Včasih se možnost za kakšen krajši dopust ponudi kar sama od sebe. Tudi tokrat je bilo tako. Našo Nino sva zapeljala nazaj v Prago, kjer dela in se naslednji dan odpravila še malce bolj proti severu. Najin cilj je bil Dresden oz. kolesarske poti v njegovi okolici. Skozi Dresden namreč teče reka Laba, ki ima zgledno urejene kolesarske poti na obeh straneh svojega nabrežja.

3.8.2026 Prespala sva še v Pragi in se po zajtrku odpravila proti Dresdnu. Do Dresdna je sicer ves čas avtocesta, vendar sva ji midva sledila le do zdraviliškega kraja Teplice. Za kakšen resen ogled ni bilo priložnosti, sva si pa ga malo ogledala, ko sva se zapeljala skozi center. Nadaljevala sva proti Vltavi in se v bližini kraja Dečin dobila z znancema, ki sta bila ravno v tem času na tistem koncu s svojim avtodomom. Malce smo poklepetali, spili kakšno pijačo in nadaljevali vsak v svoj smer.

Midva proti severu, najin prvi cilj je bil kraj Königstein oz. trdnjava nad mestom. Kraj leži povsem ob Labi (oz. Elbi) in je bil v preteklosti strateška točka pri nadzoru nad dolino.

Trdnjava je postavljena na vzpetini nad mestom, od koder je res dober pregled po okolici. Ne gre za kakšen večji kraj (le kakšnih 2.000 prebivalcev), kraj pa sodi v krajinski park Saška Švica (sicer je imel tisti, ki je to področje poimenoval po Švici, kar bogato domišljijo…). Je pa res, da so stare kamenine zelo zanimivo oblikovane, v obliki stolpov, tako da so nekaj posebnega za ta del Nemčije. Kraj je bil prvič omenjen leta 1379 v povezavi s “kraljevsko skalo” nad njim, kamor so postavili trdnjavo. Področje trdnjave je bilo poseljeno že v bronasti dobi, prvi zametki trdnjave pa segajo v 11. stoletje. Gre za eno največjih trdnjav na skali v svetu, njen obseg pokriva celotni vrhnji plato skale v velikosti cca 7,5ha. Vsekakor zanimiv cilj za obisk: https://en.wikipedia.org/wiki/K%C3%B6nigstein_Fortress .

Čez Pirno sva se odpeljala proti naslednjemu cilju: nacionalnemu parku Saška Švica ter tam k zanimivi formaciji skalnatega masiva: Bastei. Preko skalnatih formacij je speljan tudi most, njegov prvi leseni predhodnik sega že v začetek 19. stoletja (1827), ko je postala ta naravna znamenitost očitno bolj prepoznavna. Kmalu (1852) so ga zamenjali s kamnitim mostom,  ki je bil zgrajen leta 1852. Spotoma so dograjevali tudi okrepčevalnice in stalne nastanite, tako da je danes to ena najbolj obleganih saških naravnih znamenitosti. Midva sva se z avtom zapeljala do parkirišča ca. 3km pred naravno znamenitostjo, od koder vozi naprej minibus, vse do hotela v neposredni bližini Bastei. V času turistične sezone so namreč parkirišča v neposredni bližini Bastei pogosto zasedena.

V okolici so bili še vidne posledice neurja, ki je pred nekaj dnevi zajelo to območje. Predvsem podrta drevesa so predstavljala nekaj preglavic, tako da prehod do Leopoldsteina, od koder se lepo vidi celoten most, ni bil mogoč. Je pa slika sposojena z njihove spletne strani: https://en.wikipedia.org/wiki/Bastei .

Le še pot do najinega prenočišča v bližini Dresdna, skok v bazen ob nastanitvi in že je bil večer.

4.8.2026

Po zajtrku sva kar pohitela. Tudi v tem delu Nemčije so temperature popoldne presegle 35 stopinj, zato sva se želela najmočnejšemu soncu izogniti. V bližini najine nastanitve je bil grad Wackerbarth.

Zanimiv je predvsem zaradi tega, ker so iz vinogradov nad gradom pridelali prvi šampanjec v tem delu Nemčije (1827). Dandanes ta grad združuje kulturne dogodke na področju glasbene in vinske kulture. Dolina Labe je namreč kar precej radodarna s soncem, zato so prisojne lege pogosto zasajene z vinsko trto.

Pot sva nadaljevala povsem ob Labi vse do kraja Meissen. Zgodovina kraja sega v 10. stoletje, ko ga je ustanovil takrat nemški kralj kot nemško mesto. Takrat so namreč na tem področju živeli večinoma prebivalci slovanskega porekla (Lužiški Srbi so mesto imenovali Mišno). Kraj je dobival na svojem pomenu, v njem so tri večje znamenitosti: grad Albertsbruch, stolnica in Marijina cerkev. Danes je lokalno središče (cca 30.000 prebivalcev).

V kraju sva zavila stran od Labe proti vzhodu, proti naslednjem gradu: Moritzburg. Zanimivost tega gradu je v tem, da je  postavljen na otoku sredi manjšega jezera. V tem času je bila gladina jezera precej nizka, saj so tudi tisti kraji pogrešali poletne padavine. Grad je bil lovsko izhodišče za saške kralje. Urejen je bil v renesančnem slogu (16. stoletje), današnji izgled pa je dobil v 19. stoletju. Tudi notranjost lovskega dvorca izkazuje njegov namen, saj so zidovi polni nagačenih glav in rogovja ujete divjadi. K dvorcu sodi tudi urejeni park na vzhodnem nabrežju jezerca.

