Kakšen podaljšani vikend pride prav tudi za kolesarjenje in tako sva izkoristila štiridnevni dopust v ta namen.

Četrtek, 15.8.2024

Zjutraj sva se odpravila na pot preko meje v Italijo. Prvi dan sva za ogrevanja izbrala kolesarjenje ob reki Sile. Parkirala sva v kraju Quarto d’Altino, ki leži ob tej reki in se odpravil s kolesi proti toku navzgor, želela sva prikolesariti vse do Trevisa. Reka Sile je na tem področju že zelo umirjena, je pa tudi dovolj globoka in široka, da se po njej zapeljejo tudi čolni.

Najprej sva sledila toku reke, potem pa sva zavila na bolj glavno cesto skozi  Casale sul Sile do kraja Casier, kjer sva se zopet priključila rečnem bregu. Kolesarska pot poteka neposredno ob reki oz. njenih zatokih. Bilo je kar živahno, na poti sva srečala dosti kolesarjev in sprehajalcev. 

Zanimiv je tudi “Cimintero dei Burci” (pokopališče čolnov), kjer so ostanki starih potopljenih lesenih čolnov. Del poti poteka po mostičkih in tam je kolesarjenje prepovedano, torej je bilo potrebno stopiti s kolesa in ga porivati ob sebi. Naredila sva še krog do jezer (Lago verde) in se zaradi izredno toplega dneva odločila, da tokrat Treviso izpustiva, sva se raje vrnila nazaj do avtomobila.

Pot sva nadaljevala kar izven avtocest v smeri Ravenne in se pred krajem Fogolana obrnila proti zahodu v bližino kraja Monselice, kjer je bil najin apartma. V starejši hiši je bilo osem apartmajev, vsi niso bili zasedeni. Prednost je bil bazen pri nastanitvi, ki je ponudil prijetno osvežitev.

Popoldne sva se zapeljala še do Roviga. Parkirala sva na robu starega mestnega jedra in se po Corso del Popolo odpravila do glavnega trga Piazza Vittorio Emanuele II. 

Rovigo je tudi sedež istoimenske pokrajine, čeprav ne sodi med največja italijanska mesta (cca 50.000 prebivalcev). Pokrajina pa obsega področje med rekama Adiže in Pad. V samem centru so ostanki gradu in poševni stolp (očitno imajo Italjani nekaj problemov z gradnjo stoplov). V mestnem središču sva srečala zelo malo belcev.  Še malo sva se sprehodila po lepo urejenem centru  do rotunde Chiesa della Beata Virgine del Soccorso, kjer je potrebno plačati simbolično vstopnino, vendar je notranjost cerkve nekaj posebnega.

Na stenah so velike slike, ki prikazujejo različne stanove, kako častijo Marijo. Vsekakor vredno ogleda. Še malo po mestu in nazaj do avta ter do prenočišča, kjer je skok v bazen ponovno zelo prijal.

Petek, 16.8.2024

Ponovno se je obetal vroč dan, zato sva začela kolesariti že pred osmo uro zjutraj. Tokratni krog sva načrtovala v smeri Roviga. Od prenočišča v San Bortolu delno po stranski cesti, delno po glavni cesti do Solesina, kjer sva zavila proti Pozzonovo.

Še pred tem krajem sva se obrnila proti jugu do kraja Ruda, kjer sva srečala Fiume Gorzone in sledila njenemu toku do mostu pri kraju Stroppare in potem ponovno proti jugu do kraja Ca’Bianca, kjer sva prišla do obrežja Adiže. Adiža naju je presenetila: tako umazana, p, čokoladne barve je, veliko hujše kot delta Donave npr.

Obrnila sva se proti njenemu toku proti zahodu in ji sledila vse do kraja Barbona, kjer sva se obrnila proti severu in se skozi Vescovano,  Granze in Solesino vrnila nazaj do prenočišča.

Zopet malo kopanja, popoldne pa še skok v Vicenzo, ki pa že sodi med večja italijanska mesta (blizu 120.000 prebivalcev). Stari del mesta je svojo veličastno podobo dobil v 16. stoletju, ko je arhitekt Andrea Palladi temu mestu zapustil veliko izjemnih primerov umetnosti palač in vil. Prav to je botrovalo vpisu Vicenze na Unescov seznam svetovne dediščine. Zaradi močno razvite industrije še danes velja za eno najbogatejših italijanskih mest. Ustavila sva se pri Chiesa di Santa Corona (zanimivo ime cerkve), se preko Piazza delle Biade in Piazza de Signori sprehodila še do katedrale (ki je bila sicer zaprta) in se počasi vrnila do parkirišča, kjer sva pustila avtomobil.

Spotoma sva si privoščila še kepici sladoleda, saj sva bila zaradi visokih temperatur kar potrebna osvežitve.

Sobota, 17.8.2024

Tokrat sva se napotila bolj severno. Skozi Monselice do Battagia Terme (kolesarska pot je speljana po nasipu ob kanalu), tam zavila proti zahodu do Galziano Terme.

Najprej sva načrtovala nadaljevanje poti proti kraju Este, ampak se je cesta “postavila pokonci” (morala bi se dvigniti na manjši prelaz kakšnih 250 višinskih metrov), zato sva zavila po obrobju gričev (Monti Euganei) skozi Noiero, Corte Vigo in Solino

nazaj v Monseslice in krog podaljšala do kraja Sant Elena (ker je bil naslednji dan god sv. Helene, so imeli tam že cel teden fešto). Pred tablo kraja obvezna fotka (sokolesarka je namreč Helena in je prvič prikolesarila v kraj s svojim imenom),

potem nazaj proti Solestinu in do prenočišča.

Skok v bazen je bil zopet poživljajoč.

Popoldne pa le še skok do bližnjega kraja Arqua Petrarca, kjer je svoj večni počitek dočakal slavni italijanski pesnik Petrarca. Krajani so bili tako ponosni na svojega slavnega prebivalca, da so po njegovi smrti celo spremenili ime kraja. Kraj leži na vzpetini, zato so njegove uličice kar strme.

Še naprej v bližnji Este, ki ima tudi staro mestno jedro, na obrobju pa mogočni grad Castello Carrarese z velikim grajskim vrtom.

Ta dan je bilo še bolj vroče, zato nisva preveč pohajkovala. Naju je bazen bolj privlačil kot hoja po vročem soncu.

Nedelja, 18.8.2024

Le še pot domov (cca 2 uri).

Stroški:

– prenočišče: 285 EUR

– cestnine, parkiranje, gorivo: 100 EUR