celo obvestilo  da je primerna za opazovanje kitov.

No, takrat ko sva bila midva tam, ni bilo nobenega v bližini. Je bilo pa na bližnjih otočkih kar nekaj ptic.

Zopet v notranjost in na glavno cesto, ki poteka po dolini reke Salinas. Čeprav v reki skoraj nikjer ni bilo vode, je bila dolina dokaj zelena, na malce višjih legah pa so bili lepi in prostrani vinogradi.
Ko sva zavila z glavne ceste proti dolini Carmel, sva se ustavila pri enem izmed vinogradov in malo rabutala grozdje, ki je bilo že prijetno sladko. Ponekod so se že pripravljali na trgatev.
Morala sva prilesti se peko manjšega prelaza, preden sva se spustila v dolino. Na vrhu grebena so nama družbo delali jastrebi, ki so mirno krožili in uživali v vzgonskem vetru nad grebenom. Njihova sposobnost jadranja je neverjetna, sploh ne zamahnejo s krili, le lebdijo na vetru.

Dolina Carmel naju je pozdravila z zelenim rastjem ob strugi,  v kateri sicer ni bilo vode, je bila pa očitno v globini, saj so imele kmetije lastne vodnjake. Na poti sva se peljala mimo dveh kampov, ki sta bila namenjena gasilskim enotam. Morda zato, ker je na polotoku južno od doline pred dnevi potekala intervencija zaradi dveh gozdnih požarov.  Nižje v dolini je bilo vode očitno še več in zelena dolina je bila polna nedeljskih obiskovalcev,  ki so uživali v hladu bujnih dreves.
Najin naslednji postanek je bil na obali, kjer sva se odločila za plačljivo pot 17 milj. Ni nama bilo žal. Ob obali je bilo kar nekaj lokacij, primernih za postanek, kjer so bili lepi razgledi po pacifiški obali. Ponekod je bil možen tudi dostop do oceana, vendar kopalcev ni bilo. Najbolj pogumni so si privoščili namakanje nog. Seveda tudi deskarjev ni manjkalo. Na enem izmed bližnjih skalnatih otočkov so kormoranom delali družbo tudi morski levi. Najprej jih sploh nisva opazila, šele potem, ko sva jih slišala, sva bila bolj pozorna. Še zvedava sorodnica veveric naju je prišla prav od blizu pozdraviti.

Področje je urjeno, zanimivo pa je tudi to, da se damjaki (ali druga jelenom podobna pasma) kar prosto pasejo po okolici. Posebej jim je teknila trava na golf igrišču.

Zadnji postanek sva si privoščila v znameniti silicijevi dolini, ki je znana po tehnoloških velikanih. Ustavila sva se v muzeju računalniške zgodovine, ki se je nekako pričela v obdobju malo pred najinim rojstvom. Kar podoživljala sva ta razvoj računalniške znanosti skozi izkušnje z računalniki v najinem življenju.

Še do San Francisca, kjer sva v njegovi neposredni bližini v kraju Pacifica imela rezervirano zadnje prenočišče.  Bila sva dovolj zgodnja, da sva po poznem kosilu skočila še v bazen.

7/8.9.2026

Čas je bil tudi za to, da porazdeliva po prtljagi vse tisto, kar sva nakupila na potovanju. Prostor sva pridobila tako, da sva porabila hrano, ki sva jo vzela od doma s seboj, dodatno pa še z odmetavanjem oblačil, ki jih nisva več potrebovala. In se je nekako izšlo. Seveda so bili sedaj kovčki in nahrbtniki bolj zapolnjeni in obteženi kot pri odhodu na pot, vendar ni bilo problemov, saj predvidene dovoljene teže nisva presegla. Spakirano je torej bilo,  ostalo pa je še nekaj časa.  Sva skočila še v bazen oz. jacuzzi, tako da sva pred odhodom še malo polenarila.
Potem pa počasi proti letališču.  Poskrbela sva še za poln rezervoar najetega avtomobila in vrnila avtomobil. Glede na to, da sva vzela kasko zavarovanje, niso komplicirali.  So pa seveda obračunali vse tisto, kar sva si ob najemu na letališču dodatno zaželela (navigacijo, posledično večji avtomobil, dodatno asistenco na poti). Pa skupni strošek za 12 dni vseeno ni bil ne vem kako strašno visok, okoli 700 EUR. Glede na to, da sva prevozila slabih 5.000km, sva morala dodati strošek bencina cca 500 EUR.
Na letališče sva prišla kar malce prezgodaj, tako da sva še malo počakala na oddajo prtljage. Malo se je zadeva zapletla, ampak sva na koncu uredila (morala sva doplačati za drugi kovček, ker sva ob rezervaciji kart rezervirala prtljago samo za eno osebo in na to pozabila. V Benetkah na poti v San Francisco naju ni nihče opozoril ali nama kaj zaračunal, sva šele na poti nazaj ugotovila in morala seveda plačati ali pustiti kovček tam. Najbrž bi bilo celo ceneje, so pa bila v njem darila, brez njih pa nisva hotela domov). Pot do Frankfurta je bila dokaj mirna. Leteli smo malo bolj južno kot prej, tokrat preko južne Grenlandije in južno od Islandije, v Frankfurt smo prispeli točno.

Žal vsa letala niso imela te sreče, tako da smo na letalu za Benetke čakali skoraj dve uri na skupine potnikov, ki so zamujali z drugih izhodišč (Vancouver, Phoenix).Vmes se je zamenjala tudi ena izmed stevardes (zaradi slabega počutja), vendar to na koncu ni vplivalo na odhod. Seveda znotraj treh ur zamude, da nisva bila upravičena do kakšne odškodnine). V Benetkah smo tako pristali šele ob pol šestih. Še prevzem prtljage, na parkirišče po avto in v Brda sva prispela okoli osmih zvečer.

Stroški za dve osebi:

Letalske karte in parkirišče s stroški do Benetk: 1.450 EUR

Prenočišča: 1.200 EUR

Najem avtomobila: 700 EUR

Bencin in parkirišča: 600 EUR

Vstopnina v parke: 220 EUR

Helikopterski prevoz: 540 EUR

Hrana: ca. 280€ (sva včasih jedla zunaj, nekajkrat sva si sama skuhala)

SKUPAJ: 4.980 EUR

Opomba: zemljevidi so pridobljeni s spletnih strani narodnih parkov