Temperatura se je že opazno dvignila nad 30 stopinj, zato sva se odločila, da se počasi vrneva nazaj k najinemu prebivališču v kraju Radebeul.

Popoldne sva si vzela čas še za obisk njegovega najbolj znanega prebivalca. V tem kraju je bil rojen in je živel pisatelj Karl May, znan predvsem po pustolovskih romanih, od katerih verjetno vsi poznamo zgodbo o azteškem poglavarju Winetou. Karl May sicer predtem, preden je napisal svoje romane, nikoli ni potoval po svetu, da bi obiskoval kraje, ki jih je opisoval, to željo mu je izpolnila njegova druga žena le nekaj let pred njegovo smrtjo. Najprej sva obiskala njegov grob na bližnjem pokopališču, nato pa še njegov dom.

Njegova hiša je bila po zamislih njegove žene preurejena v muzej, dodatno so v parku zgradili še leseno kočo, v kateri so zbrali kar nekaj muzejskih artiklov iz krajev, kjer se dogajajo njegovi romani.

8.8.2026

Tokrat sva izbrala pot ob Labi proti Dresdnu. Ogledal sva si njegovo središče. Dresden je sicer glavno mesto nemške pokrajine Saške. Danes je center mesta lepo obnovljen, čeprav je bil v bombardiranjih februarja 1945 v celoti porušen (slika je sposojena z njihove spletne strani).

Ta vojaški poseg zavezniških sil je že v tistem času sprožal velike pomisleke, saj Dresden ni imel kakšnega vojaškega pomena, niti ni bilo v njem omembe vredne vojaške industrije. Morda je bil to tudi razlog, da so stroške obnove pokrile ZDA. Mesto je danes s svojimi 550.000 prebivalci predvsem pomembno univerzitetno središče. Staromestno jedro ima kar nekaj znamenitih stavb: Frauenkirche, Zwinger, Semperorer, Dredenski grad Vsekakor vredno obiska in ogleda.

Ob Labi sva nadaljevala po levi brežini proti izviru

in po  prijetnem kolesarjenju v kraju Meusslitz blizu Pirne prepeljala z majhnim trajektom na drugo stran v kraj Pillnitz.

Le še pot nazaj in še pred največjo vročino sva že bila nazaj pri prenočišču.

Popoldne sva menila še obisku dveh večjih krajev v pokrajini Saški: Leipzig in Chemnitz (nekoč tudi Karl-Marx-Stadt).

Leipzig je s svojimi 620.000 prebivalci največje saško mesto. Kot večina krajev v tem delu Nemčije je kraj zrasel na mestu, kjer je prej že bila poselitev s slovanskim življem (Lužiški Srbi). Zato ima tudi ime mesta Leipzig v svojih koreninah slovanski izraz: lipa. Kraj je dobil mestne pravice že leta 1165, kar je dodatno omogočilo njegov razvoj kot pomembno gospodarsko središče v vzhodnem delu Nemčije.

Staro mestno jedro je namenjeno peš coni, na glavnem trgu pred staro mestno hišo je bil postavljen oder, kjer so se odvijale njihove poletne igre. V tem mestu je umrl skladatelj Johan Sebastian Bach, poseben pečat pa mu je pustil tudi Felix Mendelssohn Bartholdy. Zato bogata glasbena tradicija seveda ni presenečenje. Kot zanimivost: na tamkajšnji univerzi je študiral (a študija ni dokončal, so mu šle po glavi druge neumnosti) Karl Marx, v zadnjem obdobju pa je npr. fiziko študirala tudi Angela Merkl.

Še skok v Chemnitz (med letoma 1953 do 1990: Karl-Marx-Stadt), tretje največje saško mesto, dobrih 250.000 prebivalcev. Njegov najbolj znani prebivalec je bil seveda Karl Marx, veliki teoretik marksizma in posledično komunizma. Še danes na obrobju starega mestnega jedra kraljuje njegov spomenik, mestno jedro so po vojni žal dobro predelali v socialističnem slogu.

Chemnitz se je v začetku sicer imenoval Kamienica, vendar je bilo pozneje ponemčeno v Chemnitz. Mestne pravice je dobil že v 12. stoletju, pomembno je bilo kot središče rudarskega področja, saj je v okolici (oz. je bilo v preteklosti) kar nekaj rudnikov.

Na obrobju starega mestnega jedra je muzej, ki so ga preuredili iz nekdanje centrale vzhodnonemške politične policije (Stasi), kot v opomin naslednjim rodovom, kakšno gorje je sposoben ustvariti komunizem. Saj tudi slovenski ljudje smo marsikaj tega izkusili, čeprav marsikdo ta del naše zgodovine kar pozablja ali jo idealizira.

Kot zanimivost: v letu 2025 si je Chemnitz z Gorico in Novo Gorico delil naziv Evropska prestolnica kulture. V središču starega mestnega jedra je lepo obnovljena nekdanja tržnica, tokrat je bilo na trgu pred njo kar precej živahno. Pa ni šlo za kakšen kulturni dogodek, ampak za požrtijo in popivanje…

Že v temi sva se vrnila do prenočišča.

9.8.2026

Le še pot domov. Čakalo naju je cca 940km, ker sva krenila na pot že pred jutranjo zarjo, sva bila doma v Brdih že okoli štirih popoldne. Skok v domači bazen je prijal kot že dolgo ne…